Sem absolutno in skrajno normalen

Evald Flisar, najbolj prevajani slovenski pisatelj in dramatik, je samohodec v svetu literature. Razpet je med obveznostmi, ki so skregane z njegovo naravo, in željo po tem, da bi samo živel, preživljal čas z družino in pisal. Njegov kultni Čarovnikov vajenec je najbolj brani slovenski roman po drugi svetovni vojni in pred kratkim je izšel že v deseti izdaji. A zanj je največji uspeh v življenju njegov devetletni sin.

Rojeni ste bili v Prekmurju. Kakšne spomine imate na otroštvo?

Lepe. To sem povedal že tolikokrat, da se sprašujem, ali se morda motim in skušam s to izjavo zakriti kaj neprijetnega, kajti spomin je, kot veste, zelo selektiven, pogosto se zateče celo v domišljijo, da bi nam onemogočil dostop do česa mučnega. Ampak ne, moje otroštvo je bilo srečno. Bil sem tretji po vrsti, brat je bil dvajset let starejši, sestra deset, rodil sem se ob koncu druge svetovne vojne, nenačrtovan, oče jih je imel 52, mama 42, bila sta v letih, ko se jima ni zdelo potrebno, da kaj prida skrbita zame, zato sem užival svobodo, prostost, samostojnost že od prvih let. Star osem let sem se zjutraj odpravil na potepanje po velikanskem gozdu, ki je obdajal rojstno hišo, in se vrnil šele ob devetih zvečer. Edino, kar me je vprašala mama, je bilo: »Si kaj lačen?« Zdaj pa, če moj devetletni sinček (tudi jaz sem ga imel pozno) pred hišo brca žogo, sva oba z ženo pri oknu, kjer zaskrbljeno paziva, da se mu ne bi kaj zgodilo. Neumnost, ampak ne moreva se ji odreči. Nisem imel izobraženih staršev, toda imel sem pametne starše. Naučila sta me, da sem na svetu sam, da pa lahko pri ljudeh, ki me imajo radi, vedno najdem pomoč in oporo.



Napisali ste, da imate dve osebi v enem telesu: introvertiranega sanjača in ekstravertiranega avanturista. Kako ste se naučili uravnotežiti ti nasprotji?

Kdo vam je povedal, da sem se tega naučil? Nisem se. Predvsem zato ne, ker sem že zgodaj ugotovil, da ni dobro biti uravnovešen in monoton kot kakšen državni uradnik, ampak je mnogo lepše biti skregan s sabo, živeti v trajnem nasprotju, pogreznjen vase in hkrati zaljubljen v svet, enkrat tako in drugič drugače. Bilo bi mi žal, če ne bi mogel okusiti in preizkusiti dveh skrajnih polov človeškega značaja in vsega, kar leži med njima. Zato prav načrtno negujem to svojo dvojnost introverta in ekstraverta, saj prej ali slej oba doživita svoj trenutek in sta mi za to hvaležna. Zaradi notranjega spora, ki ga nosim s sabo, je življenje veliko bolj zanimivo. Privlačijo me nasprotja, rad sem oboje, ne samo eno. Brez te sposobnosti bi težko napisal kaj, kar bi ljudje hoteli brati ali gledati. To ne pomeni, da sem zaradi tega čudak; sem absolutno in skrajno normalen. Takih je, verjemite ali ne, večina ljudi. Nenormalnost, tista prava, patološka, se začne šele potem, ko človeka obsedejo prevelike ambicije ali pohlep. Teh dveh lastnosti sem se hvala bogu znebil že zgodaj. Moja največja ambicija je vedno bila, da spoznam svet in ljudi in skrivnosti življenja.



Katere lastnosti občudujete pri drugih? In katere so vam všeč pri vas?

