Brez izgovora nad tobačne lobije

Ljubljana – Ta mesec je minilo osem let od uveljavitve prepovedi kajenja v zaprtih delovnih in javnih prostorih na Slovenskem. Ukrep je spremljalo veliko lobiranja in mnogo protestov, ki pa niso preprečili ključnega učinka: pomembnega zmanjšanja neželene izpostavljenosti tobačnemu dimu. A danes Slovenija na področju zakonodajnih ukrepov za zmanjševanje tobačne grožnje zdravju že spet izrazito zaostaja. Zakaj?

Po okvirni konvenciji za nadzor nad tobakom, ratificirani ne le v članicah EU, ampak v še 152 državah po svetu, srečevanje predstavnikov vladnih služb oziroma ministrstev s predstavniki tobačne industrije ni (več) dopustno. »Žal pa so pri nas nekateri še vedno zelo 'fleksibilni' pri razumevanju tega dokumenta. Medtem ko se na ministrstvu za zdravje dosledno držijo omenjene zaveze, pa so njihova stališča nenehno v diametralnem nasprotju z dogajanjem na ministrstvih za gospodarstvo in za finance, ki sta izredno naklonjeni tovrstnim dogovarjanjem in usklajevanjem. Tako naj bi se njihovi predstavniki s tobačno industrijo dobivali zaradi, denimo, usklajevanja cen trošarin, v resnici pa tako zgolj pridobijo argumente za nasprotovanje načrtovanim ukrepom, ki bi v resnici pomagali ohranjati zdravje, po njihovi razlagi pa bi 'škodovali gospodarstvu in vplivali na povečanje črne trgovine',« poudarja Jan Peloza, predsednik slovenske mladinske zveze Brez izgovora.

Vezana trgovina na račun zdravja

Zagovorniki zdravja tovrstne manevre zavračajo kot povsem nedopustne, takšne trditve pa kot neresnične, saj so izkustva številnih držav potrdila, da se prodaja oziroma poraba tobaka, ki na letni ravni še vedno povzroči največ smrti na svetu – šest milijonov, med njimi je vsaj 600.000 ljudi, ki sami niso nikoli v življenju prižgali cigarete, ampak so postali žrtve pasivnega kajenja –, v resnici zmanjša. Izkazalo se je namreč, da 10-odstotno zvišanje ceni vodi v 4-odstotno znižanje porabe tobaka v državah z visokim proračunom, v tistih s srednjim ali nižjim pa se poraba zmanjša za šest odstotkov.

»Toda slovenska zakonodaja se kljub temu namerno – na področju financ, ne zdravja – izogiba sistematičnemu dvigu trošarin!« opozarja Peloza. Po njegovi oceni bo v kratkem lobiranje proti sprejetju celovito zastavljenih zakonodajnih sprememb, ki naj bi pripomogle k še bolj učinkovitemu zmanjšanju smrtonosnega davka – tega tobačna industrija povzroča predvsem z brezkompromisnimi marketinškimi prijemi, usmerjenimi v čim mlajše (u)porabnike svojih izdelkov –, postalo še bolj intenzivno.

»Tovrstni prijemi in pristopi, dobro poznani tudi drugod po svetu, ne le pri nas, so sofisticirani, skrbno domišljeni in težko prepoznavni. Ker se predstavnika tobačne industrije in vladnih služb srečata v prostem času, na tako imenovanem neformalnem pogovoru, tega tudi ni mogoče prijaviti komisiji za preprečevanje korupcije. Po drugi strani pa se industrija pri lobiranjih nikoli ne pojavlja neposredno; čeprav je pri tem nadvse aktivna, njena vloga ostaja skrita. Deluje namreč po načelu marjetic; za vsako področje oziroma za vsak 'cvetni listič' najame lobista. Tako nekdo predstavnike vladnih in zakonodajnih služb prepričuje v nujo po ohranitvi financiranja kulturnih dogodkov, drugi v posledice zaradi zmanjšanega priliva donacij za javne prireditve, tretji opozarja na kratenje intelektualnih pravic, četrti na upad prodaje in s tem tudi na zmanjšanje prilivov v državni proračun, peti svari pred posledicami 'kratenja' pravic kadilcev …,« pravi Peloza.

Takšno delovanje tobačnih gigantov je po njegovo oceni pravzaprav samoumevno, kajti »še kako dobro se zavedajo, da so najbolj smrtonosna industrija in da bi vsak podatek o tem, da si aktivno prizadevajo za omilitev ali preprečitev ukrepov, s katerimi bi čim bolj učinkovito zmanjšali škodljive posledice tobačnega dima, v javnosti sprožil resen revolt.«

Američani spustili duha iz tobačnice

Zato pri omenjenem združenju opozarjajo tudi na ravnanje ameriške gospodarske zbornice, ki je tobačni industriji pomagala spodkopavati vladne ukrepe za boj proti globalni tobačni epidemiji, ki bo po zdajšnjih ocenah v tem stoletju terjala kar milijardo življenj.

Mednarodna skupina zdravstvenih in drugih organizacij je to škodljivo početje razkrila v sodelovanju z New York Timesom. Omenjeni časopis je podroben popis početja njihove gospodarske zbornice, ki sega tudi onkraj meja ZDA – v različne države, kjer so v pripravi ostrejši zakonodajni ukrepi, ki niso napisani v prid tobačni industriji, ampak v dobro zdravja –, objavil konec prejšnjega meseca. Skupaj s podatki, da je ameriška gospodarska zbornica nasprotovala prepovedi kajenja v delovnih in javnih prostorih, uvedbi višjih davkov na tobačne izdelke pa tudi uvedbi določb, ki zahtevajo spremembo embalaže teh izdelkov, vključno s slikovnimi opozorili, ki nedvoumno prikazujejo posledice tobačnega dima na organizmu (na primer povsem uničena pljuča dolgoletnega kadilca).

Razkrinkano delovanje v ozadju je dokaz, da varovanje interesov tobačne industrije v konkretnem primeru presega vse meje, ne le etične in državne, in da zbornična dejavnost nikakor ni bila usmerjena le v skrb za obvarovanje intelektualnih pravic in tržnih znamk.

Tudi Slovenija bo v naslednjih devetih mesecih morala veljavno zakonodajo na tem področju nagraditi z ukrepi, ki jih prinaša nova evropska tobačna direktiva (naj spomnimo, da je zaradi suma vpletenosti v neprimerne stike z lobisti tobačne industrije odstopil tudi prejšnji evropski komisar za zdravje), vključno s slikovnimi opozorili, regulacijo elektronskih cigaret in nadaljnjo prepovedjo prodaje tobaka za oralno rabo. Jan Peloza upa, da bo »naša država na tem področju pokazala vodilno vlogo in uvedla popolno prepoved oglaševanja, enotno embalažo za tobačne izdelke ter licence za njihovo prodajo«.

Vsebina zakonodajnih sprememb bo sicer znana šele jeseni, pri čemer pa ne gre pozabiti, da radikalne ukrepe za boljšo zaščito zdravja pred tobačnim dimom podpirata kar dve tretjini odraslega prebivalstva Slovenije. Na ministrstvu za zdravje pravijo, da pri pripravi novega predloga zakona sicer niso bili izpostavljeni konkretnim pritiskom tobačne industrije oziroma njihovih predstavnikov, dobivajo pa predloge različnih interesnih skupin in posameznikov, ki bodo aktualni šele, ko se bo začela javna razprava o predlaganih spremembah.