»Avto je napisan name, veš, tudi uradno je moj!«

Od letošnjega februarja, ko smo prvič obiskali Katjo Zalar na njenem domu, se je za simpatično najstnico s cerebralno paralizo marsikaj spremenilo. Na bolje, seveda. Tudi bralci Dela ste s svojimi prispevki na račun društva Vesele nogice veliko pomagali, da je dekle že marca dobilo stopniščni vzpenjalec, prejšnji teden pa še nov avto. Starši jo bodo vanj zdaj lahko zapeljali kar z vozičkom vred.

Najmanj dvakrat na teden mora avto z dvorišča družinske hiše v Begunjah pri Cerknici v Kamnik do zavoda Cirius, kjer 19-letna Katja obiskuje ekonomsko šolo, kadar ima terapije, pa jo starši sem in tja vozijo tudi med tednom. »Vsaka takšna pot hitro nanese sto kilometrov,« je poudaril Katjin oče Igor, ki je hčerin najpogostejši šofer.

Skupaj z njim in Tatjano Škerlj, ki je imela dobrodelne vajeti za Katjo trdno v svojih rokah, ter čisto novim, lepim, kovinsko modrim vivarom smo dekle tokrat obiskali kar v njeni zavodski sobici. »Lepo imaš tukaj in sobo čisto zase,« sem pripomnila. Katja je temu prikimala in dodala, da kljub temu komaj čaka študentskih dni nekje v Ljubljani: »Tam živi moja najboljša frendica, ki študira fizioterapijo. Čisto vse ji lahko zaupam. Ko bom študirala bibliotekarstvo, kar si zelo želim, bova lahko več skupaj ... Če ne bo ona takrat že nazaj v Cerknici.«

Igor je hitel pospravljati Katjine stvari v veliko torbo. »Počitnice bodo, pa moramo vse vzeti. Da ne bomo pozabili računalnika,« je pripomnil, hči pa se je odzvala: »Ja, saj, počitnice, ampak jaz imam ogromno dela. Učenje, naloge, testi, seminarska ... Ne vem, če bo sploh priložnost za kakšen žur.« Dekle se zaveda, da ji življenje ne bo prizanašalo. Ne more se samostojno gibati, zelo se muči z govorom, še hranijo jo drugi, sicer pa je povsem običajna najstnica z velikimi življenjskimi cilji.

Vse je potekalo tako hitro

Oče je Katjo prestavil v drug voziček, si oprtal prtljago in vešče zavil na hodnik. Pred zavodom se je avto kopal v popoldanskem soncu. »Si vesela nove pridobitve?« sem vprašala Katjo. »Pa še kako,« je odgovorila. »Avto je napisan name, veš, tudi uradno je moj,« je, malo za šalo, malo pa tudi zares, dodala nabrita mladenka.

Nit klepeta je prevzel Igor: »Ja, hočem, da je vse transparentno. Denar je bil zbran za pomoč Katji in ljudem smo dolžni zagotoviti, da je šel v prave roke, za pravi namen. Vse je potekalo tako hitro. Naš petnajst let stari berlingo, ki nam je služil za 400.000 kilometrov, je prejšnji teden do konca odpovedal. Katja je zbolela, že v torek sem moral ponjo, avto pa mi je od Cerknice do Kamnika kar sedemkrat, osemkrat crknil. Sicer sem bil tega že vajen, vedno sem imel s seboj različne tekočine, dolil sem, kar je bilo pač treba, malo počakal in vozil dalje. No, zadnjič je šlo vse skupaj čez rob. Več ur je trajalo, da sva se s Katjo potem pripeljala domov. Če bi bil sam, bi že potrpel, a predstavljajte si, kako je, če imaš v avtu takšnega otroka. Naslednje jutro sem šel v akcijo.«

Igor je vedel, da za Katjine potrebe, žal, ni primerno niti kombinirano vozilo. Drugi starši, ki svoje nepokretne otroke prav tako vozijo v kamniški zavod, so mu namignili, da je za invalide najlažje prilagoditi opla vivaro. Vedel je tudi, da redna cena takšnega vozila znaša več kot 32.000 evrov, zato je preučeval druge možnosti. Oziral se je za rabljenimi, celo po Italiji je iskal informacije. »S seboj sem imel prijatelja in soseda, ki se dobro spozna na avtomobile. Nisem hotel, da me kdo s prodajo opehari, saj vendar ni moj denar. Ljudje so prispevali za Katjo in zavedal sem se, da moramo tudi zaradi njih poiskati najboljšo možnost. Ni me zanimala niti oprema, barva, nič, samo da bo primeren za našo punco,« je poudaril.

