Tiskane izdaje
Bled - Med vsemi recepti, ki so jih leta 2015 predpisali slovenski zdravniki, je kar petina ali 1,25 milijona receptov izdanih za zdravila, ki vplivajo na živčevje in s tem tudi na zmožnost varne vožnje. Zlasti tvegana je lahko v prometu raba benzodiazepinov (anksiolitiki).
Predpisovanje zadnjih zadnja leta pri nas sicer upada zaradi antidepresivov, a so zdravniki predlanskim še vedno napisali skoraj pol milijona takšnih receptov. O tem, kako psihoaktivna zdravila in njihova kombinirana raba vplivajo na vožnjo in kako so to problematiko reševali na Nizozemskem, smo se pogovarjali z dr. Janom Ramaekersom, profesorjem psihofarmakologije in vedenjske toksikologije na univerzi v Maastrichtu.
Kako ste se te problematike vožnje pod vplivom zdravil lotili na Nizozemskem?
Imamo dva precej različna zakona. Prvi predpisuje, da pri dolgotrajni rabi določenih zdravil, kot so, denimo, benzodiazepini in pomirjevalni antidepresivi, vožnja sploh ni dovoljena. V osnovi to pomeni, da ti bolniki preprosto ne smejo voziti. Drugi zakon pa prepoveduje zgolj vožnjo pod vplivom teh zdravil. Prvi zakon sicer redkokdo upošteva, tako da kljub prepovedi skoraj vsi, ki ta zdravila jemljejo, neovirano vozijo naprej. Nekateri ljudje pa so imeli to smolo, da jih je zdravnik testiral, kot predpisuje zakon, in jim vožnjo prepovedal. Zaradi prvega zakona smo imeli na Nizozemskem kar nekaj ljudi, ki brez vožnje niso mogli opravljati službe.
Najbolj razvpit primer je bil poštar, ki je zamenjal službo, novi delodajalec pa je od njega zahteval zdravniški pregled pri inštitutu za preverjanje zmožnosti za vožnjo. Ko je zdravniku povedal, da za lajšanje nevropatske bolečine jemlje majhne odmerke antidepresiva, ki je na črni listi, mu je ta prepovedal vožnjo. Človek tega preprosto ni sprejel, naredil je cel kraval, nastopil na televiziji, dokler niso o tem problemu razpravljali celo v parlamentu. Prišlo je tako daleč, da se je moral tudi minister opredeliti. Potem ko ga je pregledal še nevropsiholog, njegovo zmožnost za vožnjo preveril v simulatorju in opravil nevrološke kognitivne teste, je ugotovil, da lahko poštar povsem varno sede za volan. Ti pregledi so zelo dolgi, trajajo pet ali šest ur, na koncu pa so bili izidi za poštarja pozitivni, kar je vplivalo tudi na ministrovo odločitev, da je treba spremeniti zakon. Zdaj velja, da lahko ti bolniki upravljajo vozila, če individualni pregled pokaže, da so zmožni varne vožnje. Z daljšo rabo psihoaktivnih zdravil se namreč človek nanje privadi, zato lahko tudi povsem normalno vozi. Včasih se to zgodi že prej, pri nekaterih antidepresivih že v nekaj tednih. Pri benzodiazepinih pa privajanje traja dlje, mesece ali celo več let, odvisno od tega, kolikšne odmerke jemljejo ljudje in kako pogosto. Za benzodiazepine nekako velja triletna nezmožnost vožnje, za večino antidepresivov pa le prve štiri tedne po začetku jemanja, potem pa si, če jih jemlješ redno, lahko povsem varen voznik.
Omenili ste, da bi lahko preveč restriktiven pristop v prometu bolnike silil v opuščanje zdravil, denimo antidepresivov. Je to potem še bolj nevarno?
Res je. Ne želimo si, da bi pacienti izgubili mobilnost, zato jih ne bi smeli kaznovati zaradi tega, ker jemljejo zdravila, če za to obstaja tehten razlog. Treba jih je izobraževati, tako kot zdravnike, ki ta zdravila predpisujejo, o potencialnem tveganju za promet. Jaz bi pacientu, ki jemlje antidepresiv, svetoval, naj prve tri, štiri tedne ne vozi, potem pa lahko spet sede za volan.
Kako lahko ta zdravila v prvih tednih vplivajo na vožnjo?
Delujejo pomirjevalno, torej vplivajo na možgane tako, da zavirajo voznikove zmogljivosti, slabše se odziva na vplive iz okolja, zmanjša se pozornost, odzivni čas se podaljša. Vse to so učinki, ki jih ljudje dejansko prepoznajo in občutijo, zaradi česar so manj zmožni upravljati vozilo. Ni sicer nujno, da bodo povzročili nesrečo, vendar pa je večje tveganje, da bodo med žrtvami.
Če bi primerjali vpliv alkohola in psihoaktivnih zdravil na povzročitelje smrtnih prometnih nesreč, kakšno je razmerje?
Alkohol je še vedno najbolj nevarna snov v prometu in verjetno bo tako tudi v prihodnje. Približno 30 odstotkov ljudi umre v nesrečah, ki so povezane z alkoholom, nekje od deset do 15 pa zaradi zdravil.
Kaj pa opioidi, s katerimi se lajšajo kronične bolečine, ki niso povezane z rakom? Kako tvegana je vožnja pod njihovim vplivom?
Tu je zgodba podobna. Opioidi so dobro znani po tem, da povzročajo toleranco, da se ljudje nanje navadijo, zaradi česar heroin tudi povzroča tako hudo zasvojenost. Vendar motnje psihofizičnih funkcij ravno tako v nekaj tednih izzvenijo, če je človek vključen v stabilen režim zdravljenja, tako da je lahko vožnja povsem varna. To velja tudi za ljudi, ki prejemajo metadon. Če pa je jemanje zdravila neredno, se znova lahko pojavijo težave.
Verjetno bi bil tudi bolnik s kronično bolečino, ki ne bi dobil primernih zdravil, nezmožen varne vožnje?
Dejansko bi bilo to še slabše kot vožnja pod vplivom zdravil. To velja tako za zdravljenje bolečine kot tudi depresije ali shizofrenije. Zato tudi želimo, da nemoteno dobivajo zdravila in da so obenem mobilni. Seveda se bolniki med seboj zelo razlikujejo, zato jih je treba obravnavati individualno, kar pa je precej velik strošek. Preprosto ni mogoče le z nekim zakonom, ki zgolj prepove vožnjo pod vplivom zdravil, zaobjeti vseh bolnikov, kot bi si to želele oblasti.
Koliko težav pa povzroča jemanje več zdravil hkrati?
S tem se tveganje za nesreče še poveča. Znano je tudi, da starejši ljudje jemljejo hkrati tudi sedem in več zdravil, nekateri celo deset ali dvanajst, zaradi česar tudi marsikdaj padejo. Zdravila jim predpišejo različni zdravniki, ki se med seboj ne usklajujejo. Nekateri od teh starejših ljudi tudi še kar vozijo, k sreči bolj redko. Pogosto so v njihove zdravilne koktajle vmešani benzodiazepini in antidepresivi, kar je še posebej nevarno, saj lahko eno zdravilo zavira presnovo drugega, zaradi česar lahko to učinkuje močneje. Zdravniki bi morali ta zdravila predpisovati previdneje.
