Tiskane izdaje
Resnična osebna izpoved pogosto pove več kot globalna statistika. Vse se je začelo z zlomljeno roko. »Ne mine dan, ko si ne očitam, zakaj sem sinu kupila tiste preklete rolerje,« se v joku zlomi Jasna Dolgan, po poklicu pedagoginja in mama Adriana takšno ime si je zaradi stigme izbral sam ki ima za seboj že šest let psihiatričnega zdravljenja v različnih bolnišnicah po državi.
Kot desetletnik je med vožnjo z rolerji, ne da bi nosil ščitnike, padel in si zlomil roko. Tako nesrečno, da so mu jo morali še trikrat na novo lomiti oziroma izvesti repozicijo. Sledile so si anestezije, ki po besedah njegove mame niso prinesle nič dobrega. »Povejte, zakaj je moral sin po tem dogodku ponavljati vso snov od prvega do petega razreda, pridobiti učno pomoč, inštrukcije in šele potem mu je komaj uspelo izdelati razred ter pozneje osemletko?!« ne skriva žalosti in ogorčenja Jasna Dolgan. Prej ni imel učnih težav, v šoli je dobival štirice in petice ter zelo lepo risal: »Je umetniški tip, nikoli ni bil prav zelo za matematiko, a po anestezijah tudi zgodovine in zemljepisa ni več razumel. Imel je motnje spanja in vedenja. Nenadoma je kar izginil in smo ga iskali. Pestili so ga nenavadni strahovi, ko me denimo ni pustil, da grem od doma.«
Kot v taborišču, ponižan
Kot mamo jo grize slaba vest, ker je dopustila zdravljenje v psihiatričnih ustanovah: »Misliš, da boš skočil v čisto morje, v resnici pa se znajdeš v umazani vodi, kjer vso krivdo nosiš sam. Od tam je prišel kot iz taborišča. Ponižan. Kot starš nimaš nobene pravice nikomur ničesar reči. Obstajajo svetle izjeme iz stroke, ki so mi prisluhnile, denimo dr. Jurij Bon.« (Poskušali smo ga dobiti za sogovornika, pa se žal ni odzval, medtem ko nam je prof. dr. Bojan Zalar, generalni direktor Psihiatrične klinike Ljubljana, kot zelo kompetentno sogovornico na področju adolescentov predlagal asist. dr. Majo Drobnič Radobuljac, op. a.) Jasna Dolgan je prepričana, da bi lahko sina spravila v red sama, če bi ga zdravila z bachovimi kapljicami, vitamini, minerali, jogo, tai čijem in podobnimi tehnikami. Po drugi strani priznava, da bi mu pomagalo tudi kakovostno psihoterapevtsko zdravljenje brez zdravil, v katero je vključena družina, a ga po njenih besedah ni bil nikoli deležen.
Iskanje poti iz labirinta
Pri sedemnajstih letih so sina odpeljali v Polje, kjer imajo tako Jasna Dolgan zelo malo posluha za mladostnike: »Spal je v sobi z moškim, ki mu je vsak večer razlagal, kako je ubil svojo ženo. Pacientom tudi ni težko priti v stik z drogami ali alkoholom, ker glede tega ne izvajajo strogega nadzora. Nihče od osebja se ni z menoj nikoli pogovoril ali pa so me poslušali le z levim ušesom. Kadar otrok pride iz okolja, v katerem sta bila nasilje in alkohol ter sta partnerja vedno govorila vsak drugače ter mama sama ni mogla začeti družinske terapije, saj oče tega ni hotel pomoč sem med drugim iskala pri dr. Košičku in dr. Ruglju težko najdeš izhod iz labirinta. Po mukah mi je sina uspelo prestaviti v Begunje, kjer je na zaprtem oddelku naredil kar šest izpitov za srednjo šolo.«
Šest let, štirinajst zdravil
Gospa Jasna meni, da njen sin nima prave diagnoze. Razhudi se: »Nalepili so mu oznako paranoidni shizofrenik, a če jo ima on, jo imam tudi jaz in vi! Če vam zdaj rečem 'Rab' ali 'Poreč' ali 'Kranjska Gora', boste videli sliko, ki se drugemu človeku morda ne bo zdela najbolj običajna, vendar vaša predstava seveda še ni bolezen. Mojega otroka zastrupljajo z zdravili, ki jih ne bi smel jemati. Zanimiva je izjava gospoda Pahorja, ki je ob priložnosti dejal, da otroci s posebnimi potrebami bogatijo naša življenja. Ne, oni v prvi vrsti bogatijo farmacevtske družbe! Veste, kaj mi je rekel eden od koordinatorjev duševnega zdravja? 'Gospa, pustite času čas.' Kakšen nasvet je to?! Moj sin je izgubil šest let življenja, v katerih so mu predpisali že štirinajst različnih zdravil! Država je tiho, o tem, kakšno škodo lahko naredijo tablete, se ne sme govoriti.«
Mami, bojim se zate!
