Tiskane izdaje
Če so se v miklavževini poleg suhega sadja, oreškov, rožičev, medenjakastega Miklavža ali kvašenega parkeljna znašli tudi bonboni, so bili (vsaj po tržnem deležu na slovenskem trgu sodeč) najverjetneje Šumijevi.
Prav zaradi sladkih obdarovanj pa so v tovarni Šumi v Krškem v tem prazničnem času na vrhuncu vsakoletne proizvodnje. Letos je še posebej praznično, saj je Šumi 1. decembra praznoval 140. obletnico ustanovitve.
Že ob vstopu v tovarno je zavela topla sapa, tisti dan pomešana z mamljivim vonjem po limoninih bonbonih. Korak dlje proti proizvodnim linijam pa je postregel z nenavadnim prizorom: pekarniškimi regalniki, na katerih so bili zloženi veliki beli hlebci – karamele.
Primerjavo s pekovskim cehom je v naslednjem hipu potrdila tudi zaposlena, ki je prevrnila in pregnetla enega od hlebcev; pa ne zato, da bi se v nadaljevanju kot kvašeni začeli dvigovati, ampak da bi se dodobra ohladili. A tudi te dvekilogramske sladke gmote, iz katerih nastane po okoli 400 bonbončkov frufru, so imele opravka z zrakom.
Ohladiti so se morale zato, ker so pred tem prestale vpihavanje zraka, to pa je tista skrivnost, zaradi katere se karamele lepše topijo v ustih.
Med redkimi s toliko različnimi
Iz podolgovatega stroja, v katerega so vstopali hlebci, se je poslej vila tanka bela kača, ki jo je strojček nato hitel rezati v pravokotne karamelne kocke ter zavijati v celofanaste papirčke tako hitro, da so jim oči komaj še sledile. Nasproti so nastajale frufrujeve »sestrične«, tanke ploščice enakega okusa, ki so se prvič rodile pred desetletjem. Te zaradi priložene samolepilne sličice oziroma tatuja po besedah Jerneje Strmšek Turk, produktne vodje blagovne znamke Šumi, s trgovskih polic pogosteje zmanjkujejo v poletnih mesecih. Sicer pa je Šumi eden redkih proizvajalcev, ki še izdeluje ne samo najrazličnejše tipe bonbonov – od trdih do mehkih želejev –, ampak tudi karamele različnih okusov in oblik: od navadnih kock in tankih ploščic do kroglic, cigaret in cekinov.
Ob pogledu na kilograme in kilograme bonbonov se človeku utegne utrniti utvara, da se je znašel v kakšni skrivni tovarni ali deželi, v kateri pripravljajo priboljške za Miklavževa ali Božičkova darila. Po tekočem traku so se na tehtanje in pakiranje valile množice drobnih zelenih evkaliptusovih gumijevih bonbonov, na drugi strani pa se je nepregledna množica karamel v živopisanih papirčkih dvigovala kakšnih šest metrov visoko, kjer jih je stroj stehtal in pakiral v vrečke. »To mešanico bonbonov obdelamo in zapakiramo povsem robotsko, vse do kartonskih škatel. Kadar pa tako kot danes ob tehtalni napravi sedi kdo od zaposlenih, je to zaradi kakšne posebnosti v naročilu, kot je, denimo, priložena igračka,« je pojasnila sogovornica.
Kot vstop v neke druge čase pa je bilo srečanje s prostori, v katerih nastajajo gumijevi bonboni. Nizki leseni zabojčki so bili zloženi v nepregledne skladovnice, prostor pa je napolnjeval vonj po sadnih aromah. »Pri gumijevih bonbonih je največja možnost za poigravanje z oblikami z najmanj stroški. V škrobni prah mehansko vtisnemo negativ, vanje pa potem stroj vliva bonbonsko maso,« je ogled pospremila razvojna tehnologinja Urška Švajger Pirc.
Dan prej izdelani, zdaj že ohlajeni in stabilizirani bonboni, ki so še ostali v belem prahu, so se zdeli kot kakšni pozabljeni draguljčki v mivki. »Barvo jim poklanjajo naravni koncentrati, ki so v zadnjih letih zamenjali živilska barvila. Pomarančnemu bonbonu oranžno barvo poklanja ekstrakt paprike, jagodnemu rdečo rdeči koren, limonin je rumen zaradi žafranike, jabolčni pa je zelen zaradi alge spirulina in žafranike,« je pojasnjevala sogovornica. Dodala je, da morajo bonboni po dnevu počitka še na paniranje s sladkorjem, kar preprečuje, da bi se zlepili, škrob pa za kalupljenje lahko uporabljajo tako rekoč v nedogled.
Te dni je tovarna Šumi, ki dela v dveh izmenah, na vrhuncu sezone, saj dobri možje tudi v časih, ki so naperjeni proti škodljivemu sladkorju, še vedno ne skoparijo s sladkarijami. Na vrhunec v zadnjem mesecu koledarskega leta se v tovarni, ki zaposluje 114 ljudi, začenjajo pripravljati že septembra, tako da vse od tedaj povečujejo količine izdelanih sladkarij – poleg bonbonov tudi količino žvečilk. Kot pojasnjujeta sogovornici, so bonboni relativno stabilna prodajna kategorija, ki jo iz leta v leto dopolnjujejo in nadgrajujejo s trendovskimi oblikami in okusi za različne ciljne skupine, a to bolj zato, da dokazujejo, da so v koraku s časom.
