Brez toplega sonca in dobre zemlje ni zelenjave

Na obisk k Oraničevim, ki živijo v Križah pri Tržiču, nas je pripeljala črtna koda na solati pod Etino blagovno znamko Natureta Grunt. Ta namreč omogoča sledljivost od vil do vilic, kot temu pravijo po marketinško. Zanimalo nas je, kje ta solata raste, v kakšnih razmerah in kdo skrbi zanjo. Pod mogočnimi vrhovi Karavank nas je čakalo prijetno presenečenje.

Na veliko urejeno dvorišče sredi vasi je zapeljal avto, poln ljudi. Z voznikovega sedeža je skočila nasmejana Ani Oranič in se opravičila za zamudo: »Veste, do enih delamo na njivi, potem pridemo domov, očistimo pobrano zelenjavo, jaz nekaj skuham, ob treh pa se še za nekaj ur vrnemo na polja.« Takoj zatem si je nadela plastični predpasnik in se s sinom Tonetom lotila pranja solate, ki jo je njen mož, tudi Tone, v velik, s ploščicami obložen prostor pripeljal s traktorjem. Na prikolici je bilo vsaj petdeset zabojčkov sveže pobranega pridelka. »Malo se nam mudi, ker bo naročnik že popoldne prevzel solato,« je pojasnila, medtem ko so se v koritu iz inoksa že kopale prve glave endivije. S plastičnimi zabojčki vred. Kot po tekočem traku sta z mlajšim Tonetom z glavic odstranjevala poškodovane liste solate in obrezala stržen, če je bil umazan od prsti.

Nato je Anin predpasnik prevzel mož, njo pa so soglasno delegirali za pogovor z mano. »Pri nas je žena pristojna za stike z javnostjo,« jo je podražil. Sedli sva na klopco pred hišo. »Naša kmetija ima hudo tradicijo. Ko smo izdelovali družinsko drevo, smo prišli štiristo let nazaj. Takrat se je kot lastnik tega posestva omenjal neki Marko Vranič. Potem se je priimek, bog ve zakaj, preobrazil v Oranič,« je povedala.

Pet sinov, ena hči

Začela je naštevati, kdo vse sodi v njeno družino: »Naju z možem ste že spoznali, imava pa pet sinov in eno hčer. Najstarejši je Grega, za njim sta Anže in Tone, ki ste ga tudi že videli, potem smo dobili še Jakoba, Katarino in Jerneja. Joj, saj moram kar dobro pomisliti, hahaha. Najstarejši je že dopolnil 28 let, najmlajši jih ima enajst. Ta velika sta že šla na svoje. Prvi je vrtnar, a ga zelo vleče v multimedijo, Anže je mehanik, Tone absolvent na fakulteti za dizajn in notranjo opremo, Jakob pa je v prvem letniku za mehatronika operaterja. Najstnik z velikim N, hahaha. Deklica končuje deveti razred, o, ta je sploh model zase, najmlajši pa je tudi še v osnovni šoli. Ko sem rodila edino punčko – hvala bogu, da jo imam – nisem mogla verjeti, a mi je babica v kranjski porodnišnici rekla 'bom pa ja vedela, kaj je fantek in kaj punčka'. Z možem sva mislila, da je prišel čas za dekleta, in da ne bi bila sama, sva se odločila še za enega otroka. No, pa smo spet dobili fanta, hahaha.«

