Tiskane izdaje
Na dunajskem mednarodnem potniškem letališču v bližini spodnjeavstrijskega mesta Schwechat na leto vzleti in pristane okoli 225.000 letal. Nekatera od njih zbujajo med obiskovalci posebno pozornost.
Največkrat se število obiskovalcev letališča poveča takrat, ko na njem prvič pristane katero od novoskonstruiranih potniških letal.
A septembra letos je bil zvezda Schwechata eden od »letalskih oldtajmerjev« – legendarni douglas DC-3. Letalo, ki je tokrat pristalo na letališču Schwechat, je bilo izdelano v začetku štiridesetih let, zdaj pa leti pod imenom breitling DC-3.
S sedeminsedemdesetimi leti je to najstarejše letalo, ki je kdaj obletelo Zemljo. Po Dunaju bo pristalo le še v Milanu in Ženevi, preden se bo dokončno vrnilo domov in svoj polet okoli Zemlje proslavilo na največjem švicarskem letalskem mitingu (na Breitling Sion Show 2017, ki poteka jutri in v nedeljo).
DC-3 se tudi sicer kot model letala ponaša s kar nekaj letalskimi rekordi. To dvomotorno letalo, dolgo slabih dvajset metrov in katerega razpon kril je 29 metrov, so v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja skonstruirali v družbi Douglas. Zamislili so si ga kot udobno potniško letalo, v katerem bi se dalo na posebnih ležiščih tudi spati.
Prvič je to letalo, ki je bilo v celoti izdelano iz kovine, poletelo 17. decembra 1935. DC-3 se je kaj kmalu izkazal kot varno, robustno in varčno letalo, ki je dosegalo veliko hitrost (333 kilometrov na uro) in je porabilo dokaj malo goriva, ob vsem tem pa je lahko preletelo velike razdalje (2400 kilometrov). Njegova prednost je tudi v tem, da za vzlet in pristanek ne potrebuje pretirano dolge letalske steze (1100 metrov).
Foto: Andreas Tischler
V zgodovini letalstva niso nobenega tipa potniškega ali tovornega letala izdelali v večjem številu kot DC-3 in njegove vojaške verzije. V obdobju 1936–1945 so jih izdelali 16.079, od tega kar okoli dve tretjini (10.655) v halah Douglas Aircraft Company. Preostalih 5424 primerkov DC-3 so izdelali po licenci, od tega ogromno večino (4937) v ZSSR, 487 pa na Japonskem.
Družba American Airlines je že junija 1936 uvedla redne polete z DC-3 na progi Newark–Chicago. Kaj kmalu so začele letala DC-3 kupovati tudi druge ameriške letalske družbe, nizozemska KLM in številne druge družbe, ki so se ukvarjale z letalskimi prevozi potnikov. DC-3 je bilo prvo letalo v ZDA, ki je bilo poslovno rentabilno brez državnih subvencij in prevažanja pošte, torej zgolj s prihodki od prevoza potnikov.
Pionir letalstva Orville Wright je bil izjemno zadovoljen spričo dejstva, da so se lahko potniki v DC-3 med poletom pogovarjali, ne da bi morali na ves glas kričati. »To je čudovita izboljšava. Že od začetka smo se zavedali, da bo treba, če hočemo ljudi pripraviti do tega, da bodo potovali z letali, odpraviti hrup,« je ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja v izjavi za enega od časopisov poudaril Wright.
Prav DC-3 je jasno pokazal, da je letalo – in ne vlak – najprimernejše prevozno sredstvo tudi na daljših celinskih poteh. Območje ZDA od Atlantika do Pacifika je DC-3 po etapah oziroma s tremi postanki zaradi polnjenja z gorivom preletel v 15 do 18 urah (odvisno od tega, ali se je potovalo na vzhod ali zahod). Preden so v letalski promet vključili DC-3, je bil polet od New Yorka do Los Angelesa pravo trpinčenje. Običajno je pot trajala 25 ur, pri čemer se je potovalo v letalih različnih prevoznikov, tako da je bilo treba vsaj dvakrat presesti iz enega letala v drugo, poleg tega pa je bilo na poti kar 15 pristankov zaradi polnjenja z gorivom. Vožnja z vlakom prek ZDA pa je takrat trajala več dni.
DC-3 je povzročil pravi bum v ameriškem potniškem prometu. Kot je mogoče prebrati v reviji Smithsonian, je leta 1940 s potniškimi letali potovalo več kot dva milijona Američanov. Vozovnice takrat še zdaleč niso bile poceni, a se je v naslednjih nekaj letih cena poletov drastično znižala. Čeprav je bil prevoz potnikov z letali še vedno dokaj drag (povratna vozovnica New York–Los Angeles–New York je, če preračunamo na današnjo vrednost, stala nekaj tisoč evrov), so poslovneži in drugi premožneži dobesedno navalili na letala, ko so spoznali, kako hitro lahko pridejo z ene obale ZDA na drugo.
