Tiskane izdaje
Dr. Saša Krajnc zna sproti reševati dileme, ki jih prinaša življenje. Ptujčanka v Ljubljani, mama, žena, doktorica sociologije na temo konstruiranja ženskosti pri ženskah z izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu ter terapevtka za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti nam je zaupala, katera ključna osebna prelomnica jo je prekalila, največ pa sva se seveda pogovarjali o njenih strokovnih izkušnjah.
Na svoji spletni strani pozdravite obiskovalca s stavkom »Čas je, da se prebudite«. Verjetno ne želite prebujati iz zdravilnega, krepčilnega spanca, temveč takšnega, ki odnaša srečo?
(Pokima.) Vabim k prebujanju zavedanja sebe, k močnejšemu ozaveščanju tega, kar mislimo, čutimo, kako se vedemo.
Kako vemo, da se zares zavedamo sebe in nimamo zgolj napihnjenega ega?
Z zavedanjem, da so ljudje in okoliščine, v katerih smo, zgolj ogledalo, ki nam kaže naš odnos do samih sebe; naše odzivanje nanje je posledica tega, kar mislimo o sebi, drugih in svetu. Takrat ko dojamemo, da imamo moč spremeniti svojo osebno interpretacijo sveta. Dotlej pa živimo na avtomatskem pilotu.
Torej smo kot vnaprej programirani roboti in zato tudi precej predvidljivi?
Po svoje res. Vedemo se na način vse ali nič in namesto neskončnih možnosti odločanja, ki jih imamo na voljo v vsakem trenutku svojega življenja, vidimo le eno samo možno pot. Prav tista je navadno precej boleča.
Vsi prej ali slej prejmemo klic k prebujenju – ali se kar tako rodi v nas ali pa ga sprožijo zunanji dogodki. Kaj je opolnomočilo vas?
Zagotovo me je k odkritemu soočenju s seboj spodbudila bolečina, ki sem jo doživljala v odnosih.
V odnosih s kom?
Predvsem z mamo. Lomila me je bolečina najine nezdrave čustvene prepletenosti, čustvene zlorabe.
Ste edinka?
Ne, vendar je med nama s starejšo sestro kar 14 let razlike. Zgodaj je odšla od doma, zato sem nekako res odraščala kot edinka.
Sklepam, da so se vajini starši razšli?
Drži. Mama se je po ločitvi zelo oprla name. Bila sem njena prijateljica, zaupnica, nekakšna nadomestna čustvena partnerica, kar me je dušilo. Otroci niso na svetu zato, da bi skrbeli za čustvene potrebe svojih staršev in jih zadovoljevali, ampak morajo imeti dovolj prostora za lasten razvoj, za čutenje sebe, svojih želja in potreb.
Kako se vam je uspelo iztrgati iz odnosa, ko ste mami, ki je od vas pričakovala čustveno oporo, nekako nadomeščali partnerja? Verjetno se sprememba ni zgodila čez noč.
Še zdaleč ne. Odrasla sem v pretirano pridno in odgovorno osebo z velikim notranjim bremenom v obliki občutkov krivde in dolžnosti do drugih. Doživljala sem precejšnjo čustveno bolečino, ne da bi prav vedela, zakaj se tako počutim. V zgodnjih dvajsetih sem zato telesno zbolela in pristala v bolnišnici. Vedela sem, da tako ne morem več naprej in bom kar umrla, če ne bom česa spremenila. Verjamem, da ti vedno, ko iskreno rečeš, ne morem več, življenje pokaže drugačno, boljšo pot. Mama je takrat odšla za dlje v tujino. Škodljivih razsežnosti najinega odnosa sem se zavedela šele, ko v mojem življenju ni bila več fizično prisotna. V eni od številnih neprespanih noči sem v sebi zelo jasno slišala glas, ki me je vprašal, kdo sem, ko nimam ob sebi nikogar, ki bi mu morala ugajati. Z grozo sem se zavedela, da me ni.
In potem?
Prvič v življenju nisem zbežala pred praznino v sebi, pa čeprav je grozila, da me bo kar posrkala. Tvegala sem in si jo dovolila začutiti. Do tedaj so bili lažni skorajda vsi moji odnosi z drugimi, ker sem v svojo izložbo nastavljala le tisto, kar sem mislila, da od mene pričakujejo, zato je bila ta praznina ena najbolj čistih resnic o meni in dotedanjem življenju. Kasneje se je izkazalo, da je bilo moje dopuščanje, da se zruši vse, ena najboljših odločitev, ki sem jih kadar koli sprejela. Ostalo je le tisto, kar je bilo resnično, in na teh temeljih sem začela počasi graditi drugačno zgodbo svojega življenja.
