V morju si zdravim rane in celim dušo

Mare Lakovič je novinar, sociolog, antropolog, zgodovinar, predvsem pa človek, ki bo svojim vnukom lahko pripovedoval najbolj vznemirljive zgodbe tega sveta. In kar je najbolj dragoceno, pripovedoval jih bo iz lastnih izkušenj. Velik kos življenja je posvetil raziskovanju izginjajočih plemenskih kultur. Kar je videlo njegovo oko, vidijo redki. Sreča za nas, da je poleg popotniške duše razvil tudi dar za fotografijo. Njegove razstave so čudovite.

Moram priznati, videti ste skoraj enako kot pred slabimi 25 leti, ko sem vas kot članica spoznala v knjižnici. Danes ste vodja kulturnih programov Mestne knjižnice Ljubljana. So potovanja v odročne dele sveta to, kar vas ohranja mladega?

V obdobju našega odraščanja ni bilo toliko drugih stvari in večino časa smo preživeli v naravi ali posvetili športu. Večina mojih prijateljev, vrstnikov še zmeraj ohranja športnega duha in se tako kot jaz še vedno ukvarja z vsaj dvajsetimi športi, od alpinizma, košarke, potapljanja, smučanja, raftanja itn. Štirideset let se že posvečam tudi potapljanju, apneji in podvodnemu ribolovu. Morje in podvodni svet sta zame nekakšna katarza, z njima si zdravim rane in celim dušo. Tu najdem tisti brezčasni prostor, kjer se stopim z naravo, čas ima povsem drugo dimenzijo in v teh trenutkih vse preostalo postane brezpredmetno. Tam sem sam, daleč stran od norosti našega sveta.



Ste sploh kdaj poznali tisto čisto klasično življenje, rutina službe, dom, kakšno pivo s prijatelji, ogled tekme po televiziji itn., ali ste vedno težili k svobodi in popotniškim avanturam?

To je v meni od nekdaj, saj sem že kot otrok listal geografske knjige, bral zgodbe znamenitih svetovnih popotnikov, polarnih raziskovalcev, imel sem karte vseh mogočih območij po svetu, tudi zadnjih neraziskanih kotičkov, in to so bile mladostne sanje, ki so kasneje prek študija prešle v resničnost. Med študijem sem se posvečal problematiki izginjanja tradicionalnih plemenskih kultur zadnjih fragmentov sveta, ujetih v brezčasnem prostoru. Ta tematika je bila že od nekdaj moja obsesija in na srečo imam privilegij, da lahko nekatere izmed reliktnih kultur še najdem v najbolj odročnih divjinah, puščavah in zadnjih pragozdovih našega planeta. Spremembe so seveda neizogibne in globalizacijskim procesom se preprosto ne da izogniti, tako da vseh teh izginjajočih svetov in kultur v desetletju ali dveh ne bo več.



Torej vi izginjanje starih kultur jemljete kot nekaj naravnega, evolucijskega?

To so naravni ciklusi človeške civilizacije, vzponi in padci kultur in duha. Seveda je kljub temu prisotna nostalgija, saj z izginotjem tradicionalnih kultur človeštvo ne izgublja le svojih korenin in dela našega genskega zapisa oziroma odgovorov naši evoluciji, temveč tudi starodavno vedenje in lepoto neke arhaične dobe, ujete v sodobnem svetu, ki je obsojena na izumrtje, še preden nam jo je sploh uspelo spoznati.



Mislite, da bo to znanje izginilo skupaj s temi ljudstvi ali kje vendarle ostane in se prenese naprej? Je to univerzalno znanje ali ima vsako ljudstvo svoje vire, obrede, skrivnosti?

Težko je to enačiti, gre za zelo različne kulture, so pa prvinske vsebine pri vseh enake. Ne gre za veliko znanje, ampak vedenje o preživetju, o načinu in smislu življenja, o sprejemanju, tem, kako se veseliš, kako žaluješ, skratka, to so tiste drobne, a bistvene stvari, ki nas delajo človeške, a smo jih mi v toku napredka in z obsedenostjo z materialnim že skoraj pozabili. Te drobne stvari pa so tisto edino bistveno. Drugo je minljivo in nepomembno.