Do decembra 1941 in vstopa ZDA v drugo svetovno vojno so izdelali več kot 400 civilnih letal DC-3. Nato pa je gospodarstvo ZDA postalo vojno gospodarstvo. Do konca vojne (septembra 1945) so v tovarnah v Kaliforniji in Oklahomi izdelali 10.048 posebnih verzij DC-3. V ZDA so se imenovali C-47 in C-53. Kraljevo letalstvo Velike Britanije je dalo tem letalom naziv dakota. V ZSSR, kjer so po licenci letala DC-3 izdelovali od leta 1939 do leta 1950, pa so jih poimenovali lisunov Li-2 – po voditelju sovjetskega dela tega projekta. V drugi polovici leta 1941, ko je ZSSR napadla Hitlerjeva vojska, so tovarno teh letal iz severozahodnega predmestja Moskve preselili daleč na vzhod države – v Taškent.
Od leta 1939 so DC-3 izdelovali tudi Japonci, in to z motorji mitsubishi kinsei. Ta letala so izdelovali tudi med vojno z ZDA vse do kapitulacije leta 1945. Japonske verzije DC-3 so se imenovale showa L2D in nakajima L2D. V vseh teh državah je bilo letalo DC-3 »letalski delovni konj«.
Med drugim je odigralo veliko vlogo v zavezniških invazijah v drugi svetovni vojni, uporabljali so ga za prevažanje čet, ranjencev, vojne opreme in drugega materiala … V desantu na Normandijo spomladi 1944 je sodelovalo več kot 800 letal DC-3, s katerimi so tja prepeljali več tisoč padalcev. Poveljnik invazijskih sil ameriški general Eisenhover je izjavil: »Za zavezniško zmago v drugi svetovni vojni so bile pomembne štiri stvari: jedrska bomba, bazuka, džip in DC-3.«
Po vojni je bilo v voznem stanju na tisoče letal DC-3. Vsa pa še zdaleč niso bila za na odpad. V povojnih letih je imela večina letalskih podjetij po vsem svetu v svojih flotah ta potniška letala. Aeroput, prvo jugoslovansko civilno podjetje za letalski promet (ustanovljeno je bilo leta 1929, leta 1947 pa se je preimenovalo v Jugoslovanski aerotransport – JAT), je svojo dejavnost obnovilo kmalu po koncu druge svetovne vojne. V prvi potniški floti Titove Jugoslavije so bila tri predelana vojaška letala DC-3 (douglas C-47 skytrain) in trije prav tako legendarni nemški junkersi ju 52 (»tetka ju«).
V prvih povojnih letih se je zaostrila napetost med zahodnimi silami in ZSSR. Eden od vrhuncev krize je bil, ko so sovjetske sile 24. junija 1948 uvedle kopensko blokado Zahodnega Berlina. Trajala je deset mesecev in pol – do 11. maja 1949. V tem obdobju so Zahodni Berlin, to zahodno enklavo v sovjetski coni okupirane Nemčije, oskrbovali izključno po zračni poti.
Z letali so prepeljali več kot 1,6 milijona ton tovora, večinoma goriva in hrane. Eno glavnih transportnih letal v prvem obdobju berlinskega zračnega mosta je bilo prav douglas C-47. Ker je bila njegova nosilnost dokaj skromna – okoli 3,9 tone –, ga je kaj kmalu zamenjal C-54 skymaster in njegova civilna verzija DC-4, s katerima je bilo mogoče prepeljal devet ton tovora.
Takoj po drugi svetovni vojni so se konstruktorji usmerili v oblikovanje civilnih letal. DC-3 je zelo kmalu postalo manj primerno za daljše polete. Za takšne proge so se za bolj ustrezne izkazali Lokheedovo letalo constellation in Douglasov novi tip letala DC-6. Vendar je DC-3 ostal na nebu in še vedno leti. Uporabljajo ga za prevažanje ljudi in blaga na nekaterih zemljepisnih območjih in v določenih tržnih nišah. V lasti ima ta letala tudi več letalskih klubov in ljubiteljev letenja. Po splošnih ocenah jih je več sto še vedno v voznem stanju.
Eden od ljubiteljev letal DC-3 je tudi Francisco Agullo, lastnik breitlinga DC-3, ki smo si ga lahko ogledali na Dunaju. Marca je to letalo poletelo na pot okoli sveta: iz Švice prek Balkana in Bližnjega vzhoda, Indije, jugovzhodne Azije, Japonske, Aleutov, Aljaske, Kanade in ZDA prek Grenlandije, Islandije in Britanije …
V eni uri letenja porabi 380 litrov goriva in sedem litrov motornega olja. V rezervoarju je prostora za 3050 litrov goriva, tako da lahko brez dodatnega rezervoarja ostane v zraku največ osem ur.