Mejo v škodljivem odnosu je bržkone najteže postaviti tistemu, ki ga imaš rad in za katerega veš, da ima rad tebe. Ali danes lahko rečete, da ste mojstrica postavljanja meja?
V škodljivih odnosih smo dolžni postaviti meje. (Poudari.) To težko storimo takrat, ko smo napačno prepričani, da s tem drugim odrekamo svojo ljubezen in jim povzročamo bolečino. Gre za nezrelo razmišljanje, lastno otroku, ki zavrnitev svoje želje doživlja kot zavrnitev sebe kot osebe. Kar seveda ne drži. S postavljanjem meja nikomur ne odrekamo svoje ljubezni, kvečjemu jo izkazujemo. Kar zadeva moje izkušnje, mislim, da sem danes v postavljanju meja zelo dobra. Vem, kdo sem. Do drugih sem precej manj ustrežljiva kot nekoč, vendar sem prav zato veliko bolj ljubeča.
Kot terapevtka ste se specializirali v zdravljenju zasvojenosti z odnosi in seksualnostjo. Kako se čustvene zlorabe staršev izražajo v spolnosti in drugih odnosih, ko denimo občutek bližine in povezanosti iščeš pri napačnih osebah?
Vedenje, ki kaže na nezdravo povezanost z drugimi, je različno. Denimo doživljamo, kot da moramo vedno čez vse svoje meje, izpolnjevati pričakovanja posameznikov okrog sebe. Lahko poskušamo ljudi za vsako ceno spreminjati in jih krivimo, ker ne uresničujejo vloge, ki smo jim jo namenili. Ali se nenehno navezujemo na osebe, ki so čustveno ali kako drugače nedostopne. Večino časa presanjarimo in čakamo princa na belem konju, ki bo namesto nas rešil naše težave. Lahko doživljamo, kot da življenje nima smisla, če nismo v ljubezenskem ali seksualnem odnosu oziroma če se nihče ljubezensko ne zanima za nas. Ali enačimo seks in ljubezen ter vedno znova privolimo v spolnost, čeprav nam sploh ni do nje oziroma si želimo le, da bi nas nekdo videl in sprejel ali se nas dotaknil neseksualno.
Bolj se poznamo, več podobnih vzorcev vidimo. Koliko je zares smiselno dajati sol na rane iz otroštva, ko pa vemo, da jih nikoli ne moreš povsem zaceliti? Nekateri terapevti naj bi brskanju po preteklosti namenili preveč časa, se v tem že skoraj izživljali nad pacientom, ga sesuvali, pa hkrati spodbujali in ujčkali njegov občutek večvrednosti. Kakšno je vaše mnenje?
Ljudje, ki so preživeli zlorabe ali imajo kakšne druge travmatične izkušnje, morajo biti slišani v svoji bolečini, videni in razumljeni. V procesu psihoterapije se lahko postopoma spreminjajo v odgovorne ustvarjalce lastnega življenja. O tem, koliko je ravno prav časa za ukvarjanje s travmami, ne bi sodila. Ljudje potrebujejo različno dolgo, da zacelijo svoje rane, saj delajo korake naprej v tempu, ki si ga določajo sami. Sama sem potrebovala veliko let, da sem opustila škodljive vzorce vedenja, čeprav je bilo ukvarjanje s sabo vedno na vrhu mojih prioritet. Kot terapevtka zato lahko le spoštljivo in potrpežljivo spremljam korake svojih klientov in jim po potrebi nastavljam ogledalo.
Ne vem, ali ste videli film Generalova hči, v katerem oče skupinsko posiljeni hčerki reče, da je najbolje, da na to pozabi, kot bi se ne zgodilo, namesto da bi jo zaščitil in našel krivce ter jih kaznoval. Na obrazu igralke, ki je to vlogo odlično odigrala, se vidi, v kakšno razočaranje in obup jo je s tem pahnil.
Sprenevedanje, če lahko temu tako rečem, lahko naredi zelo veliko škode. Kadar nekdo, ki bi mu moralo biti mar za nas, denimo mama ali oče, pogleda stran, nas pusti na cedilu še posebno boleče, ker nas izda. Takšno zapuščanje lahko oseba doživi kot travmatično in povzroči, da se nikoli več ne počuti varne. Ženske, s katerimi delam, povedo, da izdajstvo včasih boli še bolj kot sama zloraba. Starši in odrasli so odgovorni za to, da ne pogledajo stran.
