Bomo tujini res prepustili vse, tudi bolnike?

Slovensko zdravstvo je po kakovosti skorajda primerljivo z avstrijskim, a razvojni poti obeh sistemov sta v marsičem svetlobna leta vsaksebi. Med dejavniki, kjer je razhajanje najbolj opazno, je zagotovo informacijski sistem, ki, čeprav ne neposredno, (lahko) močno vpliva na kakovost in varnost zdravljenja. Poglejmo primerjavo, tudi v luči aktualnih dogodkov.

Na avstrijskem Štajerskem so prvi korak k izboljšanju zdravstvenih storitev in s tem tudi k izboljšavi finančnega položaja v zdravstvu naredili že pred dvema desetletjema – z odločitvijo, da vseh 23 bolnišnic združijo v eno podjetje. Gradacija sprememb je potekala počasi, a začetni rez je bil ključnega pomena: eno vodstvo, skupno podjetje s 23 enotami, isti informacijski sistem, isti standardi. Na vrsto je prišlo tudi zmanjševanje oddelkov v bolnišnicah, kajti če sta na razdalji 20 kilometrov dve bolnišnici, je jasno, da kirurška oddelka v obeh ustanovah ne moreta biti enako izkoriščena, pojasnjuje Inna Mlade, ki je pomagala (vz)postavljati enotni informacijski sistem Kages.

Prvi tovrstni sistem v Avstriji s celovitim poenotenjem dela ni omogočil le združitve bolnišnic in njihove posledične usmerjenosti v določene specialnosti, ampak je pripravil tudi temelj za izboljševanje kakovosti in varnosti dela, za povečanje preglednosti dela, učinkovitosti obravnave in, ne nazadnje, tudi za oceno bolnišnic in boljše upravljanje financ. Kako pa je pri nas, po pripravi kopice dokumentov s področja kakovosti, nekaterih udejanjenih, a le redkih res učinkovitih, številnih pa varno shranjenih v predalih in fasciklih, čakajočih na boljše čase za zdravje in zdravstvo? Kam smo prišli po dolgoletnem prizadevanju za uvedbo e-Zdravja, ki je pogoltnilo ogromno denarja, rezultatov pa še vedno ni – če izvzamemo anomalije, ki so jih in jih še bodo obravnavale odgovorne institucije?

Komedija e-zmešnjav

»Ali že vemo, v katero bolnišnico iti, če potrebujemo urološko operacijo? Vemo, kateri zdravniki so med najboljšimi desetimi v določeni veji medicine? Ne, kajti nesrečno e-Zdravje, v katerem je vse narobe, tega še ni omogočilo. Zato se je treba ustaviti in temeljito premisliti, kako naprej – sicer ta projekt ne bo prinesel nič drugega kot še več rešitev, ki v praksi ne bodo delovale,« opozarja Tomaž Rusimovič, član sekcije za kakovost v zdravstvu pri slovenskem združenju za kakovost in odličnost.

V sklopu slovenskega zdravstva so namreč še vedno v uporabi različni informacijski sistemi, ki ne omogočajo takojšnjega uvida v pacientovo kartoteko. V ljubljanskem UKC, denimo, obstajajo trije različni informacijski sistemi, zato, tako Rusimovič, kirurg o bolniku, ki pride s pediatrije, ne bo vedel nič, če ne bo dobil v roke papirnatega zdravstvenega kartona; enaka zgodba se potem ponovi še na dermatologiji, kjer uporabljajo tretji sistem. »Na prvi konferenci o e-Zdravju na Brdu so se zbrali vsi ponudniki slovenskega softvera, vsak je ponudil nekaj, potem pa so se pojavili problemi s skupnimi šifranti, ni bilo zakonskih podlag za zbiranje podatkov … V resnici pa bi morali najprej zasnovati celotno zgodbo in šele potem spraševati, kaj kdo zna, ne pripravljati rešitev brez konsenza zdravnikov – kot da bi pozabili, da mora biti informatika v službi ljudi, in ne obratno,« se spominja začetkov te fiasko zgodbe.