Intenzivno v zelenjavo

Ani z veliko ljubeznijo pripoveduje o svojih otrocih. »Vsi so zelo pridni. Imajo delovne navade,« je poudarila in nadaljevala: »V Križe sem se primožila, ko mi je bilo dvajset let. Prej sem živela na visoki kmetiji. V Lomu pod Storžičem. Vse smo delali na roke. Kosili, sadili in pobirali krompir ... Ni da ni. Najtežja dela so bila pri spravilu sena in v gmajni. Tu je bila pa čisto drugačna muzika, kot bi se mi svet postavil na glavo. Gori je bilo vedno sonce, o megli se mi še sanjalo ni. Zelo lepe spomine imam na mladost, bili smo res prava familija in praznike smo spoštovali. To se trudim tudi tu vzdrževati ... da spoštujemo praznike, da spoštujemo nedelje. Samo to še imamo. Pa veste, kaj še, vedno sem si vzela čas za družino. Ko so bili otroci še majhni, sem jih vlačila s seboj na polje. Tam sem jih podojila, previla, dala nazaj v voziček in delala naprej. Vse do jeseni, dokler se ni začelo slabo vreme. Kaj naj vam še povem,« je retorično vprašala: »Aja, doma so mi rekli 'Ani, ne ženi se na tako kmetijo, saj boš vse življenje le garala in od tega nič imela', a saj veste, kaj je ljubezen ... Pa tudi zemljo imam rada, moram biti zunaj, zame ni druge službe. Za vse na svetu tega ne bi zamenjala!«

Ko je prišla k Oraničevim, so oddajali mleko in pridelovali ogromno krompirja. »Nič medenih tednov ni bilo. V nedeljo zjutraj smo še malo počivali po ohceti, popoldne pa sva s Tonetom že drva žagala, hahaha. Že prvi dan sem razbila šipo. Marija, sem si mislila, tašča bo rekla, tamlada bo vse stolkla, hahaha,« se je spomnila, jaz pa sem pripomnila, da črepinje menda prinašajo srečo. »Ja, bo že držalo,« se je strinjala.

Povedala je, da z možem nista bila nikoli v službi, čeprav se je sama izučila za prodajalko tekstila, in da so od kmetije lepo živeli. »Okrog 90. leta pa so začeli komplicirati z mlekom, tu sredi vasi štale nismo mogli širiti, pa tudi živina meni nikoli ni dišala, če vam povem po pravici. S kravami moraš biti ves dan v stiku. Počasi sva to opustila in se vrgla v zelenjavo. Šla sva v integrirano pridelavo, ker so obljubljali čudeže, a od tega ni bilo nič. Saj si dobil tistih nekaj fičnikov, potem pa ti je država večino pobrala za davek, inšpektorje, papirje. Odkupne cene zaradi tega niso bile nič boljše.«

Kmetija Oraničevih obsega 12 hektarov, polja pa so razdrobljena po bližnjih vaseh. Ani in Tone sta iz leta v leto na njive sadila več solate, gomoljne zelene, pora, peteršilja, korenja. »Potem tudi s korenjem ni več šlo, saj je bilo treba vse delati ročno. Če si najel in plačal tri štiri ljudi, se ni več izplačalo. O, Marija, enkrat smo imeli toliko zelja, da smo ga rezali še novembra, decembra. Za Miklavža je Tone domov pripeljal zadnjo paleto. Spomnim se, da so mu ga parkeljni ven jemali in mu ga metali v kabino, hahaha. Nikdar več ga nismo na njivi pustili tako dolgo. No, je že prav, da se zelje na zemlji ohladi, ker potem dlje obstane, pretiravati pa res ni treba,« je pripomnila simpatična sogovornica.

Težko si je predstavljati, kakšne količine pridelka na takšni kmetiji poberejo z njiv. Vse gre na veliko. Ani je pojasnila: »Vi na svojem vrtu, na primer, posadite 20 sadik solate, jaz jih potaknem 10.000. Zelene 15.000, zelja 40.000. Vzgojo sadik in sejanje semen zaupam le sebi. Zelo sem precizna. Začnem že v začetku februarja, potem posevke, v posebnih stiropornatih zabojčkih, damo v ogrevane rastlinjake, ko pa sadike zrastejo toliko, da lahko uporabimo sadilec, gredo na njivo. Če smo pridni in če je lepo vreme, se to zgodi že okrog 20. marca. Za Gorenjce je to kar zgodaj, za Ljubljančane ne. Oni so olala ... hahaha. Nikdar jih ne moremo ujeti. Veste, tu se pozna vpliv gora, jutra so hladnejša.«

