Tiskane izdaje
Zgradili smo mesto. Tako se je glasil delovni naslov organiziranega kolektivnega zbiranja spominov, s katerim je Goriška knjižnica Franceta Bevka v sodelovanju z Goriškim muzejem in Pokrajinskim arhivom v Novi Gorici domačine povabila, da s fotografijami, razglednicami ter lastnimi spomini pričarajo obdobje med leti 1947 in 1969, ko se je rojevalo njihovo mesto. Videti in slišati s(m)o imeli marsikaj.
Ko je po podpisu mirovne pogodbe med Italijo in Jugoslavijo postalo jasno, da bo Gorica ostala v Italiji, njena vzhodna predmestja pa v Jugoslaviji, so se maja 1947 začele prve priprave na gradnjo novega mesta, Nove Gorice. Tedanji predsednik slovenske vlade Miha Marinko je na manifestacijskem zborovanju na Lijaku septembra tega leta zagotovil, da bodo zanjo zagotovili kar milijardo takratnih dinarjev. Stekla je velika delovna akcija, v kateri je od 3. decembra 1947 do sredine novembra 1948 sodelovalo 25 mladinskih delovnih brigad s 5194 brigadirji iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik.
Nastala je Nova Gorica. Za nekatere mesto entuziazma, za druge, zlasti prve intelektualce, ki so jih poslali sem, od vseh pozabljen kraj. Za nekatere branik slovenstva na zahodni meji, za druge mesto, kjer še danes iščejo njegovo dušo. Toda da spominov na gradnjo enega najmlajših slovenskih mest v Novi Gorici ni, ne, tega nikakor ne bi mogli reči. Goriška knjižnica jih je bila polna: pa ne le iz ust tistih, ki so v dogodkih tega prelomnega obdobja sodelovali, na nek način so jih podoživljali tudi tisti, ki so bili rojeni pozneje, a so jih imeli zdaj z nadvse zanimivimi pričevanji priložnost spoznati...
Frnaža in veliko podgan
Ilko Vidic je bil v mladem mestu eden od prvorojenih. »Hiša, kjer sem se rodil, je stala tik ob današnjem Dijaškem domu. In zraven sem si kasneje sezidal še svojo,« pove. Da je imelo novo mesto, ki se je rojevalo tik ob meji, zelo drugačno podobo od današnje, seveda ni treba posebej poudarjati. »Tu je bilo eno samo močvirje s tremi, štirimi, mogoče petimi avtohtonimi hišami. V njih so pred priključitvijo Primorske k tedanji Jugoslaviji živeli Italijani. Seveda so se zatem izselili, območje pa so začeli naseljevati Slovenci. Med tistimi, ki so se priselili sem, je bila tudi moja družina,« strne spomine sogovornik.
»Kakšno je bilo zgodnje nastajanje mesta? V začetku tu ni bilo prav nič, samo živo blato, voda in ilovica. Pa opekarna oziroma frnaža, kot smo ji rekli. Ker so tu kopali ilovico, so v frnaži delali opeko. In prav v tej frnaži je začela nastajati Nova Gorica s prvimi trgovinami, čevljarji, mlekarno, šolo, celo konjsko mesarijo smo imeli. In na koncu frnaže slaščičarno s sladoledom. Zraven pa še znamenito gostilno ter brivca in frizerko. Okoliške kmetice so sem prinesle kakšno solato in krompir, da so prvi meščani, ki so se vselili v tako imenovane ruske bloke, lahko kupili solato, saj je tu ni bilo,« pripoveduje Vidic.
Otroška leta so bila v Novi Gorici očitno nepozabna. »Ker je bilo tu veliko vode, smi si mulci pozimi naredili ledene steze in prirejali tekmovanja, kdo se bo dlje zadrsal. Seveda je bilo treba vzeti zalet, da te je neslo čim dlje. Če si imel dobre čevlje, predvsem pa močno podkovane, je šlo daleč, daleč... Tudi poleti nam je bilo lepo. Še preden so v mestu regulirali Korn, smo se v njem kopali otroci in lovili ribe. Potok je bil namreč takrat izjemno čist, poletja ob njem pa pravi užitek. Sprva v mestu ni bilo nobenih igrišč in nobenih objektov za telovadbo, a smo si, kot vidite, pomagali drugače. Kaj je bilo še tipično za Novo Gorico, kot se je spominjam iz otroških let? Frnaža, brez dvoma. Pa ogromno podgan, ki sem jih videl, ko so jo podrli,« doda.
