»V coni A smo živeli kot v Ameriki«

V zgodovinskem spominu slovenskega boja za zahodno mejo po drugi svetovni vojni ostajata predvsem neuspešni poglavji za Trst in Gorico. Precej manj pa je znana usoda Primorcev v krajih zgornjega Posočja, ki jih je Morganova linija za dve leti v razburkanem nacionalnem, političnem in kulturnem boju razklala na cono A in B. O tem bo do maja pričala razstava Tolminskega muzeja Posočje 1945–1947, ki prikazuje dogodke ob 70. obletnici vzpostavitve slovenske zahodne meje.

A najprej je moralo biti vojne konec. Ob izteku aprila 1945 so se iz severne Italije prebijali zavezniki anglo-ameriške vojske. Titova jugoslovanska armada se je prebijala skozi Istro in osvobodila Trst, v Posočju, Beneški Sloveniji in Reziji pa je zagospodaril IX. korpus. S Tolminskega in Kobariškega so se 29. aprila najprej umaknili italijanski alpini, naslednji dan pa še 800 Nemcev in Mongolov. Umaknili so se tudi domobranci.

Začetek posoške hladne vojne

Še isti dan ob štirih popoldne so prišli iz Pologa v Tolmin na navdušenje domačinov prvi partizani, na bližnjih vrhovih pa so zagoreli kresovi. Tudi v Kobarid so prodrli partizani, potem ko se je poveljstvo nekaj časa zadrževalo v Jevščku. Naslednji dan so se morali sicer že umakniti, kajti iz Čedada in Gorice so se proti Bovcu umikale nemške motorizirane enote, ki so za en dan spet zasedle Kobarid. Po njihovem umiku so se tam znašle tudi prve čete zavezniške vojske. Bovec so tamkajšnje nemške enote zapustile v nedeljo 30. aprila. Prvega maja je bila v zahvalo za konec vojne najprej maša, nato pa miting in zabava s plesom. Dan zatem so se morali partizani iz Bovca umakniti, saj so se iz Rezije in Kobariškega približevale večje nemške enote, ki so nameravale čez Predel, a so bili vsi ključni mostovi porušeni. Tu so se 3. maja predali Angležem, ki so skupaj s partizani prišli iz Kobarida in Bovec ponovno zavzeli.

Sledila je 40-dnevna dvojna zasedba območja, kjer so zavezniki na vsak način želeli obdržati vpliv. Politični dvoboj sil bi skorajda povzročil nov oborožen spopad. Vendar je 12. junija 1945 začel veljati beograjski in dopolnilni fevinski sporazum med anglo-ameriškimi silami in Jugoslavijo, s katerim se je za dve leti postavila nova meja, poznana tudi kot Morganova linija. Nastali sta zavezniška cona A z upravnim središčem v Trstu in jugoslovanska cona B. »Meja dejansko ni tekla povsod po Soči. Kontrolne točke so bile večinoma na mostovih. V Trenti so imeli velike težave, ker jih niso mogli preskrbovati iz cone B. Njihovo upravno središče je bil Tolmin, do tja pa so morali čez hribe. Zelo nerealno in nefunkcionalno je ta meja zarezala v njihovo življenje,« je pojasnila avtorica razstave in kustosinja Tolminskega muzeja Karla Kofol. Nič bolje ni bilo prebivalcem Drežnice in Krna.

Zavezniki so z uvedbo neposredne uprave precej neposrečeno dosegli razmere izpred kapitulacije Italije, kar je izzvalo množične proteste in demonstracije. Na drugi strani je strah v ljudi naselila komunistična oblast. Kofolova z razstavo prikazuje obe strani: »Med ljudmi je nastal razkol. Večina izmed njih je bila za to, da se priključijo k Jugoslaviji. Za njimi je bilo namreč dolgo obdobje fašizma, marsikdo pa se je tudi bal te priključitve. Pred priključitvijo, pa tudi kasneje so prebegnili v Italijo ali pa kam drugam.«

Razcvet tihotapstva

Prehodi meje so bili oteženi. Za povojne čase relativno obilje na »ameriški« strani in pomanjkanje na jugoslovanski sta povzročili razcvet tihotapstva. »Američani so tudi ogromno denarja založili, zato da je vsa stvar delovala. Zelo poceni so lahko kupili in drago prodali izdelke. Posebno mlajši so začeli 'švercati', da so se lahko preživljali. Ampak ko so prišli v Kobarid, so imeli naši špijone,« se je na razstavi spominjal Mirko Kurinčič iz Drežnice. Poleg tihotapljenja so bili na demarkacijski meji pozorni tudi na prehode neželenih oseb.