Pri drugih občudujem skromnost (nikakor pa ne pohlevnosti), odkritosrčnost, ki ostaja obzirna do drugih, zavedanje lastnih napak in negativnih značajskih lastnosti, nenaporno sposobnost prepoznati te napake in se opravičiti zanje, zamerljivost, ki ne traja dlje kot nekaj ur, potem pa se povzdigne v iskreno obžalovanje, zdravo in realno zavest o svoji (ne)pomembnosti v svetu sedmih milijard ljudi, zdrav in skeptičen odnos do lastnih uspehov in razumevajoč odnos do neuspehov drugih, ki so morda enako ali celo bolj nadarjeni, pa so žrtve (morda ne za vedno) podlih zamer, maščevalnosti ali pomanjkanja »prijateljev«, ki svoje prijateljstvo pogojujejo z »daj-dam«, odsotnost zagledanosti vase in pretiravanja lastnih dosežkov, hkrati pa tudi zmeren in zdrav ponos na lastne dosežke, in še kaj bi se našlo. Takšni so moji prijatelji. Ki jih ni malo. Kar pomeni, da občudujem lastnosti kar lepega števila ljudi. Katere lastnosti so mi všeč pri sebi? Predvsem (in morda samo) ena. Da se za svojo kolerično eksplozivnost (ki se je kljub zrelim letom ne morem dokončno znebiti) znam že naslednji trenutek, ali uro, ali največ dan iz srca opravičiti. Srečen sem, da mi moji najboljši prijatelji vsak izbruh jeze brez težav odpustijo. To so pravi prijatelji. In takšen prijatelj sem tudi jaz.



V spremni besedi h knjigi Spogledovanja z dvojnikom je Ivo Svetina napisal, da ste samohodec tako v slovenski prozi kot dramatiki. Se strinjate s tem? Kaj vam to pomeni in kako se ob tem počutite?

Oh, jezik je zmuzljiva stvar in marsikatera beseda pogosto potrebuje pojasnilo. Ivo Svetina me je s to izjavo prav gotovo želel pohvaliti, ampak biti samohodec v resnici pomeni biti izviren, drugačen, samosvoj; nekaj, kar bi želel biti vsak pisatelj – veliko bolj kot član literarne skupine ali generacije ali estetske smeri. Imam to srečo (pa tudi nesrečo), da ne pripadam nikomur, nobeni skupini, politični stranki, generaciji, kliki ali literarni smeri. Sem, kar sem, in to je to. Ne čutim želje, da bi bil uvrščen med druge. Imel sem pač drugačno življenje od večine pisateljskih kolegov, moje pisanje je podleglo drugačnim vplivom, zato naleti na mnogo več razumevanja in pohval na zelo raznolikih koncih sveta kot v našem malem prostoru, kjer je vsak vsakomur konkurent in je treba trepljati po ramenih predvsem pripadnike lastne klape.



Napisali ste: »Sneti si moramo intelektualna očala in se naučiti gledati brez njih. Potem, mogoče, bomo videli, kaj se v resnici dogaja.« Koliko intelektualizma je še v vas? Koliko določa vaše življenje?

V meni je, glede na obstranske okoliščine v mojem življenju (urednik najstarejše slovenske literarne revije Sodobnost, urednik enciklopedije znanosti v Londonu, tri mandate predsednik Društva slovenskih pisateljev, trenutno predsednik Slovenskega centra PEN ipd.), vse preveč intelektualnih refleksov in navad in potreb, da bi si lahko »snel intelektualna očala«. Resnici na ljubo moram povedati, da me to precej onesrečuje. Hotel bi samo živeti, dojemati svet neobremenjen, in pisati. Ampak nekako se mi ne posreči, da bi se osvobodil obveznosti, ki so skregane z mojo naravo. In te obveznosti (ki sem si jih, da ne bo pomote, naložil sam, ker nisem znal izreči preproste enozložnice »ne«) me ubijajo, prej ali slej bom zaradi njih zbolel in morda umrl pred svojim časom. Glede na to, da imam devetletnega sina, bi to bila katastrofa. Vendar nimam poguma, da bi pustil na cedilu prijatelje, ljudi, ki mi toliko zaupajo, da so mi predali določene odgovornosti, prepričani, da se lahko zanesejo name. Biti vpet v družbenopolitični prostor, pa čeprav samo v umetnosti, je vendarle nekaj, čemur se razumen človek ne more izogniti. Živimo v skupnem prostoru, dihamo isti zrak, skupaj in sproti ga moramo razstrupljati.