Naslednje jutro se je ustavil kar pri prvem prodajalcu avtomobilov, v bližnjem Rakeku. »Povedal sem mu, kaj in kako, ugotovil je, da ima na zalogi enega črnega in enega modrega vivara, računal je in računal, prišel do zneska 23.100, rekel je, da nam ga proda za 23 tisočakov, pa sva si segla v roke. Čeprav sem vedel, da pri tem avtu ne bo čisto nič zaslužil, sem kljub temu prosil, če lahko vse skupaj prespim.«

Tatjana, ki je najbolj zaslužna, da so pri društvu Vesele nogice odprli račun za pomoč Katji Zalar, je hitro razgrnila bilanco. »Zbranih sredstev, ki so jih donirali dobri ljudje, je bilo za 18.004,57 evra. Od tega smo marca za stopniščno vzpenjalo odšteli 4500 evrov, ostalo jih je 13.504,57. Starši so privarčevali in iz petnih žil, kot se reče, napraskali še toliko, da smo za avto plačali 18.400 evrov, 4600 pa jih bodo Zalarjevi pokrili z lizingom. Obrok bo zanje ob vseh Katjinih terapijah, ki so seveda samoplačniške, precejšnje breme, a ni šlo drugače,« je poročala, Igor pa jo je poskušal pomiriti: »Bomo že kako. Odločil sem se za eno leto. Res bo težko, močno bomo morali stisniti. Toliko denarja za en avto ... Kar srce me je bolelo, ampak druge možnosti nismo imeli, pa tudi takšno priložnost bi bilo škoda izpustiti.« Spet Tatjana: »Prav zato bomo sredstva še naprej zbirali prek društva Vesele nogice. Vsaka pomoč nam bo še kako prav prišla.«

Hvala vsem, ki ste pomagali

Igor je tako prejšnji petek že urejal papirje za nov avto. »Takoj sem šel tudi na Sočo, kjer so nam uredili vsa potrebna potrdila in dokumentacijo za rampo, ki bo omogočala, da bomo Katjo v vivara lahko zapeljali kar z vozičkom. Rekli so, da bo trajalo kakšen mesec, a so me že naslednji dan poklicali, naj se oglasim. Poslikali so avto, mi dali papirje, te pa sem takoj nesel na upravno enoto v Cerknico. Zelo so mi šli na roke in že čez nekaj ur so mi dali vrednotnico za nakup rampe. Veste, po novem zakonu invalidom to pripada. No, že pred tem pa sem v Soči naletel na zgibanko, kjer sem prebral, da takšne rampe na avtomobile montira nekdo na Brezovici,« je pripovedoval Zalar. »Že kar na poti domov sem se ustavil pri mojstru. Rekel je, da bo vse skupaj trajalo kakšen mesec, a ko sem mu predal vso požigosano dokumentacijo, sva se zmenila že za prihodnji teden. Moram reči, da je šlo vse kot po maslu. Veliko srečo smo imeli. Niti v sanjah si ne bi mislil, da bo tako.«

Medtem je vzel odraslo hčer v naročje in jo namestil na sovoznikov sedež v vivaro. Katjo je zelo zabavalo, ko sem jo podražila, da bo lahko zdaj iz lastnega avta mahala ljudem, kot angleška kraljica, zato je dodala: »Ali pa kot Tito.«

Zdaj Zalarjevi ne bodo več s strahom sedali v avto, imeli bodo več prostora, Katje jim ne bo treba več mučiti s prelaganjem z vozička na sedež pa spet nazaj. »Dober je, dober,« je pripomnila Katja. »Všeč mi je, ker sedim tako visoko, lepo se vidi ven ... Zdaj nam ne bo več treba po cele ure stati na cesti, kot smo z berlingom, če se je pokvaril ... Hvala vsem, ki so pomagali.«

Oče je pritrdil Katjinim besedam: »Res hvala! V imenu vse družine! Brez pomoči dobrih ljudi nam nikoli ne bi uspelo. Seveda pa tudi brez naše prijateljice Tatjane Škerlj ne bi bilo nič. Koliko poti je opravila za našo Katjo, koliko vrat je odprla ...« Tatjana se je v zadregi branila: »Ah, saj ni nič ... Raje napišite zahvalo svojim bralcem pa društvu Vesele nogice ... Dobrotnikom smo za prispevke iz srca hvaležni: Katja Zalar, njena družina in seveda moja malenkost.«