Pri tem Tomaž Rusimovič opozori na mini model, ki bi lahko postal zgled za ukrepanje na nacionalni ravni: »Zdravstveni domovi, ki delujejo v okviru Osnovnega zdravstva Gorenjske, imajo enega direktorja, eno kadrovsko službo, eno nabavo. Tako bi bilo lahko urejeno celotno slovensko zdravstvo, ne pa tako kot zdaj, ko kratki stiki v delovanju sistema postajajo nevarni za pacienta. Lobiji so še vedno močni – ni pa močne osebe, ki bi sprejela odločitev za spremembe, kakršne so uvedli na avstrijskem Štajerskem.«

V Avstriji mogoče, pri nas ne

»Koliko znanih oseb v Sloveniji bi morali združiti v enega človeka, ki bi ga potem imenovali za direktorja podjetja, ki bi, tako kot na avstrijskem Štajerskem, bdelo nad delovanjem bolnišnic?« (se) pri tem retorično sprašuje predsednik zdravniške zbornice prim. Andrej Možina. V osebnem razmisleku o prehodu od življenja v nekdanji državi, ko je ta »vse uredila namesto nas, bolj ali manj namesto nas tudi volila«, v novi sistem, »ko je tudi zdravstveni segment moral začeti misliti z lastno glavo«, pa Možina opozori na številne probleme, ki so posledično vzniknili in se razbohotili – od težav pri upravljanju in zapravljanju do zatiskanja oči pred »puščanjem« finančnih pipic in impotentnosti pri reševanju resnih problemov. In sklene: »In smo kar tiho. Kot v primeru Radan.« Po njegovem mnenju so spremembe nujne, v podobi celovite reforme, sicer se slabšanju kakovosti ne bo mogoče izogniti. »To kvadraturo kroga je treba rešiti, sicer se bo porušila nacionalna substanca – tujini bomo prepustili vse, še bolnike,« meni Možina.

Tudi Darinka Klemenc, predsednica zbornice zdravstvene in babiške nege, opozarja na nujnost sprememb, pri čemer spomni na spodletele poskuse v preteklosti, na primer pri združevanju porodnišnic: »Če bi zdaj rekli, da gredo vse slovenske bolnišnice pod isto upravo, bi bili takoj vsi na cestah, s transparenti v rokah. V Sloveniji smo zelo nenaklonjeni spremembam, četudi bi vodile do izboljšav. Sistem v grobem deluje, problem je pri glavah – pri politiki, odločevalcih, državi, financah –, skriva se v vrtičkarstvu, v smradu, ki ga širi korupcija v zdravstvu, pred katero si še vedno zatiskamo oči …« Poleg tega Slovenija še vedno preveč vlaga v zidove namesto v ljudi, pri čemer Klemenčeva izpostavi nove zdravstvene šole, srednje in visoke, »med katerimi si nekatere komajda zaslužijo ta naziv«, pa tudi gradnjo domov za starejše, kljub temu da se obstoječi, zaradi posledic, ki jih gospodarska kriza pušča na družinskih proračunih, praznijo.

Po avtocesti s kolesom …

Na pomanjkanje modrih odločitev opozarja tudi nekdanji minister za zdravje, predsednik državnozborskega odbora za zdravstvo Tomaž Gantar: »Urejanja informacijskega sistema smo se vedno lotevali z napačne strani in podoben izvirni greh se zdaj dogaja tudi pri e-Zdravju.« Podjetja, ki delajo na tem področju, so po njegovem usmerjena predvsem v ugotavljanje, kako bodo čim dlje dobro živela na račun zdravstva. Zdaj je povezljivost informacijskega sistema vzpostavljena, manjkajo pa programska orodja, ki bodo omogočila njeno zaživetje, kar Gantar primerja s široko avtocesto, po kateri se bomo vozili s kolesi.

Na ministrstvu za zdravje sicer pravijo, da je vzpostavljanje informacijske in komunikacijske podpore že tako daleč, da je, tako državna sekretarka Nina Pirnat, »e-Zdravje pred vrati in bo kmalu zaživelo«, pa tudi sicer napovedujejo začetek skrbno zasnovanega uvajanja celovitih sprememb v zdravstvu, pri čemer naj bi končno tudi pri nas začele sodelovati vse resorne politike. Morda se bodo tako vendarle izboljšale tudi napovedi za izvedbo zdravstvene reforme, ki je pri nas doslej vedno padla, po »zaslugi« koalicije – kot da se politika ne bi zavedala, da še nobeni državi ni uspelo izpeljati reforme na tako občutljivem področju, če pri tem niso sodelovali vsi ključni akterji, politični, strokovni, civilni.

Od tod tudi pobuda ljudske stranke za okroglo mizo, na kateri so v prostorih zdravniške zbornice predstavniki zdravstva in politike skupaj iskali recept za izboljšanje razmer v zdravstveni sferi. Tudi zato, ker se je pri nas v eni sami nedokončani zgodbi – uvajanju e-Zdravja – doslej zamenjalo toliko resornih ministrov, kot imamo na rokah prstov, projekt pa še vedno ne živi.