In kaj je njihov smisel življenja?

Preživeti, to je smisel vsakega živega bitja. Ob začetnih soočenjih s temi kulturami sem imel občutek, da jim skušam pomagati, da bi jih laže sprejeli v naš svet, vendar na koncu spoznaš, da smo pomoči najbolj potrebni mi sami.



Pa saj oni tega nočejo. Ali ni tako, da se skrivajo pred civiliziranimi obiski ali da zavzamejo celo napadalno držo ob nenapovedanih prihodih na njihova ozemlja?

Po eni strani hočejo, po drugi ne. O izbiri se niti ne morejo sami odločati. Kaj pa jim nudi ta naša materialistična civilizacija, orožje, hlepenje po materialnih dobrinah ali pa način življenja, ki ga najbrž sploh ne potrebujejo? V nekem trenutku sem spoznal, da oni pravzaprav spreminjajo mene, in ne jaz njih. Za to, kar danes sem, se lahko zahvalim tudi izkušnjam, ki sem jih doživel z njimi. S sateliti iščemo zadnje plemenske skupine amazonskih Indijancev, ki še niso bili v stiku z zunanjim svetom, in brez spoštovanja vdiramo v njihove svetove. Ko se recimo takšna mala kultura sooči z zunanjim svetom, je stik popolnoma neenakopraven. Navadno končajo v slumih kot cenena delovna sila in če ni širše zaščite, je njihova identiteta izgubljena skupaj z jezikom in kulturo vred.

V južni Etiopiji v porečju reke Omo še zmeraj 25 ljudstev vztraja pri svojem tradicionalnem načinu življenja. Tuj kapital in korporacije že pretijo temu območju, saj se v Etiopskem višavju s kitajskim kapitalom gradi tretji največji jez sveta, Gibe III, ki bo odvzel vodo 250.000 ljudem. Ostali bodo brez vode, ne da bi sploh vedeli za razlog. Jezero Turkana bo ostalo brez edinega dotoka vode in ponovljena bo tragedija Aralskega jezera.



Težko si je to predstavljati, kaj šele vi, ki ste bili v stiku z njimi. Koliko so vas ta ljudstva, plemena spustila blizu? Povsod ste našli pot do njih, v Afiki, Aziji, res težko dosegljivih predelih.

Lahko rečem, da imam občutek za ljudi, znam pristopiti tako, da začutijo, da nimam slabih namenov. Včasih prehodimo tudi po tristo, štiristo kilometrov peš, da prispemo do določenega ljudstva, ali pa se štirinajst dni vozimo z džipom skozi najhujšo afriško divjino. Pristop mora biti pristen in premišljen. Ljudje morajo najprej spoznati, da si do njih spoštljiv. Ko si nekaj dni z njimi, se igraš z njihovimi otroki, zvečer z njimi zakuriš ogenj, ko začutijo človeka v tebi in vidijo, da k njim prihajaš brez slabih namenov, ti odprejo vrata v svoj svet. Šele potem pride na vrsto fotografija, ko se odprejo in te sprejmejo. To se pozna na fotografijah. Seveda so fotografi, ki pristnega stika nikakor ne morejo vzpostaviti. Včasih sta dovolj le iskren nasmeh in toplina.



Imate odnos do ljudi, ki jih fotografirate, glede na to, da jih morda vidite le nekaj dni v življenju, a vas vseeno po svoje zaznamujejo. Se koga kdaj spomnite tu v Sloveniji, več deset tisoč kilometrov stran?