Jasna Dolgan očita psihiatrični stroki, da premalo opozarja na hude negativne stranske učinke tablet: »Moj sin v določenem obdobju ni mogel lulati ali pa se je polulal, nato se je v zelo kratkem času zredil za petnajst kilogramov, potem pa kar naenkrat shujšal do kosti. Nekaj teh zdravil sem preizkusila na sebi, saj sem hotela vedeti, zakaj vse dneve spi in preveč je. Zaspala sem tako trdno, kot bi me kdo mahnil po glavi z betonsko ploščo. Otroka sta mi odpirala oči s prsti, vendar tega nisem čutila. Nekoč sem sina vzela iz Idrije, pa so ponj prišli policisti in ga zelo grobo odpeljali. Bil je njegov osemnajsti rojstni dan. Želela sem si le, da bi zunaj v parku pred bolnišnico v miru pojedla pico, a ga niso spustili, zato sva šla da bi vsaj en dan preživel kot človek, ne kot ujeta divja žival. Po nekaj mesecih, ko se je vrnil domov, me je pretepel. Sedela sem na kavču, gledala poročila, on pa me je rotil, naj jih ne gledam, ker gre za sevanje, ki me bo ubilo. Odkimala sem, zato je podivjal in me napadel, tako da sem imela modrice. Potem mi je pred vrati kopalnice, kamor sem se zaprla, skesano prigovarjal: 'Mami, a sploh veš, kako te imam rad, bojim se zate!'« A kdo se v resnici najbolj boji?
Del družine v molku
Navezali smo stik z Adrianovim bratom in očetom, s katerim sta se z mamo ločila že pred trinajstimi leti, a kljub temu še živijo pod isto streho, saj jim socialne razmere ne dopuščajo druge možnosti, razloži Jasna Dolgan. Starejši brat ni želel podati izjav, se je pa čutilo, da mu za Adriana nikakor ni vseeno. Oče je sprva dejal, da bo kaj povedal, a si je nato prav tako premislil. Naposled nam je s posredovanjem matere uspelo govoriti s sinom. Danes je star 22 let, ni več v kateri od psihiatričnih ustanov in že nekaj časa ne uživa tablet, hodi pa še po injekcijo enkrat na teden in kot pravi, se počuti bolje. Uživa v igranju košarke, kuhanju in kovanju rim za rap komade. Pravi, da je bil vedno srečen otrok, nato pa se je vse sesulo in ljudje so mu želeli slabo. V naročju ima svojega novega psa, ljubkega mladiča. Nežno ga boža, ko preudarno reče: »Živali so boljše od ljudi.«
Bes ob Romeu in Juliji
Usodnega dogodka, ko si je kot deček zlomil roko, se spominja po občutkih utrujenosti, odmaknjenosti od vsega. Postopoma je izgubljal stik z vrstniki. »Nisem bil srečen in verjetno sem tudi zato postal nasilen. Doma sem razbil steklena vrata. Pa vrgel televizijo skozi okno. Na sporedu je bil film o Romeu in Juliji tisti, v katerem igra Leonardo DiCaprio. Razjezilo me je, ker jima niso pustili, da bi bila skupaj. Ko so me prvič in proti volji odpeljali v Polje in vprašali, ali bom raje injekcijo ali tableto, sploh še nisem imel postavljene diagnoze. Kljub temu so mi dali injekcijo, po kateri se nisem mogel premikati in sem bruhal žolč,« se ob spominu nakremži Adrian.
Lutke za kopičenje zaslužka
Nobena od tablet, ki jih je doslej moral jemati, ni bila brez negativnih stranskih učinkov: »Pri tistih, ki so mi jih spet predpisali, pa čeprav sem jih prosil, da ne, so mi nazadnje odpovedale mišice. Z mamo sva nabirala gobe, jaz pa sem se opiral na palico. Noge nisem čutil in ustrašil sem se, da bom ohromel,« se grenko nasmehne. Tudi on meni, da so pacienti v psihiatriji večinoma lutke za kopičenje zaslužka: »Doktor mi je v obraz priznal, da sem jaz zanj denar. Z vsakim zdravilom, ki ga predpiše, mu v žep pade nekaj dodatnih evrov. Zaščiten je s tem, ko v navodilih za uporabo piše, kakšni so možni stranski učinki. Tudi zato jih kot pacient ne moreš tožiti zaradi napačnega zdravljenja, če si zaradi uživanja tablet slabši v šoli ali službi.«
Sem bebec, če čutim naravo?