Naslov vašega avtobiografskega romana je To nisem jaz. Razložili ste ga tako: »Tisti pravi, avtohtoni jaz, jaz duše, mi ni dosegljiv. Zato je edina resnica, ki jo lahko izrečem o sebi, ne da bi se vsaj malo zlagal: To nisem jaz. Moj pravi, avtohtoni jaz diha in živi s svojo praznino, zaščiten s tišino.« Hrepenite kdaj po zlitju s svojim pravim, avtohtonim jazom, z dušo? Vam je kdaj vsaj na trenutke dosegljiv?

Zašla sva v vode, v katerih se bo marsikateri bralec najinega pogovora utopil. Kaj je in kje obstaja tisti »jaz duše«, ki mi ni dosegljiv? Tisti pravi, avtohtoni jaz? In kaj in kje je tisti »nepravi« jaz, ki naj bi se s »pravim« zlil? Kaj če so to le besede, s katerimi skušam opisati svoj občutek oddvojenosti od samega sebe, občutek, da nosim v sebi tudi tujca, ki ni moj prijatelj? Opisati tisto najgloblje in najmanj otipljivo, kar človek doživlja v svetu, ki si ga ni sam izbral za svojo navzočnost, za tisto obdobje, krajše ali daljše, ko se zaveda te navzočnosti, je najtežja naloga in marsikdo se ji odreče že v mladih letih. Tisti med nami, ki nas raziskovanja notranjih pokrajin fascinirajo, pa moramo najti ustrezne besede, če želimo naravo teh pokrajin opisati. Seveda ni nujno, da se ti opisi nanašajo na kaj konkretnega, v največ primerih so le metafore. Kako konkretna je »duša«? Seveda si pod to besedo vsak nekaj predstavlja, vsak nekaj drugega, kajti vsi, skoraj vsi vemo, da obstaja poleg materialnega tudi notranji, duhovni svet, ki nam usmerja korake skozi prostor in čas, tudi če se tega ne zavedamo. Toda svoje duše se ni še nihče dotaknil z rokami, nihče ni lociral njenega položaja v telesu. Je duša samo ime za usedline spomina, ki se z leti plast za plastjo naložijo v naših možganih, in je tisti avtohtoni, pravi jaz, ki ga iščemo, samo izgubljena preteklost, hrepenenje po tistem, kar smo bili in nikoli več ne bomo, ker se skozi čas pomikamo linearno in ne moremo živeti vseh trenutkov hkrati? Kdo bi vedel. Večna vprašanja, večne skrivnosti, vse skupaj nedoumljivo, naravnost strašljivo. In zato vredno nenehne pozornosti, kajti tisto, kar nosimo v sebi, čeprav nam ostaja nedostopno, je lahko tudi nevarno, lahko nas pogubi, mentalno iztiri.



O svojem učitelju iz Čarovnikovega vajenca ste napisali: »Ker ni skušal nič postati, ampak je samo bil, je bilo vse, kar je storil in kar ga je doletelo, naravno in prav.« Je bil on v stiku z dušo? Lahko poveste več o tem? Še posebno zato, ker je ta »najbolj brani slovenski roman po drugi svetovni vojni« pred kratkim izšel že v deseti izdaji. Do njega imate nekakšen odpor. Zakaj?