S soncem do okusa

Prvo solato Oraničevi pokrijejo s tanko ponjavo, ki je dolga dvesto in široka 16 metrov. »Vmes jo odkrijemo, sadike okopljemo, dognojimo in pokrijemo nazaj. To storimo ročno, za dognojevanje pa je Tone razvil stroj, da nam je lažje. Spomladi je treba vsako rastlino pocrkljati, da je močna. A ne smemo predolgo pustiti pokrite, ker ne bo imela okusa. Sonce ji ga da. Brez toplega sonca in dobre zemlje ni zdrave zelenjave, vseeno je, če spiješ kozarec vode. Če je vse po sreči, prvo solato režemo že pred prvim majem,« je povedala.

Ko gre v prodajo, na njivo posadijo drugo kulturo. Ani: »Letos sva zasadila cvetačo, zdaj pa na isti njivi že dozoreva radič štrucar. Zelo kolobariva, saj se tako ne razvijejo bolezni pa tudi škodljivcev je manj. Veste, zase nimam drugega zeljnika. Tisto, kar gre do kupca, bom tudi sama imela na krožniku. Močno pazimo, da je kakovostno in zdravo.« Ni dvoma, da se je treba za takšno pridelavo nenehno izobraževati in slediti trendom. »Internet ves čas 'laufa',« je poudarila, »veliko pa ti dajo tudi izkušnje. Pri nas je zemlja tako specifična, da moraš njive zelo dobro poznati. Za kapusnice jih menjava tudi z drugimi kmeti. Dobro sodelujemo in skupaj zelo dobro kolobarimo.«

Punk rock s kmetije

Gorenjci dokazujejo, da je v sodelovanju moč, a Ani pravi, da ni bilo zmeraj tako: »Še moje starejše otroke so vrstniki v šoli zmerjali, da so butasti kmetje, da smrdijo in ne vem kaj še vse, čeprav sem, morda še bolj kot drugi, pazila, da so bili vedno čisti, umiti in nikoli strgani. No, zadnjih dvajset let tega ni več. Kmetje smo zdaj malo bolj spoštovani. Dopusta pa si še vedno ne moremo privoščiti. Poleti je največ dela. V tridesetih letih smo bili z družino le trikrat na morju. Si pa včasih privoščimo kakšen dan v toplicah. Celo do Čateža nam je že uspelo priti.«

Med pogovorom se je od nekod slišala glasba: »Oh, to je moj telefon, hahaha,« je pojasnila Ani. »Moji fantje so mi tole 'naštimali'. Starejši trije špilajo. Imajo bolj tak punk rock sistem in svoj bend. Sosed je za bobnarja, vaje pa imajo pri nas ... Povem vam, jaz imam rock tu notri,« je pokazala na ušesa in nadaljevala: »Sami pišejo muziko, nastopajo pa že po vsej Sloveniji ... Paraziti p.13 se imenujejo, hahaha. Kar gredo, zašponajo in to je to. Tudi jaz imam zelo rada glasbo, rada pojem. O, kakšni začetki so bili to ... o, Marija, to je bilo tako nabijanje ... vse mimo, nobenega tona niso zadeli, kar po svoje so brenkali po kitarah. Nihče ni hodil v glasbeno šolo, vse plastične škafe sem imela stolčene, ko so bobnali po njih. Vsega so se naučili sami. Ves čas sem jih spodbujala, vadili so in vadili, danes pa sem zelo ponosna nanje ...«

Saj ni čudno, gotovo pa Ani veliko zaslug za prijetno vzdušje na kmetiji lahko pripiše kar sebi. Je prava energijska bomba. Ob slovesu sem bila prepričana, da zelenjava, ki jo pridela na svojih poljih, ne vsebuje le vitaminov in mineralov, ampak tudi obilo dobre volje, smeha in pozitivnih vibracij.