Za pusta hrusta: »Ravensk‘ pust je vedno biu in vedno bo!«

Beseda praznik za opis Ravenskega pusta skoraj malo podcenjevalna. To je naddogodek, ki na stoletnem običaju skupaj drži skupnosti pod Krnom.

Objavljeno
08. februar 2018 19.55
Posodobljeno
09. februar 2018 08.00
Ravenski pustovi
Blaž Močnik, Voranc Vogel
Blaž Močnik, Voranc Vogel

 

Na običaju, ki postavlja v ospredje fantovščino, a povezuje tudi najmlajše, starejše in celo nasprotni spol.

Luč iz še nedokončane hiše je, v spremljavi trušča pristnega moškega veselja, še pred zoro naznanila veseli dan, ki ga mladina pričakuje, odkar morajo fantje pospraviti pustne maske v kot po zadnjem pustu. Nestrpni so hkrati vsi v Drežniških Ravnah, Jezercih in Magozdu skupaj. Začne se popotovanje od vrat do vrat, raztros sreče domačijam. »Pričakovanja so tako velika, da na predvečer ne morem spati. Navdušenje, da je pust spet tukaj, me prevzame,« nam je pojasnil eden izmed falange Ta grdih, bržkone najopaznejše lesene maske Ravenskega pusta, ki je tradicionalno narejena iz ovčje ali kozje kože z ovnovimi ali kozjimi rogmi ter velikim usnjenim jezikom. Opasane imajo težke zvonce, s katerimi bi lahko zbudili hudiča.

Hlače še imajo, život pa si pokrijejo zgolj za silo brez rokavov, da jim roke ves božji dan kljubujejo vremenu. Foto: Voranc Vogel/Delo


Mladina ima nalogo pred ta grdimi bežati. Če jim ne uspe, jih zagrabijo za kravateljc in peljejo na vaški trg ter fino namlatijo s pepelnato nogavico. Foto: Voranc Vogel/Delo


Simbolični korak odraščanja je velika čast. Za to so se golobradci pripravljeni žrtvovati kot del tradicije, ko jih Ta grdi ves dan lovijo in na trenutke kar pošteno tepejo z nogavico polno pepela, da se siv oblak še lep čas ne razkadi. Foto: Voranc Vogel/Delo


Tisti, ki vozi, je vodja sprevoda z veliko koničasto kapo. Mladec, ki mu je tokrat pripadla čast, da skrbi za disciplino ne vedno vzorno discipliniranega sprevoda, je opravljal vlogo z odliko. Običaj vendarle ima svoj urnik in obiskati je treba nič manj kot 67 hiš! Muzikant in bobnar ves dan lajnata pustno himno, dva para Ta lepih pa predstavljata ženina in nevesto. Pustne vloge so razdeljene še z žandarjem in ravbarjem, Rezijanom, dimnikarjem, poštarjem, zdravnikom, »cgajnarco« z otrokom, ta debelim, kmetom in kmetico, nosačem ta slamnatega in še lovcem z zajcem, ki se je letos prekleto dobro vživel v vlogo.

In takšen pustni plaz prihrumi v vsako hišo. Le domačije, kjer je v preteklem letu kosila smrt, se izognejo, razen če jim vaščani vseeno ne odprejo vrat. Drugje Tisti, ki vozi, potrka na vrata in pred vstopom zagotavlja, da ne prinašajo nevšečnosti in bolezni, temveč srečo. »Če jih ne sprejmeš, tvegaš nesrečo. Pa še nagajat hodijo vse leto,« sta pojasnila Vilma in Dominik Koren.

Od ranega jutra do poznega popoldneva domačini nestrpno pričakujejo sprevod, da ga spustijo v hišo in primerno pogostijo. Foto: Voranc Vogel/Delo


Demografskega poloma se v teh vasicah očitno ni bati, če vemo, da je tokrat sprevod sestavljalo petindvajset neporočenih mladeničev. Ni se tudi bati, da bi pustna tradicija zamrla, saj podmladek komaj čaka na sprejem v fantovščino. Foto: Voranc Vogel/Delo

Takšna pustna dolžnost je že sama po sebi dovolj naporna. A je le treba dodati še, da v vsaki hiši povorka ne dobi zgolj čaja, kave, soka in tradicionalnih pustnih sladic. Kozarci z »vpisnino« so precej manjši, tiste prozorne tekočine v teh krajih pa je očitno na hektolitre. Vendar je v isti sapi treba dodati, da niti približno ne gre za nečloveško razuzdanost, čeprav vsak takšnega maratona niti približno ne bi zmogel. »Spomnim se tega veselja in energije. Nikoli nismo rekli, da ne moremo več, čeprav je vse skupaj izjemno naporno,« se je z nostalgijo spomnil minulih časov Joško Kanalec, ko je opazoval sprevod. Prvič je bil sam del običaja že leta 1970 in nato 12 let vztrajal brez zakonskega jarma: »Potem pa pridejo leta, druge stvari in druge vloge.«

 

Glede na videno so drugod vsi še tako razposajeni običaji zgolj amaterski približki Ravenskemu pustu. Foto: Voranc Vogel/Delo

 

Ta lepi, ta stari in tatin, vsi istega klanca krojači. Foto: Voranc Vogel/Delo

Uradna ceremonija poteka na eno zadnjih sobot decembra, ko se začnejo priprave na pustovanje. Novinci morajo znati vriskati in zapriseči v skladu s pustno zaprisego. »Pa stara imena vseh hiš se morajo tudi naučiti. Najin sin se že pripravlja na letošnji sprejem,« je dejala Vilma. »Štirikrat so me že dobili in namlatili s pepelnato nogavico. Ampak komaj čakam, da se pridružim pustu,« je bil neučakan 17-letni Miha iz Magozda, četudi so bile njegove iskrive oči edino, kar je kazalo življenje pod maskaro pepela.


Čeprav gre za tradicionalni obred z maskami, pa te ne more skriti pristne mladostne radoživosti in nagajivosti. Nekateri med njimi so kot iz železa. Od zbora v »mlekarnici« ob 6. uri zjutraj v Ravnah, do odhoda po gozdni poti v Magozd ob 7.30, prek Jezerc v zgornje Drežniške Ravne, kjer po 15. uri vaščani že komaj čakajo na sklepno dejanje sprevoda, do poznih ur z zabavo za vse.

Ravenska tradicija je danes razglašena za živo mojstrovino državnega pomena. Zanjo je veliko naredil Renato Bric v sodelovanju s Tolminskim muzejem. »Pust ni zgolj znati odigrati vloge, temveč predati tradicijo. Kar so nam dali, moramo mi dati naprej,« je poudaril. Zelo živo se spominja trenutka, ko se je zavedel, da ne bo več del fantovščine. In še danes se mu orosijo oči.

....

Za pusta, no teden pred, smo bili tudi del odprave Liških pustov v družbi Slovenskega etnološkega društva.