Tiskane izdaje
Pismo bralke: V naši družini smo se zmeraj zelo dobro razumeli. Imam dva odrasla sinova, oba visoko izobražena. Starejši je imel v življenju malo več sreče, saj si je ustvaril tudi precejšnje premoženje. Pred časom, približno takrat, ko sem izvedela, da se bo družina mlajšega razdrla, sva z možem podedovala še eno stanovanje. V iskrenem prepričanju, da bova naredila dobro delo, sva sinu, ki je bil na tleh in mu ni bilo lahko, ponudila streho nad glavo. Ko sva z namero seznanila starejšega, je bil kar naenkrat ogenj v strehi. Zahteval je polovico vrednosti stanovanja, pri tem pa je celo sam določil ceno, ki je bila nerazumno visoka. Mlajšega je vse skupaj zelo prizadelo, rekel je, da noče več slišati ne za brata ne za stanovanje. Kaj bi vi naredili na najinem mestu? Tina
Milena svetuje: V zgodovini človeštva se je že neštetokrat pokazalo, da pri denarju ni ljubezni. Družine niso nobena izjema. Če se ozrete okoli sebe in pomislite na tiste, ki so sprti med seboj, boste nazadnje ugotovili, da je skupni imenovalec prepirov običajno zgolj in samo denar. Sovraštvo, ki se rodi iz takšnih nasprotij, pa se lahko prenaša celo iz roda v rod. Žal.
Otroci so na to, da so v družini enakopravni, občutljivi že v otroštvu. Kako je bilo pri vas? Ste zmeraj pazili, da sta dobila enako količino marmelade? Iz na videz neopaznih otroških prepirčkov, zavisti ali občutkov zapostavljenosti sčasoma zrastejo veliki prepiri, če odrasli, hote ali nehote, ne ravnamo, kakor je treba.
Žal mi je, da ste v pismu izpustili kar nekaj ključnih podatkov o tem, kakšni so bili njuni odnosi pred ločitvijo mlajšega. Prav tako ste pozabili povedati, kako sta se obnašala drug do drugega, ko sta še živela pod vašo streho. Sta bila v prijateljskih odnosih brez ljubosumnega rivalstva, sta si pomagala v šoli, pri delu doma, sta bila solidarna drug do drugega, sta držala skupaj, kadar je kateri od njiju kakšno ušpičil? Prav tako niste omenili, ali se je starejši strinjal z ločitvijo mlajšega oziroma na katero stran se je postavil – na bratovo ali na stran svakinje. Sta se brata – ne glede na to, da ima starejši precej več pod palcem – med seboj družila, pa ne le kot brata, v času družinskih kosil ali ob praznovanjih, temveč tudi kot prijatelja? Sta si zaupala, si pomagala, ko je bil kateri od njiju že kdaj prej v stiski?
Mičkeno mi je dalo misliti, ko ste zapisali, da se vaš mož noče zameriti starejšemu. Zakaj neki? Ima rešpekt pred njim zaradi njegovega premoženja in fant to nagonsko sluti in – izkorišča? Ne razumem, zakaj pa bi se »z lahkoto« zameril mlajšemu? Ali ga je fant v preteklosti pogosteje jezil in spravljal v slabo voljo kot starejši sin?
V današnjih časih, četudi smo vedno bolj odtujeni med seboj, je – po mojem – zelo pomembno, da se v družini, tudi ko otroci odrastejo in se osamosvojijo, še zmeraj zavedajo medsebojne povezanosti. Tudi starši lahko kaj naredijo, da je tako.
Žal se pogosteje zgodi, da k razprtijam izdatno pripomorejo partnerji naših otrok. Usodi so lahko globoko hvaležne tiste družine (upam, da je vaša med njimi), kjer snahe in zeti medsebojno sobivanje obogatijo in oplemenitijo.
Kot vidite, v razmišljanju ob vaših težavah ves čas »tipam«, saj ne vem, kje in kdaj v preteklosti je pri vas zaškripalo, da ste se zdaj znašli v zelo boleči situaciji. Želela bi, da bi se fanta obnašala kot brata, in ne kot nasprotnika. Čeprav imata vsak svoje gnezdo, bi moralo med njima vladati sočutje, ljubezen, razumevanje. Še med sosedi se nenehno dogaja, da drug drugemu priskočijo na pomoč, da ne gledajo stran, ko je kdo med njimi v težavah, ni tako?
Iskreno mi je žal, da ste se znašli v situaciji, ko vam, kot mami, ni lahko. Zavedam se, da vas boli srce, saj bi radi ustregli tako starejšemu kot mlajšemu. Karkoli boste naredili, bo, tako kaže, eden od fantov užaljen oziroma prizadet. Pa ko bi ostalo le pri tem! Družina bo dobila razpoke, ki jih bo težko popraviti.
Kaj bi storila, če bi se, bog ne daj, znašla na vašem mestu? Spornega stanovanja najmlajšemu nikakor ne bi podarila, ampak bi mu ga nemudoma dala zgolj v začasno uporabo. To je vaša pravica in dolžnost. Ker je še mlad, si bo verjetno spet našel partnerico, nihče ne ve, kam ga bo takrat vodila pot. Ker vem, da imate otroka radi, in ker nočete dobiti še več sivih las, kot ste jih že, vam predlagam, da z možem že danes spišeta tudi oporoko, v kateri bosta natančno in predvsem pravično razdelila svoje premoženje med oba.
Ko boste to storili, ju pokličite na pogovor. Naj prideta sama. Usedite se za mizo, pogovorite se, pokažita jima oporoko, povejta jima, da si želita, da ostane družina še naprej povezana, da ju imata enako rada, da bosta zato podedovala pravično, vsak do ene polovice. A šele po vajini smrti – nič prej! Za časa življenja pa želita, da starejši neha zganjati histerijo in privoli v to, da začasno pomagate mlajšemu. Krščen matiček, še do živali pokažemo usmiljenje, pa da ga do lastnega brata ne bi!
Še enkrat, a na kratko: če bi že morala tehtati med »zamero« in »pomagati«, bi se na vašem mestu odločila za drugo možnost. Vso srečo pri odločitvah vam želim, in to od srca!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
