Tiskane izdaje
Osnovna naloga Rdečega križa Slovenije, ki mu je država tudi z zakonom naložila in zaupala koordiniranje dejavnosti na področju krvodajalstva, je predvsem motiviranje krvodajalcev, pridobivanje novih in organizacija krvodajalskih akcij. »Naša prednostna naloga je vključevanje mladih v program krvodajalstva, ki bodo v prihodnje nosilci programa nacionalne preskrbe s krvjo. Z razvojem slovenskega krvodajalstva se je izoblikovalo nekaj, kar lahko označimo že kar za slovensko krvodajalsko izročilo, je pa tesno povezano z dejavnostjo RKS in Zavoda za transfuzijsko medicino, saj odziv na akcije dokazuje, da to humano poslanstvo v Sloveniji ostaja najbolj množična solidarnostna akcija državljanov. Prav ti ljudje so z darovano krvjo marsikatero žalostno zgodbo spremenili v srečno, so anonimni heroji, ki vsak dan rešujejo življenja,« pove Lekšetova in doda: »Bojimo se trenutka, ko bo kri postala tržno blago, o čemer nekateri že razmišljajo. Težava ni le to, da bi revni ljudje tako začeli prodajali svojo kri in organe, da bi lahko preživeli svoje družine, temveč tudi to, da našemu zdravstvu tako ne bi več mogli zagotavljati stoodstotno varne življenjske tekočine. Prav zato se bomo takšnim prizadevanjem nekaterih uprli z vsemi silami.«
Za spodbudo mladim
Da bi bile potrebe po krvi v Sloveniji tudi v prihodnje dobro pokrite, se je RKS že pred leti pridružil mednarodnemu Klubu 25. »Začetki segajo v Zimbabve. Leta 1989 se je virus HIV med tamkajšnjo mladino zelo hitro širil. Zato so začeli organizirati krvodajalske akcije, hkrati pa mladino poučevati o zdravem načinu življenja, da bi ohranili varno kri. Klub 25 se je iz Zimbabveja razširil po številnih nacionalnih društvih RK in Rdečega polmeseca. Glavni namen je bil pridobiti večje število mladih prostovoljnih krvodajalcev, ki delujejo po načelih humanosti, solidarnosti in neprofitnosti,« pove Polona Švigelj, strokovna sodelavka za krvodajalstvo.
V Območnem združenju RKS Ljubljana so Klub 25 ustanovili 17. junija 2010. Mladi prostovoljci h krvodajalstvu spodbujajo svoje vrstnike. Temu klubu se je januarja lani pridružil še Klub 100 kapljic. Njegovi člani so dolgoletni krvodajalci, ki s svojo življenjsko izkušnjo podpirajo in pomagajo mladim animatorjem Kluba 25. »Pravkar se končuje letošnji projekt Krvodajalstvo, pojem solidarnosti in prostovoljstva, v katerem je družno sodelovalo 22 animatorjev iz obeh klubov. Opazili smo, da mladi radi poslušajo predstavitev mladih, jih pa zelo fascinira in dodatno spodbudi nekdo, ki je kri daroval že večkrat. Letos so obiskali 20 srednjih šol in se skupaj z dijaki udeležili krvodajalskih akcij na Zavodu za transfuzijsko medicino. Njihove predstavitve krvodajalstva je poslušalo 3806 dijakov, za darovanje krvi pa se jih je odločilo 442. Čeprav se zdi razlika med podatkoma velika, v praksi ni tako. V prvo številko so namreč zajeti tudi dijaki tretjih letnikov, ki še niso polnoletni in se ne morejo udeležiti krvodajalskih akcij. Ugotovili smo, da je odziv precej boljši, če začnemo mlade na krvodajalstvo pripravljati že leto dni prej, kot je zanje aktualno,« pripomni Švigljeva.
Drevi bo, na slovesnosti ob slovenskem dnevu krvodajalcev in peti obletnici delovanja Kluba 25, zahvale za humanitarno dejavnost prejelo 109 najbolj aktivnih krvodajalk in krvodajalcev. Podelili jih bodo tistim ženskam, ki so v svojem življenju kri darovale več kot 40-krat, in moškim, ki so se na Zavodu za transfuzijsko medicino oglasili več kot 80-krat. »Želimo se jim zahvaliti, ker so se ves čas zavzemali za najvišje vrednote solidarnosti in sočutja do sočloveka. Dajali so del sebe za življenje drugega, življenje pa osmišljali na prav poseben način. Želimo, da bi jih njihova odločitev napolnjevala s ponosom in zadovoljstvom,« poudari Nevenka Lekše.
