Tiskane izdaje
Leteti kot ptica je uresničena želja pilotov jadralnih letal. Nekatere kabine so tako ozke, da se pilot z rameni dotika kril letala. »V teh trenutkih se počutiš kot ptič. S krili, pritrjenimi na telo,« z velikim nasmehom razlaga podpredsednik celjskega aerokluba Erazem Polutnik. Več tisoč metrov nad tlemi, s hitrostjo do 300 kilometrov na uro letijo, jadrajo samo z močjo narave.
Tekmovanje Sailplane Grand Prix, ki ga prvič v Sloveniji pripravlja Aeroklub Celje in je hkrati zadnje kvalifikacijsko tekmovanje za finale v Čilu, je zagotovo najbolj zanimivo v jadralnem letenju. V nasprotju z drugimi tekmovanji tu namreč štartajo vsi tekmovalci hkrati. In tako več dni zapored. Vsakič dobijo novo dnevno nalogo s cilji, ki jih morajo preleteti, okoli 200 kilometrov na dan. Kdor prvi prileti na cilj, je dnevni zmagovalec. Zaradi varnosti lahko sodeluje na tekmovanju največ dvajset letal, sicer je na nebu naenkrat prevelika gneča. V Celju jih je trinajst iz petih evropskih držav.
Vsak dan tekmovanja se s celjskega letališča na 200-kilometrski let dvigne 13 jadralnih letal. Foto: Peter Karner
Tovrstna tekmovanja si je pred desetletjem zamislila mednarodna letalska zveza, da bi jadralno letenje približala gledalcem, privlačna so tudi za pilote. »Pri klasičnih tekmovanjih lahko gre pilot na nalogo, kadar hoče. In potem tekmovalci ne vedo, ali so dobro odleteli ali ne. To je izrazito nezanimivo za gledalca, pa tudi za sam šport. Na teh tekmovanjih pa je tako imenovani regatni štart, vsi letijo na zelo primerljivih letalih. Gre v bistvu za formulo ena jadralnega letalstva,« razlaga Polutnik.
Britanec Shaun Lapworth mu pritrjuje in dodaja: »Lahko preletimo daljšo pot, kot je pot formule, in hitreje z njo opravimo. In to brez motorja. Samo z uporabo energije sonca.« Lapworth je edini tekmovalec v Celju, ki že ima vstopnico za Čile. Je namreč komentator teh tekem, do zdaj je komentiral že sedem finalnih preizkušenj in bo tudi čilsko. »Nikoli še nisem tekmoval na takem tekmovanju in sem se hotel preizkusiti, preden bom spet komentiral. Poleg tega je bila to priložnost, da pridem sem, saj mi pravijo, kako je tu dobro leteti. In res je! Vendar nisem gorski pilot, večinoma sem letel na ravnicah, ne v gorah, kar je veliko težje. Ampak je lepo, vaša dežela je čudovita in pokrajina je osupljiva,« je dejal nekaj minut po ponedeljkovem pristanku na celjskem letališču. Na vprašanje, ali ima čas opazovati pokrajino, pa je hudomušno odgovoril: »Poskušam, da je ne zadenem. Danes smo bili zelo nizko. Na vrhu hriba je bila majhna cerkev in leteli smo v njeni višini. Že dolgo tekmujem, ampak šele zdaj razumem, kako blizu pokrajine in blizu drugega tekmovalca lahko prideš in kako zbran je treba biti. Fantastično je, super občutek in adrenalin kar brizga.«
Do roba vesolja
Čeprav s tal delujejo jadralna letala prej počasna kot kakšna formula, pa videz vara. »Največja hitrost jadralnega letala je skoraj 300 kilometrov na uro. Pristaja s hitrostjo okoli 200 kilometrov na uro. Najpočasneje leti, ko kroži, pri čemer v termičnih vzgornikih pridobiva višino. Takrat leti od 110 do 120 kilometrov na uro,« razlaga Polutnik. Čeprav jih na nebo povleče motorno letalo, jadralna letala kmalu pokažejo svojo sposobnost uporabe sil narave. Največkrat jim pomaga termika, pove Polutnik: »Tla se lokalno tako močno segrejejo, da nastane navidezen balon toplega zraka, in če jadralno letalo prileti v ta topli zrak, kroži in se dviga skupaj z balonom. Dober pokazatelj tega so majhni, kopasti oblački. Velikokrat pa se orientiramo tudi po pticah. Te prav tako krožijo, pa ne zato, ker bi jim bilo dolgčas, ampak ker izkoriščajo termične vzgornike, da se dvigujejo.«
Na nebu so jadralna letala naravnost graciozna, na tleh pa potrebujejo pomoč. Foto: Peter Karner
Jadralno letalo lahko dvignejo tudi s pobočnim vzgornikom, nadaljuje Polutnik: »Kadar piha razmeroma močan veter in se ta zadene ob pobočje, se začne ob njem dvigati. Še en način je jadranje na valovih. Ob ravno pravem vetru, ki z višino narašča, se zaradi hribov zrak vzvalovi. Ti valovi so lahko celo do višine 10.000 metrov. Znak za ta pojav so majhni lečasti oblaki, rečemo jim tudi ribji oblaki, ker so podobni ribam. V Celju smo se v teh razmerah dvignili do 6000 metrov, če letiš še višje, potrebuješ kisikovo opremo. Trenutno pa si želijo v Argentini postaviti svetovni višinski rekord, višino 30 kilometrov. To je trikrat višje, kot letijo potniška letala, in je na robu vesolja. In to z jadralnim letalom, brez pogona, brez motorja!«
