Atlas, ki bo izhajal vsaj še trideset let

O Slovenskem lingvističnem atlasu - projektu, ki je bil zasnovan leta 1945 in beleži geolingvistično raznolikost Slovenije

Objavljeno
28. junij 2016 10.35
Posodobljeno
28. junij 2016 10.35
Jožica Škofic,SAZU,Ljubljana Slovenija 23.06.2016 [Portret]
Tanja Jaklič
Tanja Jaklič

Lingvistične atlase ima večina evropskih, slovanskih jezikov, smo pa prvi med južnoslovanskimi, pravi urednica Slovenskega lingvističnega atlasa (SLA) Jožica Škofic, vodja dialektološke sekcije in namestnica predstojnika Inštituta za slovenski jezik. SLA nastaja že osemdeset let, zahteva čas, dobro organizacijo in usklajeno strokovno delo dialektologov. Pred kratkim je izšel drugi zvezek, glede na petnajst tematskih področij, ki jih obravnava atlas, jih bo izšlo še štirinajst.

Slovenski lingvistični atlas je dobil prvi osnutek že pred drugo ­svetovno vojno.

Sredi tridesetih let 20. stoletja je Fran Ramovš, profesor na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani, zasnoval Slovenski lingvistični atlas kot enega temeljnih ciljev leta 1945 ustanovljenega Inštituta za slovenski jezik. Sama veda – geolingvistika – je bila takrat stara nekaj desetletij, začela se je konec 19. stoletja v Nemčiji, nadaljevala v Švici in Franciji, kjer so dobili jezikovni atlas v začetku 20. stoletja.

Slovenci smo prvi ­lingvistični atlas, tj. atlas ­dvojine v slovenskih narečjih, dobili od francoskega jezikoslovca Tesnièra, nismo pa še dobili obsežnejšega nacionalnega atlasa, ki bi zajemal več jezikovnih ravnin. Načrt za atlas je bil izdelan leta 1935, šele desetletje pozneje so se začele dejanske priprave zanj. Takrat je Ramovšev učenec Tine Logar začel terensko delo: začel je v lastnem domačem krajevnem govoru Horjula in potem raz­i­skoval še druge krajevne govore.

Mreža krajev in vprašalnica za SLA se slišita kot dve temeljni orodji tega dela.

In tudi sta. Danes je v SLA zajetih 417 krajevnih govorov, vprašalnica obsega 870 vprašanj, s pod­vprašanji 3065. Vprašanja so razdeljena na petnajst pomenskih polj: človeško telo, bolezni, družina, hiša, orodje, obleka, prazniki, vas, pokrajina, planina, živali, rastline, čas, štetje in razno (značilne obrti ipd.) ter tako imenovana gramatična vprašanja, s katerimi se sprašuje po značilnih glasovnih razvojih in oblikoslovnih značilnostih besed. Besedno vprašanje se glasi denimo takole: Kako rečete tistemu, kar nam raste iz glave? In dobimo odgovore kot las, vas, vlas ... In potem nas seveda zanimajo še skloni v vseh slovničnih številih, zato vprašamo: Česa nimate na glavi? Vprašalnico, ki jo je zasnoval že Fran Ramovš,­ sta v šestdesetih letih 20. stoletja na podlagi terenskih izkušenj Tine Logar in Jakob Rigler nekoliko preuredila.

Vprašalnica še sodi v današnji čas?

Glede izbire besedja je ta vprašalnica morda malce zastarela, saj temelji na slovenskem kmečkem svetu iz sredine 20. stoletja, mlajši dialektologi pa bi si želeli spraševati še po marsičem drugem. A ta vprašalnica je zasnovana tako, da ob izbranem besedju prinaša tudi veliko podatkov o glasovnem razvoju slovenskih narečij, o pregibnostnih vzorcih besed in torej o jezikovni strukturi vsakega v atlas zajetega krajevnega govora ... Polega tega je tako obsežen projekt mogoče izpeljati le, če se njegovi sodelavci držimo zastavljenega načrta.

Gre torej za filigransko početje – počasi, natančno, od kraja do kraja ...

Tako velik projekt seveda zahteva svoj čas in skupino strokovnjakov, ki dela usklajeno in z vso strokovno natančnostjo. Delo profesorja Logarja so, najprej predvsem z njegovim vodstvom, nadaljevali njegovi študenti, tudi sedanji dialektologi, vsak od nas je zapisal po več krajevnih govorov. Mnoge krajevne govore so v diplomskih nalogah in seminarskih delih zapisali in opisali še drugi študenti slovenistike. Vseh zapisov za 417 krajevnih govorov je nekaj več kot 600, nekateri kraji so bili torej raziskani večkrat. Govor Krope je v petdesetih letih zapisal Logar, v sedemdesetih z diplomsko nalogo njegova študentka, konec tisočletja pa sem še sama raziskovala ta govor v okviru svoje doktorske disertacije. Ker so prvi zapisi nastali že leta 1946, zadnji pa šele leta 2014, je med njimi torej kar sedemdeset let razlike.

Karta za pomen besede kmetija. Foto: Jožica Škofic

Atlas kaže, da se govorjeni jezik spreminja, da pač ne govorimo enako kot naši stari starši.

