Zgledi vlečejo

Primož Roglič in Tadej Pogačar sta v zadnjih treh tednih naredila več za rekreacijo ljudi od vseh promotorjev zdravja v zadnjih letih. Ko so ljudje včeraj občudovali naša junaka, so si danes rekli, da bodo tiste tri kilometre do službe prekolesarili.



Čeprav športniki z uspehi budijo najmočnejša čustva, je njihov vpliv še veliko večji. Ko pridejo s svetovnega, evropskega prvenstva ali celo olimpijskih iger z medaljo, je takoj večje povpraševanje po tem športu. Zdaj si bodo vsi otroci želeli kolesariti, ko bo Peter Kauzer prinesel medaljo, bodo vsi hoteli veslati, četudi morda v kraju, kjer živijo, sploh ni reke.

Težave se lahko pojavijo kasneje, ko je treba začeti delati. Roglič in Pogačar se nista pred Vuelto zbudila in rekla, no, danes bi pa šla malo na bicikel. Na to pozabljajo tudi starši. Ko vidijo svojega malega, kako navdušeno pri treh letih brca žogo, ga že vidijo, kako podpisuje pogodbo za Barcelono. Potem pa na tekmah ali celo treningih kričijo na trenerja, ker malega ni dal v prvo postavo, ali na otrokove soigralce, ker niso Oblaki. Ne upoštevajo, da je za napredek še čas.

Če ta sploh bo. Po podatkih olimpijskega komiteja je danes v državi 51.468 registriranih športnikov. Vseh, ki trenirajo v klubih, je še veliko več. Čeprav se zdi, da šteje samo zmaga, ki prinese zlato medaljo, je zmag več. Najmlajšim veliko več kot pokal iz »plastičnega zlata« pomeni to, da se srečajo z znanim športnikom. Gledajo ga kot boga. Če jim tak športnik da roko, je zanje tudi to zmaga.

Nekdo bo v športu dobil medaljo, drugi samozavest, tretji nove prijatelje, četrti bo izgubil kilograme. Zgodbe naših najboljših športnikov naj ne bodo zgolj priložnost za huronsko izlivanje včasih tudi pretiranih nacionalnih čustev, ampak zgled. Za začetek – da se lahko tudi jutri odpeljemo v službo s kolesom.