Z drugimi letali si delijo nebo
Najprimernejši čas za letenje je maj, poleti je ozračje preveč pregreto. Zato so bili nekateri skeptični, ko so izvedeli, da bo tekmovanje avgusta. Pa je vreme za ta čas letenju precej naklonjeno. Tudi pristojni na državni ravni so prisluhnili celjskemu klubu, saj je višina letenja zaradi bližine Brnika – po zraku so slovenske razdalje precej lažje premagljive kot po naših cestah – omejena za jadralna letala. Kontrola zračnega prometa, javna agencija za civilno letalstvo in ministrstvo za infrastrukturo so za čas tekmovanja omogočili poseben zračni prostor, pove Polutnik: »Čim više je jadralno letalo, tem bolj je varno. V času tekmovanja lahko letimo više, imajo pa oni zato malo oteženo delo. Nad sodelovanjem sem navdušen.«
Čeprav na tekmovanjih ostanejo za mejami posameznih držav, pri drugih letih na nebu ni meja. »Čez mejo letimo brez težav. Tako kot hribovci. Če greste na Stol, naredite samo dva koraka stran in ste v Avstriji. Treba pa je spoštovati kontroliran zračni prostor, kjer letijo potniška letala. In to spoštujemo, imamo zapisovalce leta v letalih in ne moremo ničesar skriti. Vse se ve,« je pojasnil Boštjan Pristavec, ki mu za zdaj kaže, da bo v soboto postal zmagovalec prvega Sailplane Grand Prixa pri nas. »Na žalost Celjan tu ne bo zmagal, vendar moramo priznati, da je Pristavec daleč najboljši pilot v Sloveniji. Prihaja z Lesc, ampak leti pa s celjskim avionom,« v smehu pove Polutnik.
Slabost? Saj imamo vedra!
Prav vsi piloti pravijo, da si življenja brez letenja ne znajo več predstavljati. Ob našem obisku so nam vsi po vrsti svetovali, da je polet z jadralnim letalom treba izkusiti. Na vprašanje, kaj pa če bi kosilo prišlo na plano, hitro dobimo odgovor: »Poglej, koliko veder imamo!« Polutnik pa tudi pove, da slabost pravzaprav ni nič posebnega in da je bila stalna spremljevalka mnogo pilotov: »Po letih treninga nimajo več občutka slabosti. Je pa želja po letenju tako močna, da se je zgodilo, da je pilot sam sebe pobruhal, naslednji dan pa spet prišel letet.« V jadralnem letalu pač ni tako kot v potniškem. Tam se piloti izogibajo turbulencam, tu jih iščejo.
Nesreč z jadralnimi letali je zanemarljivo malo. In šport je tako varen, da lahko letijo že 14-letniki. Očala niso ovira, še manj spol, v tujini imajo posebna letala tudi za invalide. Čeprav niso videti prav prostorna, bi se celo Goran Dragić stlačil noter. »Še dvometrašu bi uspelo, bi se pa zlagal, če bi rekel, da bi mu bilo udobno. Zaradi težišča ima letalo določeno minimalno in maksimalno težo pilota, ampak večja težava je, če si zelo majhen in zelo lahek. Zato začetniki velikokrat letijo s svinčenim sedežem,« pojasnjuje Polutnik in dodaja, da letenje ni težje od vožnje avtomobila. Le da za obračanje levo in desno uporabljajo noge, z rokami pa upravljajo letalo po višini in nagibu ter zakrilca.
Noč na letališču
Tik pred koncem tekmovanja celjski aeroklub, ki šteje 150 članov, jutri čaka še velik dobrodelni koncert Noč na letališču za dokončanje hangarja, ki jim je pogorel lanskega avgusta po udaru strele. Nov hangar, tokrat betonski, že stoji, letal, ki so zgorela, pa večinoma ne bodo nadomeščali. Vendarle gre za več sto tisoč evrov, skupno so imeli lani dva milijona evrov škode. Številni glasbeniki in glasbene skupine so se z veseljem odzvali na povabilo, Šank rock se je ponudil kar sam, saj imajo na letališče, kjer so nekoč tudi snemali, lepe spomine.
Začne se z igračami in se nadaljuje med oblaki. Foto: Peter Karner
Koncert pripravljajo tudi zato, da se odprejo javnosti. Družinam in otrokom, ki največkrat sanjajo o letenju. Pristavec, ki leti že več kot trideset let, je tako sanjal: »Kot majhen šolar sem videl modelarje. Potem zaideš na letališče, nato se pa ta kepa vali in prideš do večjih letal. In tako smo nekateri vzljubili jadralno letenje. Tihi šport višin.«