Okusne klobase
Med prejemniki zahval sta tudi srčni gospe, Biserka Cizar in Jožefa Terezika Bosančič. Obe sta starejši od 65 let in zato ne moreta biti več aktivni krvodajalki, a svoje bogate izkušnje zdaj preko Kluba 25 z veseljem delita z mladimi. Cizarjeva je postala krvodajalka takoj po polnoletnosti, do zdaj pa je kri darovala kar 98-krat. Prejšnji teden zadnjikrat: »Otroštvo sem preživela v malem istrskem rudarskem kraju. Ker je bilo v premogovniku Raša, največjem v takratni Jugoslaviji, veliko nesreč, se je krvodajalstvo zelo dobro razvilo. Takrat je potekalo še neposredno iz roke v roko. To je počel tudi moj oče, celo mama je desetkrat darovala kri. Vedno kadar se je v rudniku oglasila sirena, so odrasli zdravi moški takoj pohiteli na kraj nesreče in ponudili svojo kri. Ko sem dopolnila 18 let, sem se brez pomislekov pridružila krvodajalcem. Živo se spomnim, da smo šli na prvo akcijo s harmonikami. Ko sem prišla študirat v Ljubljano, sem se vedno odzvala pozivom po radiu ali prek študentske organizacije. Ker sem bila zdrava, sem, razen med nosečnostjo, lahko darovala kri po trikrat na leto in v 45 letih je številka narasla. Če bi bila leto dni mlajša, bi lahko dosegla stotico in je skupaj darovala 45 litrov. Imam krvno skupino 0 negativno. Je zelo redka in zelo iskana, tako da so me pogosto tudi izredno poklicali in prišli z avtom iskat v službo, če so potrebovali prav takšno kri. Včasih sem sredi sestanka dobila klic. Samo pomignila sem in vsi so vedeli, kam grem. V javni upravi, kjer sem bila zaposlena, so imeli razumevanje za mojo humanitarno dejavnost. Kot zanimivost pa naj vam povem še to, da ima tudi oče mojih otrok krvno skupino 0 minus, imata jo obe hčeri in celo zeta. To pomeni, da imajo tudi vsi moji vnuki 0 negativno krvno skupino. Nekje sem prebrala, da je ta značilna predvsem za Rome, in zdaj se na ta račun v družini malo šalimo.«
Na Zavodu za transfuzijo krvi je bila gospa Biserka hitro precej domača. Pravi, da so bili zdravniki in sestre zelo prijazni, da so se z nameščanjem igel vedno zelo potrudili. »Če sem šla na odvzem krvi zaradi kakšnih preiskav v laboratorij, sem vedno imela podplutbe, ob darovanju pa nikoli.« Še nekaj je Cizarjevi ostalo v prijetnem spominu: »Klobase! Včasih smo po vsakem odvzemu dobili klobaso in celo kozarec vina, ker je bilo to dobro za regeneracijo. Zdaj tega ni več, dobimo sendviče, sadje, čaj in sokove. Meni so se zdele tiste klobase tako izjemno okusne, da sem jih iskala po vseh trgovinah. Nobena ki sem jo kupila, se ni mogla primerjati s tisto na zavodu. Sprva jih nisem hotela vzeti, rekla sem jim, da nisem prišla zaradi klobase, potem pa sem ugotovila, da se po darovanju krvi veliko bolje počutim, če kaj pojem.«
Kri rešila sinovo življenje
Jožefi Tereziki Bosančič, ali Jožici, kot jo kličejo prijatelji, pa klobase nikoli niso dišale. Tudi ona je dolgoletna krvodajalka. Kot mladenka je delala v gradbenem podjetju in se s sodelavci udeleževala akcij. »Pred porodom so mi jemali kri, kasneje, od leta 1966, samo plazmo,« je povedala in pojasnila: »Priklopijo te na nekakšen krogotok, ki vzame kri, izloči plazmo, drugo pa vrne v žilo. V davnih časih je ta postopek trajal dve uri. Kajti najprej so nam kri vzeli, jo očistili in šele nato vrnili v telo.«
K temu, da sta bila oba s pokojnim možem vse življenje med najaktivnejšimi krvodajalci, ju je spodbudilo dejstvo, da je nekdo drug njunemu tretjemu sinu, takoj po rojstvu, s krvjo rešil življenje. »Imela sva kri različnih RH-faktorjev. Otrok bi bil zaradi tega lahko hud invalid, kasneje sem spoznala mnogo takih,« pove in nadaljuje: »Spomnim se, da je bil mož enkrat na službeni poti v Splitu. Poklicali so ga, ker je neki otrok potreboval njegovo kri, mu uredili prevoz in mož se je nemudoma vrnil v Ljubljano. Še leta po tem, ko je mož že umrl, nam je družina tega otroka iz hvaležnosti za praznike pošiljala voščilnice. Ker je kri tekla iz žile v žilo, so vedeli, kdo mu je pomagal. Danes, ko se kri shranjuje, nihče ne ve, kdo mu jo je daroval. Pa saj to ni pomembno. No, spomnim pa se tudi, kako je bilo, ko so meni prvič vzeli plazmo. S še dvema ženskama so me polegli v neko sobo. Gledale smo stekleničke, ki so nam jih obesili nad glavo, in se hecale, da so nam alkohol napeljali v žilo. Sestra nam je razložila, da je to naša plazma. Smejale smo se, ker je bilo videti kot urin. Po krvodajalski akciji je bilo 'zabavno' tudi na avtobusu. Ko sem se z roko oprijela droga pod stropom, so se ljudje spogledovali, ko so videli sledi vbodov. Mislili so, da si vbrizgavam mamila. Ko sem jim pojasnila, da sem redna krvodajalka, jim je bilo zelo nerodno.«
Gospa Jožica v službi ni izkoristila nobenega prostega dne, kar sicer krvodajalcem po zakonu pripada. »Zakaj pa bi ga? Dobro sem se počutila. Morda zato, ker so mi jemali le plazmo. Darovalci smo se med seboj dobro poznali in za nas je bila krvodajalska akcija tudi družabni dogodek. To mi zdaj manjka. Tudi zato grem rada med mladino in jim poskušam s svojim primerom privzgojiti pravi odnos do krvodajalstva.«