Kakšen je bil vaš oče?
Deloma je bil navzoč v mojem odraščanju.
Ne le terapevtka, ste tudi doktorica sociologije. Kako so vam psihoterapevtsko znanje in izkušnje pomagali pri študiju ali pa so vas ovirali, saj sociologija obravnava družbene pojave, psihoterapija pa posameznika?
Zame je najbolj ustvarjalen del terapevtskega dela odkrivanje delčkov mozaika v življenjskih zgodbah posameznikov, ki se pri vsakem sestavljajo v unikatno celoto pomenov. Ta veščina detektivskega odkrivanja neznanega in nespoznanega, če jo lahko tako imenujem, mi je prišla prav pri kvalitativnem znanstvenem raziskovanju, kjer je treba dopustiti, da udeleženci raziskave nekako sooblikujejo predmet raziskovanja, in ostati odprt za nova spoznanja.
V doktoratu ste se dotaknili tudi tematike pretirane pridnosti Slovenk in dokazali, da smo večinoma pridne najprej za druge, šele nato zase – če sploh. Izpostavili ste tudi zanimivo tezo, da druga skrajnost – porednost – ni nujno boljša, torej malo drugače, kot pravi psihologinja Ute Ehrhardt v knjižni uspešnici Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod. Je porednost lahko druga, prav tako škodljiva skrajnost?
Vedenje pridnih in porednih motivira njihova potreba po nadziranju drugih. Pridne punce gledajo nase skozi oči drugih in temu prilagajajo svoje vedenje. Pretirano se odzivajo na mnenja drugih in svoj občutek lastne vrednosti povezujejo s svojo sposobnostjo za to, kako uspešne so pri izpolnjevanju njihovih pričakovanj. Porednost pa implicira, da se upremo, namesto da bi se prilagodili pričakovanjem drugih, denimo »ne boste me, ne, zdaj bom pa jaz vam pokazala«. Prav zato je le druga plat istega kovanca. Morda se za določen čas resda počutimo močnejše ali celo bolj žive, a je porednost le še en lažni nadomestek tega, kdo v resnici smo.
Torej, kadar razloge za svojo nesrečo ves čas iščemo v drugih, jim poskušamo vzbujati slabo vest ali smo agresivni, se pravzaprav vedno znova postavljamo tudi v vlogo žrtve? Zanimivo je, da včasih celo sami postanemo nekdo, ki maltretira druge, pa čeprav smo na prvi pogled pridni.
V vlogi žrtve se vedemo pridno, ker smo zmotno prepričani, da nimamo moči kar koli spremeniti. Ljudem po tihem zamerimo in ko se naš gnev dovolj nakopiči, se čutimo upravičene, da izbruhnemo, se iz žrtve spremenimo v napadalca. Denimo drugim očitamo, jih ogovarjamo, smo cinični ali pa smo bolj odkrito nasilni in zmerjamo, kričimo, razbijamo, celo udarimo. Žrtev pogosto spretno manipulira z drugimi: »Jaz ti hočem samo dobro! Vse sem naredila zate, se žrtvovala!« Tako nastane veliko napetih okoliščin, iz katerih je težko najti izhod. Pa vendar obstaja drugačna, boljša pot. Nanjo stopimo, ko se začnemo spraševati, kaj si želim jaz, kaj je tisto, kar je najbolj prav zame, in to čim bolj dosledno izvajamo.
Dejstvo je tudi, da je sodobna, t. i. napredna ženska pogosto tako izčrpana – tudi zaradi vseh kaotičnih informacij iz okolice – da doma svojim bližnjim težko sproščeno daje ljubezen in nežnost – vse, za kar je tudi biološko gledano najbolj poklicana. Kako bi lahko to spremenila?
Izčrpanost je znak, da smo dolgo počeli veliko stvari v nasprotju s tem, kdo v resnici smo. Kako lahko tako izpraznjeni iskreno dajemo ljubezen? Dajemo jo lahko le iz občutka notranje polnosti, ki samodejno vznikne takrat, ko začnemo postavljati meje in dostojno skrbeti zase. Vsakokrat, ko ustrežemo drugim in hkrati prezremo svoje potrebe, češ, saj ni pomembno, jaz bom že nekako, sebe pustimo na cedilu. Najprej zato, ker potlačimo čustva, ki bi se začela vzbujati, če bi se poslušali in začeli delovati skladno s tem, kar resnično potrebujemo. Drugič pa zato, ker smo s tem, ko jih ignoriramo, vse manj v stiku s sabo. Naš čustveni del pa se želi izraziti skozi nas. S tem, ko ga tlačimo, mu le dodajamo energetski naboj. Izziv je torej v tem, da povečamo svoje notranje zmožnosti za toleriranje čustvenega neugodja.