Roman je izšel že marsikje, tudi v jezikih, kakršna sta indonezijščina in arabščina. V Sloveniji je bilo doslej prodanih več kot 70.000 izvodov. V tridesetih letih, odkar je prvič izšel, sem dobil na stotine pisem prijaznih bralcev, ki zatrjujejo, da jim je knjiga spremenila življenje. Še zdaj dobivam podobna sporočila na facebooku. To ni bil moj namen, ko sem jo pisal. Nastala je v želji, da bi samemu sebi pojasnil pomembno in travmatično izkušnjo v svojem življenju. Toda knjiga je prerasla moj cilj in čedalje bolj me najbolj iritira zavest, da me bo preživela, saj jo vsaka generacija odkrije na novo. Občutek, da sem napisal knjigo, ki ne bo nikoli umrla, je vsekakor prijeten, hkrati pa mi nikakor ni všeč, da je knjiga hkrati nekakšna stena, ki zakriva moja druga, večinoma boljša, zanimivejša dela. Res jih ljudje berejo ali gledajo na odrih tudi zato, ker jih je navdušil Čarovnikov vajenec, ampak to ne bi smel biti pravi razlog. Sem avtor zelo raznolikih knjig in dram, prav trudim se, da bi vsaka bila drugačna, čeprav je Matej Bogataj že pred leti nekje zapisal, da ves čas pripovedujem eno samo zgodbo: o tem, koliko resničnosti je sposoben prenesti človek. To je do neke mere res, vsaj do tolikšne mere, da skoraj ni pisatelja, ki ne bi na različne načine ves čas pripovedoval ene same zgodbe, zasledoval odgovora na vprašanje, ki ga v življenju najbolj obseda, ampak variante te zgodbe so si lahko zelo različne. Kakor koli, knjige, ko je enkrat napisana, ni več mogoče nenapisati, pa tudi odpisati je ne morem. Navsezadnje je moja. In navsezadnje ni slaba.



In vaš učitelj, ki ga opisujete v knjigi?

Saj res. Je bil v stiku z dušo? Ne vem. Vsekakor je bil v stiku s sabo, z najglobljo vsebino svoje notranjosti in izkušenj. In se je temu primerno obnašal, skladno s tem tudi živel. O duši se nisva nikdar pogovarjala. Strinjala sva se, da obstaja psihični oziroma duhovni svet in da obstaja materialni svet in da sta oba morda povezana tako tesno, da sta eno in isto, kot dvoje pa ju vidimo samo mi, ki smo precej slepi. V zadnjih letih je bila ideja o duhovnem učitelju, ki ti lahko življenje postavi na glavo, v zahodnem svetu precej razvrednotena, zdaj to velja za nekakšen zapozneli okrušek new agea, kajti danes se vsi že rodimo pametni, vse ostalo pa se naučimo na univerzah, kjer je kar nekaj ljudi stalno pripravljenih, da nam priskočijo na pomoč, celo sredi noči. Nikoli ne vemo, morda bo veliki učitelj v kakšnem prihodnjem »čarovnikovem vajencu« dekan primorske fakultete. Ali minister za finance. Ko se civilizacija prevesi v zaton, ji ne more nihče več pomagati. Saj poznamo zgodovino. Marsikaj nas je naučila. Vendar to ne pomeni, da smo se česa zares naučili.



Napisali ste: »V resnici ima avtor samo enega sovražnika, ki se ga mora bati. Uspeh.« Kako je uspeh vplival na vaše življenje in pisanje? Ste najbolj prevajani slovenski pisatelj, v 38 jezikih imate 150 prevodov in število raste iz leta v leto.