Kupci, še zlasti slovenski namreč novosti le poskusijo, privoščijo pa si zavitek svojega najljubšega okusa. Najbolj lojalni okusu in znamki so starejši nad 50 let, ki prisegajo na trde bonbone. Tudi v prazničnem času pa gredo v peharje, božične nogavice in slast najpogosteje žele bonboni, kombinacija različnih ter gumijevi bonboni, ki tudi čez leto slovijo kot prodajne uspešnice.
Okusi se spreminjajo počasi
Okusi bonbonov se spreminjajo relativno počasi, čeprav jih zapovedujejo tudi letni časi, se pa razvojni tehnologi – Urška Švajger Pirc je edina svoje vrste v Sloveniji, ki ima opravka s snovanjem tako pisane množice različnih bonbonov – ravnajo po novostih, ki so tudi sicer opazne v živilski industriji. Pri Šumiju jih spremljajo na živilskih sejmih, razkrivajo pa jih deloma tudi farmacevtska industrija in denimo vode z okusom. Tako so v zadnjih letih odkrivali kombinacije z grenivko in limeto, črnim ribezom, granatnim jabolkom, vse več pa je tudi različic istovrstnih arom, med drugim več jabolčnih okusov ali pa okus limone s Sicilije in limone iz Kalifornije ... A kot rečeno, se naposled izbira večine konča pri najbolj uveljavljeni pomaranči, jagodi ali limoni.
Po besedah Jerneje Strmšek Turk se tudi v konditorstvu, kjer vlada neizprosen boj za kupce zaradi močne zastopanosti multinacionalk, trudijo zmanjševati vsebnost sladkorja in predelanih surovin, v zadnjih štirih letih pa so se preusmerili k uporabi naravnih arom in barvila nadomestili s sadnimi in rastlinskimi koncentrati. V Šumiju so sami razvili zelo zahtevno tehnologijo uporabe rastlinskega pektina v žele bonbonih že v takratni Jugoslaviji in tako leta 1975 kot prvi na trgovske police poslali pektinske želeje.
Čeprav je Šumijeve bonbone poleg tistih pod lastnima blagovnima znamkama Šumi in Herba mogoče okušati tudi pod znamkami velikih trgovskih verig pri nas, kot so Mercator, Tuš in Lidl, pa Kaufland in Konzum na Hrvaškem, za posamezne naročnike razvijejo tudi bonbone po njihovih željah oziroma zahtevah. Svoje drobne slaščice izvažajo v 41 držav, med drugim največ v Nemčijo, Italijo, Poljsko, Češko, Madžarsko, vse več tudi v ZDA in Kanado, začenjajo pa tudi s poslovanjem v Mongoliji, na Madagaskarju, Kitajskem ...
»Po svetu so prehranske navade zelo različne. Za ameriške naročnike židovskega rodu, denimo, moramo imeti dokazila in se ravnati po predpisih judovskega prehranjevanja, košer pravilih, tudi tako, da mora biti pri zagonu proizvodnje prisoten rabin. Za muslimanske naročnike z Bližnjega vzhoda pa po njihovih prehranskih zahtevah oziroma halalu. Francozi ljubijo izrazito kisle okuse, Skandinavci pa prisegajo na kombinacije s sladkim korenom,« Jerneja Strmšek Turk razkriva pisan svet, ki se kaže tudi pri izbiri bonbonov.
Vsako leto
Nov bonbon ali okus se začne rojevati s pregledom trga, ponudbo konkurence, tudi drugimi vrstami živilskih izdelkov. Ko na podlagi vsega tega zberejo ideje, proučijo možnost dobave sestavin za izdelavo posameznih, potem pa Urška Švajger Pirc izdela prve vzorce v laboratoriju. To je ponavadi le kilogram bonbonov v več različicah, med katerimi najbolj perspektivne pošlje v preizkušanje kolegom.
»Ko izbrane dopolnim in dodelam – običajno se to zgodi v tretjem krogu –, skupaj s kolegi tehnologi izdelamo večjo serijo, jo zapakiramo v nevtralne vrečke in razpošljemo na preizkušanje v podjetju, potem pa še med ciljne skupine. Ko imamo potrditve, izvedemo poskusno proizvodnjo, da se prepričamo, da se bodo surovine lahko ustrezno dozirale, da bo barva ostala enaka, po tej potrditvi pa se začne oblikovati embalaža in vzpostavi krog potrjenih dobaviteljev. Vse to vzame leto in pol časa, tako da trenutno razmišljamo in delamo že za leto 2018, od šestih izbranih različic pa gredo v masovno proizvodnjo le dve,« postopke natančneje opisuje sogovornica razvojna tehnologinja.
Urška Švajger Pirc je v smehu dodala, da se bonbonom tudi sama stežka upre, zlasti v stresnih delovnih trenutkih. Prisega na herbo, enkrat tisto z ingverjem, drugič z evkaliptusom. Po koncu božičnih in novoletnih praznikov pa jih v tovarni Šumi nov vrhunec proizvodnje čaka pred pustom