Domneva, da so ga v občasna stanja neuravnovešenosti pripeljala vsa zdravila, hkrati pa dopušča možnost, da še bolj odpirajo kanale dojemljivosti: »Ste opazili, da je črka S v obliki kače? Na podlagi tega in podobnih znakov si lahko predstavljamo, kako človek prav vse projicira iz narave. Zakaj načrtno pozabljamo na to? Včeraj sem videl na nebu oblak v obliki kužka, ki ga zdaj držim v rokah. V tisto smer neba sem pogledal zato, ker je pred menoj na stezo skočila kobilica, kot bi me usmerila, kam naj obrnem oči. Če bi to povedal doktorju, bi rekel bla bla bla, prav tako znanstveniki. Sem zato, ker znam prepoznati znake narave, jo čutim, bebec?«
Prepričan je, da njegova prava diagnoza ni nikakršna psihoza. »Mislim, da sem bil vse življenje premalo ljubljen,« pove in omeni punce, ki so ga hladnokrvno zapustile, kot bi bil nečuteče bitje. Gotovo je vse prej kot to. Po besedah njegove nekdanje učiteljice likovnega pouka Petre Novak Trobentar gre za nadpovprečno nadarjenega mladeniča, nikoli pa ni pri njem opazila vedenjskih odklonov: »Nedvomno je nadarjen. Naredil je tudi sprejemne izpite za oblikovno šolo, a žal ni šlo skozi med drugim zato, ker se zaradi zamujenega roka ni mogel vpisati. Učitelji nismo pri njem opazili duševnih težav, problematične so se nam zdele družinske razmere. Vsi otroci so dobro vzgojeni, tudi mamo poznam. Izjemno je ljubeča in dobrodelna, a hkrati preveč zaščitniška, rada gre v skrajnosti. Predvsem ona vidi strahove, ne toliko otrok sam. Strašansko hudo mi je pri srcu vsakič, ko ga vidim, saj vem, kakšne sposobnosti nosi v sebi.«
Beseda strokovnjakinje: Pri nekaterih tudi drugo ali tretje zdravilo »ne prime«
Za mnenje smo vprašali asist. dr. Maja Drobnič Radobuljac, dr. med., specialistko otroške in mladostniške psihiatrije, Center za mentalno zdravje, Psihiatrična klinika Ljubljana.
Pri zdravljenju otrok in mladostnikov z zdravili naj bi bili veliko bolj zadržani kot pri odraslih. Pri kateri vrsti duševnih motenj jih predpišete?
Kadar je nujno. Denimo pri različnih oblikah psihoz, med katerimi je najbolj znana shizofrenija, ki se začne pojavljati predvsem v adolescenci. Pri večini drugih duševnih motenj v razvojnem obdobju pa zdravila vključimo šele takrat, ko vse druge oblike zdravljenja odpovejo od vključevanja psihoterapevtskih in specialnopedagoških metod ter centrov za socialno delo in šol. Delamo tudi individualno z učitelji in starši, kot lahko oni pomagajo otroku.
Pravite, da se shizofrenija pojavlja po 12. letu. Če jo ugotovite, ali mora najstnik od takrat vse življenje jemati zdravila?
Tako je. Duševne motnje pri otrocih moramo zdraviti zato, da zmanjšamo trpljenje in preprečimo, da se razvijejo težje oblike duševnih motenj v najstništvu in odraslosti.
Od strokovnjaka pričakujemo, da bo vedno vedel, kdaj je jemanje zdravil neizogibno. Kaj pa če naredi napako?
Stvari niso preproste, saj vključujejo več dejavnikov. Denimo shizofrenijo lahko z gotovostjo diagnosticiramo šele potem, ko psihotična motnja vztraja vsaj pol leta, včasih traja tudi dlje. Uživanje različnih drog lahko povzroča podobno klinično sliko in dokler jih najstnik popolnoma ne opusti, ne moremo biti prepričani. Pri tem je pomembno tako sodelovanje pacienta kot družine.
Ali je mogoče, da z napačnim zdravilom trajno spremeniš otrokovo duševno sliko?
