Tiskane izdaje
Pismo bralca: V ženini družini imajo tradicionalno navado, da se širša družina zbere na silvestrovo, skupaj nazdravimo novemu letu, običajno pri tastu in tašči tudi prespimo, saj imajo dovolj prostora. Problem pa je, ker letos, prav na ta dan, praznuje moj ata 80. rojstni dan. Vsako leto, ko smo mu prihajali voščit šele po praznikih, nam je pogledal skozi prste, letos pa noče. Lepo prosi, da smo zraven, saj pride tudi njegova sestra iz Kanade, ki je ni videl vrsto let. Ko sem omenil ženi, da bi tokrat naredili izjemo, je bil ogenj v strehi. Na smrt sva se sprla, že ves mesec noče govoriti z menoj. Zavedam se, da ji moji starši ne pomenijo toliko kot njeni, včasih imam celo občutek, da se jih sramuje, saj so veliko bolj preprosti, kot je družina, ki ji pripada. Očeta imam zelo rad, spoštujem ga, saj mi je v življenju ves čas stal ob strani in mi tudi pomagal. Prav tako pa se zavedam, da je moje mesto ob ženi, saj se zaradi takšnih malenkosti, ki sploh niso tako nedolžne, kot se zdi, ne mislim ločiti. Sicer se dobro razumeva, rad jo imam, le to, da mora zmeraj imeti prvo in zadnjo besedo, mi ni bilo nikoli všeč. Naj še dodam, da me je zavrnila tudi tašča, ko sem jo prosil za pomoč. Dejala je, da sem več kot nesramen, ker želim razdreti ustaljen red. Zahvaljujem se vam za odgovor.
Milena svetuje: Že stari ljudje so znali povedati, da se samo tisti, ki nimajo pametnejšega dela, hkrati pa se ne znajo ne pogovarjati ne sklepati kompromisov, kregajo zaradi dlake v jajcu! Nekaj podobnega bi lahko napisala za vašo družino. Ljudje, ki imajo v sebi vsaj ščepec treznosti, razuma, srčne kulture, bi se usedli za mizo in – če ne drugega – spravili skupaj kompromis, da bi bil volk sit, koza pa cela. Tega niste zmožni. Žena se je za to, da trmasto in egoistično uveljavlja svoj prav, sposobna na smrt skregati z vami. Sicer o ločitvi (še) ne razmišljate, a kdo ve, kaj se je dogajalo v času, ko ste čakali na odgovor?!
Res ne vem, naj me življenjska situacija, v kakršni ste se znašli, jezi ali nasmeji? Zdi se mi, da ste podobni otrokom, ki se zaradi principov zlasajo zgolj zato, da bi videli, kdo je močnejši, a ne tudi pametnejši. Če sem vas prav razumela, svojo ženo poznate že 28 let in prav toliko časa dobro veste, kje je mesto, ki vam ga je v partnerstvu določila. Mimogrede: vas res nikoli ni zamikalo, da bi šli ob praznikih ali med dopustom z njo kam po svoje, da bi, morda, ostali celo doma z otroki, prijatelji? Mičkeno dvomim, da v sebi povsem spontano čutite toliko pripadnosti in nesebične ljubezni do ženine družine, da jim blagohotno podarjate tudi najbolj vznemirljive trenutke ob koncu vsakega leta. Še več: leta in leta jim vdano in pokorno služite, kimate, se jim prilagajate! Ko pa enkrat samkrat previdno šepnete, da bi ta posvečeni dan raje preživeli z očetom ob njegovem 80. rojstnem dnevu, doživite hladen tuš. Družno vas napadejo, češ kaj si drznete! In vi spet – kot že tolikokrat doslej – sklonite glavo, in namesto da bi udarili po mizi in ženi povedali nekaj krepkih na račun njenega egoizma, pišete meni. Zakaj? Ne vidim smisla!
Kot vidite, imam za vaše težave bolj malo razumevanja. Če bi bila na vašem mestu, tako in tako ne bi niti sekunde razmišljala! Oče je vendar že v tistih letih, ko se lahko čez noč zgodi marsikaj. Vse življenje, do poslednjega dne, bi si očitali, če ob tem prazniku ne bi bili ob njem. Verjemite, očetu je bolj malo mar za draga darila, potrebuje vas! Da ga objamete in mu morda toplo in srčno poveste, koliko vam je v težkih trenutkih pomenila njegova nesebična pomoč.
Najprej pa se pogovorite z ženo, bodite moški, ne copata! Strpno, a brez klečeplazenja ji odločno povejte, kako boste ravnali letos. Če vas ima rada, če vas spoštuje, če ji po toliko letih skupnega življenja še kaj pomenite, bo razumela in se vam na praznovanju tastove osemdesetletnice pridružila. Če pa bo trmasto, zaradi principov, vztrajala pri svojem, vam ne bo kazalo drugega, kot da odidete sami. S tem ji boste, med drugim, pokazali, da vas njena »prva in zadnja beseda« še ni zlomila. Morda bosta šla z vami tudi oba otroka, kot sta vam obljubila, veseli bodite njunega razumnega ravnanja!
Pogosto srečujem zakonce, ki zase trdijo, da se odlično razumejo. Po pogovoru hitro spoznam, da je tako zato, ker eden od njiju ves čas kima in uboga. Redki so, ki se znajo ob kočljivih situacijah mirno in strpno pogovoriti, sklepati kompromise, popuščati, se tudi kdaj ugrizniti v jezik in priznati, da niso le oni popolni. Življenje v dvoje je – četudi gre vse lepo in prav – zelo komplicirano in polno prilagajanja.
Tudi o vas žena pravi, da ste lepo vzgojen partner, kar verjetno drži. Zavedam se, da smo ljudje – tako kot pravite – najbolj srečni takrat, ko bližnjim veliko dajemo. Vendar se, čeprav smo še takšne dobričine, prej ali slej izpraznimo. Se strinjate? Dragi Sebastjan, želim vam, da bi se trezno in modro pogovorili z ženo, za v prihodnje pa vam polagam na srce: drži, da gre ljubezen predvsem skozi srce in mičkeno tudi skozi želodec – a brez trezne pameti ni nič tako, kot bi moralo biti.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
