Tiskane izdaje
Profesorica, po rodu iz Ukrajine, je vrhunska, šolana umetnica, klasična glasbenica, kar dokazuje tudi z vrsto nagrad in priznanj doma in v tujini. Oksana Pečeny, po novem tudi Dolenc, zagotovo sodi med najuspešnejše in najbolj znane slovenske klasične umetnike. Violinistka, ki je tudi ena najmlajših slovenskih koncertnih mojstric. In teoretična športnica. Zakaj? Šport je zanjo bolj kot ne španska vas. Tudi tenis. Lopar, pravi, drži v rokah le za silo. A jo kljub temu povezujejo tudi oziroma prav s tenisom. Zveni razumljivo? Logično? Najbrž ne. Čeprav je virtuozinja za violino, in ne teniški lopar, jo mnogi primerjajo s slovitima teniškima igralkama Ano Kurnikovo in Marijo Šarapovo. Po videzu namreč privlačna violinistka spominja tako na eno kot drugo.
Povejte iskreno. Kaj zares menite o primerjavah z Marijo Šarapovo in Ano Kurnikovo? Vam to laska ali vas moti? So za vas prednost ali ovira?
Iskreno, dokler me primerjajo s tako lepimi in mladimi ženskami, me niti malo ne moti. Zamislila se bom takrat, ko me bodo primerjali z veliko starejšimi. (smeh) V čast si štejem predvsem primerjavo s Šarapovo, saj je res delavna in pridna, ni ji uspelo le zaradi lepega videza. In to skromno menim tudi o sebi. Danes sem tu zaradi trdega dela, od petega leta pridno vadim violino. V nekem obdobju, med študijem, sem dosegla osem ur vaje na dan. To je sicer trajalo le en mesec, pred pomembnim solističnim koncertom s Slovensko filharmonijo, a vendar se vedno rada pohvalim s tem dosežkom koncentracije in sposobnosti.
Prebral sem, da vsakodnevno ali skoraj vsakodnevno še vedno vadite, čeprav je za vami že omembe vredna kilometrina.
Seveda, glasbenik mora podobno kot športnik ohranjati kondicijo. Dobesedno prisiljena sem v vajo, saj moram vaditi tudi za službo, pogosto se pojavijo težki solistični vložki koncertnega mojstra. V letošnji sezoni pa bom nastopila še kot solistka skupaj s kolegom prvim čelistom v dvojnem koncertu Brahmsa. Še vedno imam zelo rada violino in mi nekaj manjka, če je ne primem v roke. Po poroki sem si vzela dva tedna dopusta in sem jo prav pogrešala. Moje življenje je povezano z glasbo, moji starši so glasbeniki, moj mož, prijatelji. Če bi se še enkrat rodila, bi ponovno izbrala violino, saj je angelski inštrument.
Dve leti je, odkar ste postali koncertna mojstrica v mariborski Operi. Ne bom vas spraševal o vaših letih, a vendarle. Vam je to, glede na možnosti, pravila v teh krogih, splošno stanje, uspelo zgodaj. So takšne funkcije, če jim tako rečeva, praviloma dosegljive pozneje? In ali je za ženske teže?
Svojih let nič ne skrivam, saj sem ponosna na vsako, ker so samo moja. Od nekdaj so bile moje sanje in velika želja nekega dne postati koncertna mojstrica. Nekateri moji kolegi zasedajo ta položaj že od zgodnje mladosti, jaz sem za svoj cilj morala dozoreti tako glasbeno kot notranje. Zelo mlad človek, predvsem ženska, zna biti negotov in nestanoviten. Jaz sem potrebovala čas, da sem dozorela, saj bi se med študijem opisala kot nestanovitno, vihravo in impulzivno. Tukaj je tudi odgovor na vprašanje, ali je ženskam teže. Menim, da moškim nekako bolj zaupajo. Predvsem z vodilnimi položaji. Iskreno priznam, da mi pri dvajsetih ni bilo mogoče zaupati takšnega položaja. Moj dan za uresničitev sanj je napočil maja, en mesec po izpolnjenem tridesetem letu. Najboljše darilo za novo desetletje in neko prelomnico v življenju. Končno sem se počutila odraslo in doraslo tej nalogi.
Ste tudi profesorica, veliko delate z mladimi, otroki. Kakšne so po vašem mnenju razmere za začetek in delovanje med mladimi talenti danes in takrat, ko ste začenjali vi?