Tudi Iztok Čeperli je v knjižnico poleg nekaj fotografij prinesel veliko spominov iz otroštva. Na prve vrtove, prve delovne akcije, prve nauke, ki so jih otrokom delili starejši. »Lepo je bilo videti ljudi, ki so sodelovali pri gradnji in razvoju mesta. Spomini so čudoviti. Ni nam manjkalo nič, mladost smo preživeli lepo, čeprav razkošja ni bilo. Nova Gorica ni imela svojih prebivalcev, ker je rasla in se polnila s priseljenci. Ti so prihajali iz Brd, Banjšic, Vipavske doline... Z razvojem industrije pa je mesto dobilo podobo, ki si je kot otrok nikoli ne bi predstavljal, tako je namreč zraslo. Če mi je današnja Nova Gorica všeč? Je, čeprav imam za obdobjem, ko so bili tu plesi in različne prireditve, ki jih ni več, kar malce nostalgije. Zato pa toliko bolj sledim športnim prireditvam,« prizna.
Do polovice pobeljena okna
Od gradnje Nove Gorice so posredno živeli tudi okoliški kmetje. »Po vojni smo živeli v Brdih, bili smo mali kmetje. Še zdaj se spominjam, da smo delavcem, ki so gradili Novo Gorico, prodajali vino. Pa ne za za denar, pač za 'tešare': te so dobili vsi delavci, šlo je za plačilo v bonih. Kmetje pa tega nismo imeli. In tudi v trgovino si lahko šel le s 'tešarji',« se spominja Jordana Gregorič.
Marjan Malič iz Solkana medtem ponosno razkaže svojo zbirko prvih podob Nove Gorice. »Zanimajo me razglednice in kakšna je bila Nova Gorica na njih od samega začetka. Zraven so priložnostni žigi: najprej seveda Gorice, ko Nove Gorice še nikjer ni bilo. Sicer pa, če vprašate mene, ena sama razglednica pove več kot dve strani knjige. Na razglednicah so namreč ujeti pretekli spomini. Ko jih pogledam zdaj, se še živo spominjam, kako smo začeli postavljati živo mejo ob železniški postaji. Slednja je imela na vrhu značilno rdečo zvezdo, okna postaje v pritličju pa so bila vsa do polovice pobeljena. Zakaj? Da uslužbenci, ki so delali v pisarnah na železniški postaji, niso mogli gledati v Italijo. Zaradi bližine meje, se razume,« poudari.
Nekaj fotografskih podob iz otroštva in mladostniških let Nove Gorice si pride v tistem trenutku ogledat župan Matej Arčon, rojen četrt stoletja po začetku gradnje 'njegovega' mesta. »Današnja akcija je odlična uvertura v praznovanje 70-letnice začetka gradnje Nove Gorice. Pričakujem lepo praznovanje te obletnice: na Bevkovem trgu bomo prikazali nastajanje Nove Gorice v različnih obdobjih,« razkrije nekaj podrobnosti slavja, ki je napovedano za leto 2017.
Takrat bo zagotovo pomemben poudarek namenjen tudi spominom, najbrž tudi tistim iz projekta Zgradili smo mesto. Te želijo po besedah direktorice Goriške knjižnice Irene Škvarč deliti z mlajšimi generacijami, jih iztrgati pozabi in predstaviti na sodoben način. »Poudariti želimo vrednost majhnih in velikih podrobnosti iz našega življenja,« pove. Gradivo, ki so ga domačini prinesli, so zato skenirali ali fotografirali, lokalni zgodovinarji pa so Novogoričanom prisluhnili in zapisali njihove pripovedi. Zgodbe, opremljene s prinesenimi fotografijami, bodo objavili na spletnem portalu Kamra, gradivo pa bo izšlo tudi v posebnem zborniku.
Kajti: »To je eno krasno mesto«, je prepričana Ana Černic iz Mirna, ena od obiskovalk dogodka, ki je na Goriško iz Kobarida prišla davnega leta 1961.