Za vsako fotografijo še mnogo let kasneje točno vem, v kateri vasi sem jo naredil, kdo stoji za njo. Ko recimo med množico več sto ljudi poskeniraš vse te obraze in v trenutku intuitivno zaznaš, kateri je tisti pravi, je to to. Tako se mi je zgodilo tudi v Etiopiji, ko sem našel punčko Kairo. Ko sem jo zagledal, so se mi začele tresti roke, začel sem jo fotografirati in ona se mi je popolnoma odprla. Bila je deklica, niti deset let ni imela. V dveh dneh sem naredil z njo več kot tisoč fotografij. V to vas smo se vračali še nekaj naslednjih let. (Prinese pokazat njeno čudovito sliko.) Obrazi so tisti, ki mi pripovedujejo zgodbo. Zlasti zanimivi so otroci in tudi zelo stari ljudje, ki s svojimi gubami, brazgotinami in patino molče pripovedujejo zgodbe.



Kaj pa vi in strah? Ko ste recimo hodili tudi tisoč kilometrov čez popolno divjino, ste se kdaj zbali za svoje življenje? Najbrž je bilo tudi ogroženo.

Velikokrat je bilo na teh poteh moje življenje ogroženo, vendar z izkušnjami dobiš instinkt, intuicijo, da začutiš nevarnost in se znaš zaščititi. So pa določena območja, recimo Pakistan, Afganistan, kjer moraš točno vedeti, kam greš in s kom. Zdaj imam že svoje ekipe po rizičnih krajih, domačine, poznavalce, v Etiopiji imam dobrega, predanega prijatelja, bivšega specialca etiopske vojske, ki ga je šolal izraelski Mosad. S takšnim človekom greš lahko kamor koli. Naivnost te seveda lahko stane življenja. Tudi v Afriki pa so območja, ki so varna, in tja lahko zahajaš tudi s svojimi otroki. Hčerki sem že zelo zgodaj navajal na ekstremna potovanja, šli smo v namibijsko puščavo, Bocvano, Etiopijo, videle so najbednejše slume Indije itn. Seveda to počnemo z razumom in odgovornostjo. Za otroka so to vsekakor pozitivne izkušnje, sooči se s svetom revščine in bede ter se nauči ceniti privilegirano življenje, ki nam je dano tu v Evropi. Mlajša hčerka je letošnje poletje preživela v Nepalu, pomagala je v popotresni obnovi Katmanduja. Sočutje in spoštovanje do sočloveka sta zelo pomembna. Starejša hčerka je bila letos v Iranu, kar je bilo zdaj v teh razmerah celo zame skrb vzbujajoče. To je zdaj zapisano v njunih genih in tega nočem niti ne želim spreminjati.



Veliko ste dali in veliko so vam dali svetovi, kako pa se znajdete v Sloveniji, v medsosedskih odnosih, v službi? Večkrat slišimo daljne popotnike, da se tu počutijo nekoliko izgubljene.

S samo komunikacijo in bivanjem doma nimam nobenih težav, imam ogromno prijateljev. Tudi meni se to dogaja; ko se vrnem, sem popolnoma prazen. Živiš v vzporednem svetu, ne pripadaš temu svetu tukaj niti tistemu tam. Kakšen mesec potrebuješ, da ponovno deluješ normalno, saj se ti vse upira. Stvari in problemi, s katerimi se ukvarjajo nekateri, se zdijo banalni, ko prideš iz krajev, kjer se soočaš z največjo bedo in revščino tega sveta. Vidiš vojne, begunska taborišča, najbednejše slume in po teh grozotah tudi na stvari, kot je najnovejši begunski val, gledaš drugače in manj prizanesljivo kot večina. Grčija, kjer imamo zemljo in oljke, nam je postala nekakšen azil in oaza miru. Mediteranska kultura, kamnita arhitektura, kulinarika, vonj borovcev, tisočletne oljke zavežejo k vračanju. Življenje na grških otokih mi pomeni nekakšen epikurejski umik iz tega ponorelega sveta. Lepe stvari so v resnici zelo preproste. Kaj imaš od drvenja skozi življenje, ko je dan enak dnevu in teden mine, ne da bi sploh vedel zanj. Pomembni so le tisti, ki ti kaj pomenijo, in kakovostno preživet čas.