Imela sem idealne razmere, saj mi je bila glasba tako rekoč položena v zibelko. Že v trebuhu sem vsak dan poslušala klasično glasbo. Oče vrhunski violinist, mama pianistka. Od malega sem imela na izbiro klavir ali violino. Starši so mi razlagali in tudi sama se bežno spominjam, da sem že pri treh letih tolkla po klavirju, a vendar me ni pritegnil tako kot zvoki violine. Spominjam se, kako sem občudovala očeta, ki je vsak dan poleg dveh služb še vadil doma. Tudi on je bil koncertni mojster in to od človeka zahteva disciplino in ohranjanje vrhunske forme. V letih poučevanja na različnih glasbenih šolah sem opazila, da so začetki težki predvsem za tiste otroke, katerih starši nimajo nobenega glasbenega znanja in so pri vadbi doma prepuščeni sami sebi. Zelo so pomembna ravno prva leta in nenehna kontrola zlasti doma, saj učitelj spremlja učenca samo dvakrat na teden po pol ure. Metode učenja se niso spremenile, še vedno je to individualno delo brez posebnih pripomočkov. Zelo težko pa primerjam, saj se šolstvo v Ukrajini, kjer sem začenjala jaz, in v Sloveniji zelo razlikujeta. Mene je na primer prva učiteljica na posebni glasbeni šoli za nadarjene otroke znala tudi udariti po prstih, metala je stojala po sobi, zmerjala učence brez posledic. Dandanes se strogost takoj kaznuje, saj so že starši pri ravnatelju in se moraš zagovarjati, če si samo rekel, da učenec ni dovolj vadil.
Omenjava vaš videz. Na odru, na fotografijah. Kaj pa v razredu? Znate presenetiti? Se za njim skriva kaj nepričakovanega?
Stroga sem. Moram biti. Tudi moji profesorji so bili in menim, da je prav tako. Profesorja brez strogosti in avtoritete si ne znam predstavljati. Tudi same sebe ne. Med mojimi profesorji je bil tudi moj oče, a zato ni bil nič manj strog in popustljiv. Znaš, kolikor in kar se naučiš. Pika. Tu ni nikakršne filozofije, razglabljanja in podobno. V razredu se mora vedeti, kdo je kdo. Ti si učenec, jaz profesorica. Ti si tu zato, da se učiš, jaz zato, da učim. Mislim, da je tega dandanes premalo. S svojimi učenci se sicer dobro razumem, to moram reči in tudi vesela sem za to. A učenje je učenje, zabava pa zabava. Treba ju je ločevati. Prizadevam si in želim, da se učenci čim več naučijo. To je moje delo pa tudi vesela sem rezultatov.
In kako vam pride prav na odru? Prednost ali ovira?
Na začetku, priznam, mi je bilo v korist, če so iskali mlado in lepo urejeno violinistko. Bile pa so tudi neprijetne stvari, zanimivo, da predvsem prej, med študijem. Kar nekajkrat se je zgodilo, da mi je kdo navrgel, češ, lahko tebi, ker si lepa, in podobno. Ampak ni vedno čisto tako. Sama nimam nič proti dobremu videzu, rada sem urejena. Mislim, da to tudi sodi k delu na odru, vendar pa nikoli nisem pretiravala. Biti lep je eno, dober violinist pa nekaj povsem drugega. Na odru urejenost in videz že dopolnita sliko, tudi ljudje imajo to radi. A zato še ne igraš nič bolje. Biti dober violinist ni urejenost, niso ličila in podobno, ampak talent, čas, trud, vztrajnost in izkušnje. Mi je pa videz pomagal, da sem se naučila postaviti tudi zase. Ko sem bila na akademiji izbrana za koncertno mojstrico, mi je ena od kolegic rekla, da je to zaradi lepote. Nisem jokala. Zabrusila sem ji, da sem izbrana zato, ker sem dobra, ker dobro igram. In to je bilo tudi čisto res.
Po rodu ste iz Ukrajine. Vas po letih bivanja v Sloveniji pot še pogosto popelje tja? Se radi vračate? Kakšne so razmere tam? Ste kdaj razmišljali, da bi se vrnili?