Pri tem smo ne nazadnje vzor otrokom, da znajo med odraščanjem in v odraslosti črpati energijo iz sebe – zase. Kako lahko starši in vzgojitelji pri tem pomagajo?
S svojo prisotnostjo, ne le fizično, ampak predvsem s pozornostjo, tisto, ki jo otroci zares potrebujejo – da jih nekdo vidi, sliši, sprejme takšne, kot so. Zadnjič sem v knjigi Neizmeren pogum avtorice Brene Brown prebrala vprašanje, ki se me je močno dotaknilo: »Ali ste odrasel človek, v kakršnega želite, da odraste vaš otrok?« Dejstvo je, da se moramo, če želimo pomagati svojim otrokom, najprej naučiti pomagati sebi. Ne moremo jih naučiti odgovornosti, če se neodgovorno vedemo do sebe, denimo do svojega zdravja. Dokler se bomo gnali do izčrpanosti, bomo večinoma gnali tudi njih. Ne moremo jih naučiti, da so vredni ljubezni, če nismo sočutni do sebe in ne zaznavamo svojih potreb po umirjanju, času zase. Dokler ne vidimo sebe in si zatiskamo oči pred lastno ranljivostjo, ne moremo začutiti njihovih potreb.
Vi imate kar nekaj pedagoških izkušenj in vpogleda v razmišljanje mladih, saj ste vrsto let poučevali sociologijo in filozofijo na gimnaziji.
Drži. Izkušnje z mladostniki mi vedno znova potrjujejo, kako pomembno je, da čutijo, da je odraslim mar za to, kdo so. Eden najpogostejših mitov o mladostništvu je, da gre za čustveno zelo naporno obdobje, zato si želimo, da se čim prej konča. Pa vendar so mladostniki polni humorja, radovednosti, navdušenja, uporništva v zdravem pomenu besede in drznih idej, o katerih odrasli, usmerjeni v storilnost in nizanje zunanjih uspehov, nimamo poguma niti razmišljati, kaj šele da bi jih uresničili.
Pa če se vrneva na pridnost, najdemo jo tudi v starih modrostih, ki nikakor niso neuporabne. Buda naj bi učil: »Bodi sam svoja luč! Prigaraj si svobodo s pridnostjo. Napolni svoj um s sočutjem.« Angleški pisatelj Charles Dickens je dejal: »Nikoli mi ne bi uspelo brez navad natančnosti, reda in pridnosti.« Znanstvenik Benjamin Franklin pa: »Pridnost je mama sreče.« Kako jo razumete v teh kontekstih?
V teh primerih bi namesto pridnosti raje uporabila besedo odgovornost ali pa disciplina, saj pove veliko več. Pridnost ima namreč takšno konotacijo, pomen, da si vedno priden v odnosu do drugega. Tisti nekdo zate, v tvojem imenu postavlja merila, kdaj si dovolj priden. Takšen odnos zato ni enakovreden. Kadar pa sem odgovorna, nisem kot oseba nikomur podrejena, le sebi, svoji notranji avtoriteti.
Verjetno ne bi bilo odveč, če bi si s tega pozitivnega vidika začeli razlagati tudi besedno zvezo »pridni Slovenci« in ta stereotip ne bi bil več le oznaka za prestrašen, ubogljiv in do zunanjih avtoritet povsem nekritičen narod?
Zagotovo. Ljudje, ki so pretirano pridni, to počno zato, da bi zbežali pred nezavednim notranjim občutkom, da se jim lahko zgodi kaj hudega, če ne bodo storili nečesa, kar od njih pričakujejo drugi. Kadar se tega, kar nas v resnici poganja, vendarle zavemo in to opustimo, najprej občutimo bolečino, nato pa praznino, ki pa ni nič slabega. Je priložnost za nov, bolj zdrav začetek.
Nam za konec zaupate še katero od svojih najljubših misli oziroma dušnih pobožkov, kot jim posrečeno pravite?
Najin pogovor vsebinsko lepo zaokroži misel, da so čustva dragocen notranji kompas. Povedo nam, kdaj ravnamo v skladu s svojo notranjo resnico in kdaj ne.