In kaj, če sploh kaj, bi rekli tistim, ki pravijo, da popotniki, ki so ves čas na poti v daljne kraje, pravzaprav bežijo?

Ves svet jemljem kot svoj dom. Drugače gledam rasne in kulturne razlike kot večina. Enako dobro se počutim kjer koli, seveda pa sem še vedno del lokalne kulture in ne bežim pred civilizacijo, ki ji pripadam. Po svoje mi je zelo tuje, ko vidim, da naši ljudje hodijo po tako imenovano duhovno razsvetljenje v razne ašrame in v iskanju samega sebe postajajo še bolj izgubljeni. Težko je najti identiteto v svetu, ki mu ne pripadaš. Jaz se vedno vračam in se dobro zavedam, kje so moje korenine.



Povejte mi še kaj o ženskah. So tam daleč res še vedno tako prvinske, v stiku s sabo, vas ganejo drugače kot recimo domačinke pri nas?

Ženska lepota je univerzalna. Lepe so ženske v Radžastanu, Franciji ali na Hrvaškem. Lepe so lahko tudi namibijske Himbe ali Somalke, ki izžarevajo posebno prvinsko energijo. Je pa res, da je črna lepota drugačna kot bela in lepota je seveda lahko tudi zelo relativna. Skušnjave, ja, skušnjave obstajajo. (smeh)



Vas lahko vprašam, kako pa vaša žena gleda na vaš življenjski slog, avanturističnega duha?

Midva sva skupaj že 32 let, zelo jo cenim, ker razume moj svet, še bolj pa cenim, da počne stvari, ki jih nikoli prej ni počela, in da je pripravljena iti z mano kamor koli, tudi na konec sveta. To niso izleti, v Himalaji sva skupaj prehodila več tisoč kilometrov, se klatila po afriških divjinah, ni vedno lahko, vendar takšne stvari ostanejo in zavežejo. Čez dva tedna se ponovno odpravljamo z Arnejem Hodaličem v pragozdove Arunachala iskat zadnja prvinska plemena Indije in seveda gre na odpravo. Sprejela je moj način življenja in ga oplemenitila.



Vi pa ste pod srečno zvezdo rojeni.

(smeh) Res se ne morem pritoževati. Tudi če umrem jutri, sem doživel toliko, kot večina ne doživi v treh življenjih skupaj. Za to sem hvaležen. Je pa res, da več ko potujem, bolj se mi zdi, da zamujam in da mi ne bo uspelo videti vsega, kar si želim. Naša življenja so kratka.



Kateri del sveta vam je najlepši?

Kar se tiče narave, je to nedvomno Namibija, neskončna, nenaseljena prostranstva, čarobni puščavi Namib in Kalahari, spiš na sipinah sredi popolne divjine … pa morda Mongolija. In gore Azije, prehodil sem Hindukuš, Karakorum in skoraj celotno Himalajo. Nepozabni so grški otoki.



Po vsem, kar ste že videli in doživeli, v kaj verujete, kaj je za vas sveto?

Zame je sveto spoštovanje do narave, do sočloveka, lepota narave je moja vera. Ne razmišljam o usodi in ne verjamem v nobene ideološke ali verske dogme, usodo si krojimo sami. So seveda tudi trenutki, ko se nekatere stvari preprosto zgodijo. Vsaj trikrat sem bil že prestopil mejo in izgubil življenje. Tako kot na ekstremnem raftanju v turškem kanjonu reke Kopru, skozi katerega so doslej prišli živi le trije. S prijateljem iz Italije sva podcenjevala ta kanjon in skoraj izgubila življenje. Pod vodo sem bil v brzici ujet kakšnih sedem minut. Vse skupaj je bilo kot v filmu in nisem se niti več upiral. Potem pa se je narava odločila drugače in reka me je vrnila v življenje. Usoda, sreča ali kar koli že, nekateri te »džolije« imajo, nekateri žal ne. Ali pa padec terenskega vozila v prepad. Zgodb je ogromno, očitno še ni prišel moj čas. (smeh)