Že tri besede v slovenščini so zadostovale za prvo smučanje

Smučanje je brez dvoma slovenski nacionalni šport, ki se prenaša iz roda v rod. Poleg na poletne počitnice se tako mnoge družine odpravijo tudi na zimski dopust. Tako kot smo se mi, toda to je bila razširjena družina, v kateri so tokrat manjkale mame.

Po uspešnem otvoritvenem dopustu očetov in otrok na Visokem Štajerskem je kmalu padla odločitev, da ga ponovimo. Tokrat v ospredju nista bili samo otroška igra in zabava, ampak vijuganje na zasneženih planjavah. Ker so otroci še majhni in niso vešči smučanja, je bilo treba zagotoviti tudi učitelje.



Izbrali smo avstrijsko smučišče Osojščica (Gerlitzen), ki je med Slovenci dobro poznano. Glavni vzroki za takšno odločitev so bili bližina, smučišče, primerno za vse generacije, in šola smučanja. Naslednji cilj je bil, da poiščemo nastanitev blizu smučišča, kjer se je mogoče tudi nasititi, da se ne bo treba ukvarjati s kuhanjem. Kajti ponavadi je tako, da se otroci pri jedi izmišljujejo, če se le lahko, in je petim malim ustom skoraj nemogoče ustreči. Če pa jim kdo drug prinese na mizo to, kar je na jedilniku, gre navadno laže.


 

Izgubljeno s prevodom

Velik hotelski kompleks Almresort Gerlitzen Kanzelhöhe, umeščen v osrčje smučarskega središča, je bil za naše potrebe idealna rešitev. Smučarska sezona se je v času našega obiska že bližala koncu, zato so bile cene nižje, hotel pa odprt tako rekoč samo za nas. V njem so velike apartmajske sobe (to pomeni, da si lahko gostje hrano pripravijo tudi sami) in, kar je še kako prav prišlo, otroška igralnica. Izbrali smo polpenzion, ki poleg samopostrežnega zajtrka in večerje vključuje tudi popoldansko toplo malico.





Prvi dan je bilo po popoldanskem prihodu ravno dovolj časa za namestitev in obisk igralnice, s čimer smo očetje dobili priložnost za krajši oddih ob pivu. Drugo jutro se je začelo resnejše delo. Za otroke si je bilo treba v bližnji športni trgovini izposoditi vso opremo, kar vzame precej časa – že samo za to, da se vsi oblečejo in si nadenejo čelade, čemur se ponavadi pridruži tarnanje v slogu: »Zakaj ima pa on lahko tako barvo čelade, jaz pa ne?« In tako naprej.

Sledilo je srečanje z učiteljico smučanja. Hitro smo spoznali, da je slovenščina zanjo španska vas, za naše otroke pa nemščina. A je kmalu prišla pomoč. Nova učiteljica, ki naj bi znala slovensko: levo, bravo in koleno. Pri tem se je njeno znanje slovenščine končalo.



Kot se za očete spodobi, smo le skomignili in si mislili: »Ah, se bodo že znašli.« Otrokom smo naročili, naj poslušajo (čeprav učiteljic niso nič razumeli), si med seboj pomagajo in predvsem uživajo. Pa smo šli po svoje, saj so bili v naši navzočnosti samo še bolj zmedeni in veliko manj skoncentrirani.

Dva očeta sta si nadela smuči in odšla lovit sončne žarke po belih strminah, druga dva sta si vzela oddih v notranjem bazenu hotelskega kompleksa. Enemu je namreč smučanje preprečilo poškodovano koleno, drugemu lenoba. Hotel ima poleg bazena sicer še savne in masaže.
 

Suvereno na sedežnico

Ko smo se po dogovorjenih treh urah vrnili na poligon, kjer se je podmladek učil smučanja, smo bili presenečeni. Navdušeni so bili otroci in učiteljici smučanja. Pa čeprav je komunikacija, kolikor je je pač bilo, potekala v dveh jezikih. Vmes, ko smo očetje debatirali, kako gre kaj otrokom v šoli smučanja, smo celo pomislili, kako bodo učiteljicam razložili, da morajo, denimo, na stranišče. Toda na koncu nihče ni bil polulan, bili so tudi siti in napiti, saj so imeli vmes počitke s prigrizkom in čajem.
Otroci, ponosni na zavoje in novo znanje, so si kajpada zaslužili nagrado. Sladico in bazen. Da so zvečer izmučeni popadali v posteljo, verjetno ni treba posebej poudariti.



Naslednji dan je bil precej podoben, zadnji dan pa je sledil šok. Ko smo prišli po male smučarje, smo presenečeni ugotovili, da sta učiteljici prav vse že odpeljali na sedežnico, in tako so se vsi suvereno spuščali po pravem smučišču. »Bravo, pa ste vendarle nekaj razumeli, če ste odšli kar na veliko smučišče?« sem navdušeno vprašal sina. Ta me je pogledal izpod obrvi in izustil: »Ne, nobeden ju ni prav nič razumel.«

Počitnice so se tako za otroke končale z novim znanjem, brez poškodb in z veliko veselja. Za očete pa z novo izkušnjo, prav tako brez poškodb ter z veliko smeha in zabave. Zato nadaljevanje zagotovo sledi.