To, da z zdravilom povzročiš določeno duševno motnjo, je mogoče pri vseh vrstah zdravil, ki jih predpisujejo kar naprej in lahko povzročajo halucinacije in blodnje. Zdravil s takšnim stranskim učinkom ni malo. Mednje med drugim sodijo antibiotiki. Tudi zdravila v prosti prodaji brez zdravniškega recepta so lahko enako nevarna. Vendar pa so to izjemno redki stranski učinki in večinoma po prenehanju jemanja izginejo.
Je denimo anestezija lahko povzročiteljica paranoidne shizofrenije?
Če govorimo o paranoidni shizofreniji, lahko anestezija sproži le nekaj, kar ima človek že v sebi, ranljivost za razvoj bolezni, ne more pa duševne motnje povzročiti sama po sebi. Sprožitelj je lahko kateri koli stres, denimo težka ločitev staršev, hudi napori pri šolanju ali ko najstnika pusti punca in podobno.
Negativni učinki v psihiatričnem zdravljenju s kemičnimi zdravili so med drugim, da je bolnik otopel, ima aritmijo, se močno zredi. Kaj še?
Vse našteto so možni stranski učinki in vedno, ko zdravilo predpišemo, se odločamo, kaj je za bolnika najbolje. Nanje opozorimo starše in otroke ter jih pozorno spremljamo. Svetujemo glede zdrave prehrane in redne telesne aktivnosti. Zelo veliko antipsihotikov za zdravljenje shizofrenije lahko povzroča povečanje telesne teže in tudi diabetes. Pri psihiatričnih zdravilih ni bistveno drugače kot pri številnih drugih. Denimo nekatera zdravila za revmatske bolezni še pogosteje povzročajo povečanje telesne teže in motnje hormonskega ravnotežja, pa se o tem v javnosti ne govori toliko. Ko opazimo, da se pri bolniku pojavijo stranski učinki, pogosto poskusimo tudi z menjavo zdravila.
Psihiatrom se pogosto očita, da so bolniki zanje kot poskusni zajčki, češ, če to zdravilo ni pravo, pa dajmo drugo, tretje, četrto.
Poglejte, tudi pri antihipertenzivih, ki jih uporabljamo za povišan krvni tlak, včasih ne učinkuje prvo predpisano zdravilo. Določen odstotek bolnikov je, pri katerih učinkuje in smo tega zelo veseli, so pa taki, pri katerih niti drugo ali tretje zdravilo »ne prime«, prav tako ne kombinacija zdravil. Takrat je tudi nam zelo težko in iščemo vse mogoče možnosti, kako pomagati.
Koliko drži, da psihiatrična zdravila povzročajo odvisnost?
Večina ne povzroča odvisnosti, jih je pa seveda treba predpisovati previdno.
Kakšne so lahko posledice, če jih bolnik neha jemati, saj meni, da jih ne potrebuje?
Odvisno od bolezni. Ponavadi se ob nenadni prekinitvi jemanja pojavijo vsi stranski učinki, ki se pojavljajo tudi pri uvajanju, denimo zaspanost ali nespečnost, glavobol, bolečine v trebuhu ali povečana anksioznost. Najhujša posledica je seveda, da se duševna motnja ponovi. Izjemoma se lahko zgodi tudi to, da otrok oziroma mladostnik kaj slabega stori sebi ali drugim.
Niso redki očitki staršev, da so pogosto izključeni iz zdravljenja, ne smejo se vpletati.
To ni popolnoma res, a priori jim nikoli ne zapiramo vrat. Vedno so dobrodošli, je pa razlika, kadar mladostnik zavrne njihovo sodelovanje, saj ima to možnost zakonsko določeno. Tedaj staršem ne smemo dajati informacij. Ne glede na to spodbujamo njihovo vključitev, vendar lahko traja več mesecev, da se to dejansko zgodi, in verjamem, da se v tem času starši počutijo zelo slabo, se krivijo, jezijo na mladostnika in na nas. Največkrat mladostniki postopoma le dovolijo njihovo vključitev.
Je dovolj, da se vključi samo eden od staršev?
Bolje eden kot nobeden, a zagotovo je podpora celotne družine veliko bolj učinkovita.
Katere so sicer najpogostejše duševne motnje pri mladostnikih?
Pri dekletih motnje razpoloženja, predvsem depresija, vedno pogostejše so tudi motnje hranjenja, pri fantih pa vedenjske motnje shizofrenija se v tem obdobju šele začne pojavljati.