Res je, govorjeni jezik se neprestano spreminja, se razvija, to pa ni ­značilno samo za naš hitro spreminjajoči se način življenja, ampak je bilo tako tudi nekdaj. Že Gašper Križnik, čevljar iz Motnika, ki je konec 19. stoletja iz lastnega veselja ­zapisoval folklorno gradivo v Tuhinjski dolini in ga pošiljal poljskemu jezikoslovcu Janu Baudouinu de Courtenayju, je zapisal: 'Škoda da ni tega nekdo naredil že pred mano, ker so naši stari starši govorili še drugače!' Prav zaradi spreminjanja jezika je pomembno, da imamo natančno navedene tudi podatke o tem, kdaj je kateri zapis nastal.

Kdo so informatorji na terenu?

Ponavadi iščemo domačine, ki so večino življenja prebili v domačem kraju, dobro govorijo domače narečje, poznajo izrazje tematskih področij, po katerih sprašujemo, so zgovorni ter pripravljeni in sposobni odgovarjati na naša vprašanja. Na neki način se zdi SLA tudi etnološki atlas, v katerem je ujet pretekli čas slovenskega – da ne rečemo kmečkega – naroda.

Mnoga vprašanja so res ­zanimiva tudi z etnološkega stališča, zato smo ob nastajanju drugega dela SLA ­povabili k sodelovanju etnologa, ki je obravnavana vprašanja ­osvetlil tudi s tega zornega kota. Brez ­poznavanja razvoja kmečke hiše v različnih slovenskih pokrajinah bi namreč jezikoslovci sami težko pojasnili rabo in pomen nekaterih izrazov, na primer besede ognjišče v pomenu 'dnevna soba'.

Naslov prvega zvezka je bil Človek, drugega Kmetija ...

V tretjem zvezku, ki ga že priprav­ljamo, bodo predstavljena kmetijsko orodje in izbrana opravila na kmetiji in v planini, ki jih mlajše generacije manj poznajo, saj se tudi slovenski kmečki svet spreminja. Naslednji zvezki bodo predstavili ureditev vasi in nekatere tradicionalne poklice, pokrajino, vremenske pojave. Zvezka, ki bo obravnaval praznike, običaje, kulinariko se še posebej ­veselimo.

Govorite o novih desetletjih dela?

Predvidoma naj bi vsaka tri leta ­izšel en del atlasa s komentarji, ­vsakič z okrog sto vprašanji. V SLA 2 je na primer zajetih 89 vprašanj, ki jim ustreza enako število ­knjižnih ­besed izbranega tematskega ­sklopa – a zbranih in na jezikovnih kartah predstavljenih narečnih odgovorov, besed in besednih zvez z istim ­pomenom je kar okrog 2000.

Kdo je prvi uporabnik, 'bralec' atlasa?

Najprej so to seveda jezikoslovci, ne samo dialektologi in slovenisti, pač pa tudi primerjalni slovanski in indoevropski jezikoslovci, ki jih zanima ne le stanje jezika tukaj in zdaj, ampak predvsem tudi razvoj jezika. Atlas namreč prinaša tudi podatke o tem, od kod je beseda prišla in kdaj, zakaj je torej takšna, kot je. Po drugi strani vse jezikovne priročnike, tudi jezikovni atlas, uporabljajo tudi nejezikoslovci. Zelo veliko ljudi namreč zanima, kako se kateri stvari kje reče. Tudi v družabnih omrežjih se mladi med seboj sprašujejo o različnih izrazih za to in ono ... In tujci, ki se učijo knjižnega jezika, potem pa pridejo v Slovenijo in ugotovijo, da te jezikovne zvrsti pravzaprav nihče ne govori, morda lahko v atlasu najdejo, kar jih zanima.

Ima slovenščina res največ narečij ali je to naš romantični mit?

Slovenščina je narečno veliko bolj pestra kot drugi sorodni jeziki. Taka raznolikost v tako majhnem prostoru je nekaj posebnega, na to pa so vplivali različni zgodovinski in geografski dejavniki. Že dejstvo, da smo na skrajnem robu slovanskega sveta in imamo stike z dvema romanskima jezikoma, italijanščino in furlanščino, z germansko nemščino ter neindoevropsko, tj. uralsko madžarščino, ter seveda s slovanskima hrvaškim in srbskim jezikom, je odločilno vplivalo na razvoj slovenščine.

S katerim znanstvenim projektom v slovenističnem okolju lahko primerjamo SLA? Po strokovni teži.

V okviru jezikoslovja bi bili to kar slovnica, slovar in pravopis.

In tudi ti trije so v 'nastajanju'.

O slovnici težko rečem, kdaj bo nastala nova, saj še nihče ni zbral toliko moči in poguma, da bi vodil projekt. Zadnji pravopis je iz leta 2001, novi pa pod okriljem SAZU nastaja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, pravopisna komisija deluje in se redno sestaja. Slovarske polemike pa poznate. Koncept slovarja, ki ga je pripravil naš inštitut, je bil sprejet, slovar raste in vsako leto oktobra bodo rezultati objavljeni na Franu. Ko bo dokončan in spletna izdaja dopolnjena še z zadnjimi slovarskimi sestavki, bo pripravljena tudi tiskana izdaja.