Definicija uspeha je nekaj podobnega kot vprašanje, kako dolg je kos vrvi. Kako ga izmeriti? Kvantitativno ali kvalitativno? Vem, da me ima veliko ljudi za uspešnega v svetovnem merilu, še več pa je takih, ki jim osebna prizadetost v obliki zavisti tega ne dovoli, zato me pač ignorirajo ali o meni govorijo grdo. Tega sem vajen in me prav nič ne moti. Nič človeškega mi ni tuje, ne zavist, ne škodoželjnost, ne ignoriranje, ne agresivna napadalnost, ne »strokovna« zavračanja. Ko pravim, da ima avtor v uspehu sovražnika, mislim na bolj konkretne stvari, na dejstvo, da njegov čas neha biti njegov, da mora vabila zavračati in si izmišljevati izgovore, da se mora zvito in včasih domala nasilno boriti za priložnost, da lahko v miru kaj napiše. Občutek stiske je včasih tako hud, da ga je težko prenašati. Mogoče ima to kaj opraviti tudi z leti, ampak resnično si včasih zaželim, da bi zlezel pod odejo in tam ostal. Pred kratkim sem se vrnil s promocije Čarovnikovega vajenca v Nemčiji in Avstriji. Take stvari so zame naporne. Moral bi se udeležiti premiere indijske predstave drame Enajsti planet v izvedbi gledališča Naya Natua, ki je bila med 300 prijavami iz vse Indije uvrščena najprej med deset nominirancev za glavni indijski gledališki festival META, potem pa je na festivalu v New Delhiju prejela tri nagrade. Moral bi se udeležiti bengalske premiere drame Vzemi me v roke v Kolkati v Indiji, v izvedbi gledališča, ki mi je uprizorilo že tri drame. Ne morem, ker bo na Teden drame v Kranju prišlo gostovat znamenito gledališče SCENA Theater iz Washingtona z dramo Antigona zdaj, ki jo bodo igrali tudi v Avstriji in v Murski Soboti, kjer sem hodil v gimnazijo in lep čas živel. Teden dni bom moral preživeti z njimi. Povsod, kjer izide moja knjiga ali mi uprizorijo to ali ono dramo, me želijo predstaviti bralcem in medijem. To je lepo, ampak dan ima samo 24 ur, imam družino, imam otroka, s katerim bi rad preživel kar največ časa. Če se na nekatera vabila moram odzvati, se jih na vse več ne morem. In potem se počutim krivega. Zdaj mi pa povejte, kje naj najdem čas, da napišem kaj novega! In da se dobro naspim. Si privoščim dopust z družino. V tem je strup tako imenovanega uspeha. Ukrade ti čas za normalno življenje. In za svobodno opravljanje poklica, ki je zame pisanje.



»Čedalje pogosteje me preganja slutnja, da se bo treba odpraviti na drugo stran prej, kot bi si želel. In bo na delovni mizi ostal seznam stvari, ki jih bodo morali opraviti drugi.« Kaj vam pomeni smrt? Se je bojite?

Tudi če dosežem starost Borisa Pahorja in bom živel še trideset let, bo na moji mizi ostal kup stvari, ki jih bodo morali opraviti drugi. Razen če me prej dohiti demenca in ne bom vedel, kaj se z mano dogaja. Upam, da se to ne bo zgodilo. Po drugi strani pa vidim in berem, da umirajo ljudje, ki so mlajši od mene, zato sem nekje globoko v sebi pripravljen na odhod, saj se mu ne bom mogel izogniti. Smrt sama me ne straši pretirano, bolj se bojim prezgodnje odsotnosti, saj bi svojega devetletnega sina rad videl poročenega, z družino in z delom, ki ga bo osrečevalo. In ne samo to, rad bi ga vzgajal, mu razkazal svet. Res je bil z mano doslej že v osemnajstih državah, ampak ne gre za to. Rad bi skupaj z njim še enkrat odraščal, se z njim učil, preživljal njegove travme, ga usposabljal za življenje, ki je pred njim. Rad bi z njim živel skupno življenje, dokler je to mogoče, in ko pride moj čas, bi ga rad pustil v materinsko spretnih rokah njegove mamice, ki je soavtorica tega največjega uspeha v mojem življenju.