Že od osmega leta živim v Sloveniji, a še vedno čutim močno pripadnost rojstnemu Kijevu. Pred razmerami, kakršne so zdaj, je mesto cvetelo in se razvijalo. Skoraj vsako poletje sem se vrnila tja s starši, kasneje tudi sama, saj sem ohranila kar nekaj pristnih prijateljstev. Zadnji dve leti pa raje moja najboljša prijateljica pride k meni v Slovenijo. Pred nekaj leti sem celo razmišljala, da bi se vrnila, saj sem bila prav zaljubljena v svoje mesto, a vendar tega nisem mogla zares storiti, saj so moji starši zapustili vse, da so me pripeljali v Slovenijo. Nikakor ne obžalujem svoje odločitve, da sem ostala, saj mi Slovenija ponuja vse in je moj dom. Dandanes pa žal v Ukrajini stanje ni rožnato in srčno upam, da se bo kmalu obrnilo na bolje.
Oksana Pečeny Dolenc in politika?
Uf, res me ne zanimajo področja, na katera ne morem vplivati. Mogoče me še najbolj prizadene dogajanje med Rusijo in Ukrajino, saj se v meni pretakata obe krvi. Mama je Rusinja, oče Ukrajinec. Zelo bi si želela kar koli narediti, spremeniti, zakričati na ves glas, da je dovolj, da smo vsi ljudje, da se moramo spoštovati in imeti radi, da je že brez vojn dovolj vsakodnevnih bitk in težav. Nemočno le opazujem, kako se moji ljudje pobijajo med sabo. V teh trenutkih sem še posebno hvaležna Sloveniji za čudovito, mirno, udobno življenje. V primerjavi z mojo domovino tu živimo v raju in nimamo nobenih težav, ne gospodarskih ne političnih.
Klasična glasba pri ljudeh avtomatično vzbuja resnost. Tudi klasiki upravičeno ali neupravičeno veljate za resne, lahko bi rekli tudi hladne. Kako vas sprejemajo ljudje poklicno in zasebno?
Rekla bi, da gre predvsem za stereotip. Klasični glasbeniki smo veseljaki in zabavljači po duši. Skoraj nihče od nas ni strog, zategnjen klasični glasbenik, ampak se je marsikdo že preizkusil tudi v drugačnem žanru. Moji kolegi pihalci in trobilci na primer obvladajo oberkrajn, marsikdo se zanima za jazz, moj kolega je dolga leta igral s Predinom in še bi lahko naštevala. Radi se poveselimo po kakšni uspešni predstavi ali koncertu. Morali bi nas videti na gostovanju na Japonskem, ves mesec je bil žur, saj smo imeli skoraj vsak dan predstave. Takrat smo ovrgli vse stereotipe. Ko pa je predstava, koncert ali vaja, smo seveda tudi resni in »zategnjeni«. Bi pa sama nekoč rada na odru nastopila skupaj s Stingom. Res. To je tako rekoč že skoraj nora želja.
Klasična glasba v zadnjih letih spet opazno dobiva privržence tudi med mlajšimi generacijami. Dobršen del zaslug za to gre svetovno znanemu slovensko-hrvaškemu dvojcu 2Cellos. Se strinjate? Kaj sicer mislite o njiju, o njunem uspehu?
Luko iz 2Cellos osebno poznam že iz otroških let. Iskreno sem vesela, da se jima je uspelo prebiti med svetovne zvezdnike, saj sta vrhunska klasična virtuoza. In to si tudi zaslužita, saj je zadaj ogromno truda, časa, vztrajnosti, odrekanja. Slog, ki ga izvajata, je nadgradnja njunega siceršnjega širokega spektra in znanja. Sta pa res približala klasiko tudi mladim. Že njun repertoar in način igranja pritegneta. In s časom je treba naprej, v korak. Pa še dobrega videza sta. (smeh)
Vaše mnenje o njiju je dobro. Kako pa gledate na slovensko violinsko sceno?
Majhni smo, a je veliko dobrih, to je treba reči. Če pogledam že samo svojo generacijo, kolegi so uspešni, tudi v tujini. Sedanje generacije otrok od trinajstega leta pa so skorajda genialne. Sama si ne bi želela biti še enkrat stara trinajst let, ker je konkurenca danes prehuda.
Kakšni ste sicer? Znano mi je, da imate zelo radi živali. Se radi smejite?