Prehodi meje in izogibanje takratnim pravilom niso bili nedolžna šala, ki se je praviloma končala »zgolj« z zagovorom in kakšno nočjo v zaporih. Na Kamnem so zavezniki celo ubili civilista, na Vrsnem pa sta v obmejnem incidentu vojaških enot, ko se nasprotniki niso mogli zediniti, kdo je prvi prekoračil mejo, padla dva jugoslovanska vojaka. »Eni so bili zelo milostni, drugim je ta oblast stopila v glavo,« je povedala Kofolova.

Otroci so na zahtevne čase kakopak gledali drugače – večinoma glede na sladkost dobrot. »V coni A smo živeli kot v Ameriki. Dosti je bilo čokolade, dosti vsega. Ko sem prišel iz šole, so mi dali vojaki jesti, pa sem jim pomagal pometati. Tisti čas se ni ničesar dobilo v stari Jugoslaviji v coni B,« je pripovedoval Milan Velikonja iz Modrejc. Priboljški so ostali v spominu tudi Matiji Černuta iz Bovca: »Imeli so limonade vseh vrst. Potoki so bili polni piva. Včasih smo jim kaj ukradli in spili. Pa čokolade, bonbone, žvečilke – vse so imeli.«

To je bilo sicer tudi obdobje udarniškega dela, gradenj cest in elektrifikacije vasi ter začetki zadružništva, med drugim je nastal današnji tolminski Avtoprevoz, ki je postal desetletja pozneje največja prevozniška družba v Jugoslaviji. Da bi spodbudile udarniško delo, so oblasti razpisale različne tekme med okraji in vasmi.

Kljub limonadi in čokoladi na zavezniški strani in pomanjkanju na drugi strani Soče pa je bila želja po priključitvi k Jugoslaviji močnejša. Nezadovoljstvo zaradi navzočnosti zaveznikov je bilo vse večje, kar so ljudje vse pogosteje pokazali z demonstracijami. Objekti so bili popisani s parolami o Jugoslaviji. »Tako smo kričali, da sem imela uničene glasilke. Gorica je naša pravica ... Tito, smo kričali,« je ponovila Rezka Šavli iz Poljubinja, ki se je večkrat udeleževala manifestacij tudi v Gorici in Trstu. Gabrijel Kavčič iz Modreja je dodala, da zavezniki do demonstrantov niso bili prav nič prijazni: »Videlo se je, da niso naklonjeni Jugoslaviji in odcepitvi. Ljudje pa so bili enotni. Verjeli so, da se bo zgodil čudež in da se bo to obrnilo. V resnici se ni, spet so malo pokupčkali.«

Pariška mirovna pogodba, ki jo je 21 držav podpisalo 10. februarja 1947, je bila navidezna zmaga Jugoslavije. Veljati je začela 15. septembra 1947, datuma pa se danes spominjamo kot dan priključitve Primorske k matični domovini. Boleča nacionalna rana ostajajo Kanalska dolina, Rezija, Beneška Slovenija in Gorica, ki so ostale za mejo. Vprašanje Trsta in okolice se je rešilo šele z Londonskim memorandumom oktobra 1954 – na škodo Slovenije.

Zmaga in razočaranje

Čeravno je pariška mirovna pogodba imela mednarodno pravno veljavo, razmere ob demarkacijski črti še zdaleč niso bile urejene, je poudarila Karla Kofol: »Zavezniki so namreč do zadnjega špekulirali in z grožnjami ter pregovarjanji pritiskali na jugoslovansko oblast. Upali so, da jo bodo vsaj za nekaj časa odvrnili od udejanjanja pogodbe in dejanske zasedbe pridobljenega ozemlja. Razmere so bile do zadnjih ur nejasne, grozil je izbruh novega oboroženega konflikta.« Vendar se Titova armada po njegovem ukazu ni pustila motiti in na veliko razočaranje zaveznikov 15. septembra 1947 natanko opolnoči prekoračila demarkacijsko črto.

»Priključitev je pomenila eno veliko zmago. Toda za marsikoga je bila potem tudi eno veliko razočaranje. Kjer sta bila revščina ali politični pritisk najhujša, so se ljudje kljub velikem tveganju odločali za prebeg čez mejo, legalna selitev v Italijo ali katero drugih držav pa ni bila več mogoča. Meja je bila sicer strogo nadzorovana in varovana, a mnogim je nekako le uspelo pobegniti. Kot politični begunci so prišli vse do Avstralije, Kanade in še kam, kjer so si kasneje našli delo in ustvarili novo življenje. Žal pa so mnogi na poti v boljše življenje pristali v zaporu ali padli pod streli jugoslovanske vojske.«