Človek, ki ima rad živali, je težko resen, saj naju z možem najini kužki s svojimi vragolijami vsak dan nasmejijo. Sicer pa se držim načela, ko se dela, se dela. Takrat sem resna in zbrana, ko pa pride čas za sprostitev, ne manjka smeha. Tudi v službi se pogosto nasmejimo s kolegi, saj je življenje glasbenika obdano z lepoto in estetiko. Prijatelji bi me opisali kot pozitivno, optimistično. Polno uživam v svojem življenju in to se tudi vidi na mojem obrazu.
Nedavno sta s partnerjem Maticem Dolencem stopila pred matičarja. Za poroko se odloča vse manj parov. Gre po vašem za modo ali posledico takšnih časov?
Menim, da se vse več mladih parov počasi znova odloča za poroko, saj se v tem norem tempu zatekamo k tradicionalnemu, prvinskemu. Ni ga lepšega občutka, kot da si našel pravo osebo, s katero si želiš preživeti življenje. Še pomembneje, da si ta oseba želi deliti življenje s teboj. Neprecenljivo je, da lahko ljubiš in si ljubljen, kljub tempu in vsakodnevnim skrbem. Opažam, da je letos pravi poročni bum, saj se je veliko mojih kolegov iz glasbenega sveta odločilo za ta korak.
Pari se danes, glede na krizo, slabe razmere, karierne želje in možnosti, pomanjkanje služb ali v nedogled podaljševanje zaposlitev za določen čas in podobno vse pozneje odločajo za družino, če sploh. Kako je s tem na področju, kjer ustvarjate in službujete vi? Je odločitev za družino, za porodniški dopust in kasnejše pričakovane odsotnosti zaradi otroka iz službe tvegana?
Imam veliko srečo, da sta oba moja direktorja zelo razumevajoča in sta bila oba vesela novice. Kolegi in vodstvo mi zaupajo. Glede na svoj položaj imam nor plan: da bom do zadnjega delala in prišla v službo takoj, ko bo mogoče. Težko si predstavljam, da bi bila vse leto na porodniškem dopustu, in srčno upam, da mi bo uspelo združevati najpomembnejši vlogi v življenju. Na srečo imam čudovitega moža, ki me pri vsem podpira in mi pomaga.
Z možem se torej pripravljata na prvo starševstvo in verjetno sta polna idej, načrtov. Stvari se sicer rade spremenijo, saj ne gre pozabiti reka, da ljudje planiramo, življenje pa splanira. Kako se pripravljate na materinstvo?
Najina vzgoja bo stroga in pravična. Rada bi omogočila otroku vse tisto, kar so meni moji starši, in hkrati vse tisto, česar mi niso. Moj oče se je rad pošalil, da ni mogel biti dovolj strog z menoj, ker sem se rodila kot punca. Pričakujeva fantka, tako da bova lahko uresničila cilje mojega očeta. (smeh) V nič ga ne bova silila, ampak celinska violina ga že čaka. Šalo na stran, velikih načrtov nimava. Za zdaj sva še pri izbiri imena, saj sva prvih pet mesecev mislila, da pričakujeva punčko.
Oba sta poklicna glasbenika. Je to za zakon dveh s takšnima službama nuja ali ovira?
Glasbeniki smo zelo posebna, senzibilna, dojemljiva bitja. Kot vsi ljudje potrebujemo koga, ki nas razume. Prav zato so razmerja med glasbeniki skorajda pravilo. Na srečo moj mož ni ravno tipičen glasbenik, saj je z nogami veliko bolj trdno na tleh in ne leta v oblakih kot jaz. Srečo imava, da nisva sodelavca in tudi ne bova, saj je on kitarist. Tako se najini urniki ne bodo pokrivali in bova lahko izmenično nemoteno skrbela za otroka.
Ste čisto sveže poročeni. Kdo doma nosi hlače?
Moj mož je kljub mladosti zelo pameten in je hitro ugotovil, da se je čista izguba časa prerekati z ženskami, saj na koncu vedno obvelja njihova. Resda pa sem zadnjih nekaj mesecev precej bolj »ženstvena« in ranljiva, mogoče je povezano z nosečnostjo ali z dejstvom, da mi nobene hlače niso več prav in sem kar v oblekicah ali krilih. Haha, pa od poroke sva vse bolj in bolj enakopravna. Zdaj se res ne morem spraviti v nobene hlače, a sicer jih nosiva oba.
