Tiskane izdaje
V pulmologiji, ki je bila vrsto let zapostavljena, brez spodbudnega diagnostičnega in terapevtskega napredka – izjema je astma – se je v zadnjih letih zgodil izreden strokovni preboj. Kot pojasnjuje prim. mag. Matjaž Turel, specialist internist in pulmolog, vodja hospitalnega dela kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo na UKC Ljubljana, je med znanstveno-strokovnimi izzivi trenutno najbolj vroča tema kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), ki strmo narašča.
»Če ne bi bilo cigarete, tudi kronične obstruktivne pljučne bolezni ne bi bilo!« vedno znova ponovi svojo zdaj že znano strokovno mantro, ki jo lahko utemelji z nič koliko primeri iz prakse. Z zgodbami bolnikov, ki so zboleli za to neozdravljivo boleznijo, nekateri celo kljub temu, da sami nikoli niso kadili. Tak primer je bila bolnica, ki je dolga leta, ko je bilo kajenje v zaprtih delovnih prostorih še dovoljeno, sicer delala v svoji pisarni, zato je »službeni« dim ni ogrozil – to se je zgodilo doma, kjer je kadil njen mož, vsak dan, celo po 40 cigaret, v vseh prostorih, tudi v spalnici …
To bolezen, ki človeku počasi, a vztrajno krade dih, praviloma odkrijejo šele po 40. letu starosti – vendar to ne pomeni, da se je pojavila šele takrat. KOPB je namreč ena od potuhnjenih bolezni, ki dolgo skrivajo svoj pravi obraz. Mnogi kadilci, pri katerih je bolezen še v blagi obliki, zjutraj pljuvajo in kašljajo, ko se odpravijo v hribe, pa zelo hitro postanejo zadihani. Še vedno je uveljavljeno prepričanje, da je to »le« posledica kajenja. Sicer je res, da cigarete ustvarjajo več sluzi, povzročajo pa tudi trajne okvare pljuč. In KOPB je ena od njih.
KOPB in nove smernice
Po oceni pulmologov za svojo diagnozo ve le približno tretjina obolelih. Vse druge pa od diagnoze loči zgolj preprost, neboleč korak: spirometrija, preiskava, s katero je mogoče preveriti zmogljivost pljuč.
»V Sloveniji smo ves čas v stiku z napredkom in novimi dognanji o zdravljenju KOPB. Včasih je preveč bolnikov dobivalo protivnetna zdravila, zdaj je aktualna preusmeritev v bolj temeljna zdravila – to so dvojni bronhodilatator, antiholinergiki (holinergični antagonisti) in dolgo delujoči betaagonisti. Ker se v tej bolezni skriva več fenotipov, se je treba usmeriti v zdravljenje pravega; po novem bo to osnova zdravljenja v vseh skupinah bolnikov s KOPB. Sicer pa so aktualne mednarodne smernice na tem področju, ki so tik pred uveljavitvijo, jasne: z zdravljenja pljučne funkcije se je treba preusmeriti v zdravljenje simptomov,« pojasnjuje dr. Turel.
Prav tako postaja vse bolj jasen pomen nefarmakološkega zdravljenja. »Na pol poti med obojim je cepljenje proti gripi in pnevmokokni pljučnici – to je za bolnike s kroničnimi boleznimi izredno pomembno. Pri kadilcih, in teh je med bolniki s KOPB pretežna večina, pa je ključno, da opustijo to škodljivo razvado, ki jim ne ukrade le zdravja, ampak marsikateremu tudi življenje,« je neposreden zdravnik, specializiran za zdravljenje širokega nabora težav in obolenj, povezanih s šibkejšim dihom in slabšajočo se zmogljivostjo pljuč.
»Spomnim se še časov, ko je celo v strokovnih krogih veljalo prepričanje, da bolnikom s KOPB vadba ne koristi dosti. Danes je kaj takega nepojmljivo in nedopustno. Nadgrajevanje kondicije je, poleg splošno priporočenega in v bistvu tudi zelo nujnega izogibanja tveganjem, ključ za izboljšanje zdravstvenega stanja in počutja pulmoloških bolnikov,« opozarja sogovornik na pravzaprav povsem logičen osebni prispevek k premagovanju bolezni, čeprav neozdravljive.
Ob tem Matjaž Turel priznava, da je bila medicina doslej pri tem preveč usmerjena v bolnišnično rehabilitacijo, kjer pa so pogosto nastajali kratki stiki, zaradi premajhnih zmogljivosti. »Zato so kolegi – zlasti v tujini, pri nas so taki primeri za zdaj še bolj sporadični – začeli z ambulantno rehabilitacijo. To je odličen pristop. Bolnike s KOPB je preprosto treba aktivirati, sicer ostanejo ujetniki začaranega kroga; ker težko dihajo, so doma, sedijo, še naprej kadijo, njihova kondicija se zmanjšuje, zmanjšuje se jim mišična masa … Če pa takega bolnika prepričamo v opustitev kajenja, ga spodbudimo k telesni dejavnosti in mu hkrati predpišemo prava zdravila, ki zmanjšajo prenapihnjenost prsnega koša, lahko zaživi povsem drugače, bistveno bolj kakovostno.«
Novi prostori,
Dolga leta so predvsem zaradi sinhroniziranega delovanja premagovali problem, ki ga je predstavljal manjkajoči drugi del osnove za doseganje dobrih rezultatov – bolnike s hudimi pljučnimi obolenji bi morali zdraviti v okolju, ki omogoča kakovostno in varno oskrbo. A bivalno okolje v prostorih UKC je bilo dolga leta pravo nasprotje tega: oddelki so bili premajhni in prenatrpani, sobe niso omogočale izolacije bolnikov, s čimer bi jih zaščitili pred okužbami, ki lahko ogrozijo zdravje, včasih celo življenje.
Toda bivalne razmere se bodo v kratkem spremenile. Klinični oddelek bo ostal v isti stavbi – glavni stavbi kliničnega centra, le nadstropje bo drugo. V novih, temeljito obnovljenih prostorih bo uresničevanje strokovne doktrine že vnaprej »obsojeno« na uspeh, bistveno bolj kot doslej. »Pacientom smo želeli omogočiti zdravljenje v sodobnem, spodobnem in varnem bolnišničnem okolju. In zdaj smo res tik pred ciljem,« se zmage, dosežene »predvsem s sredstvi UKC Ljubljana, po zaslugi prizadevanj predstojnice oddelka prof. dr. Marjete Terčelj, glavne sestre oddelka Marije Špelič in v sodelovanju z vodstvom internih klinik, predvsem prof. dr. Zlatka Frasa in poslovnega direktorja Zlatka Lazareviča«, veseli Turel.
Vendar je v tem navdušenju tudi nekaj zagrenjenosti, ki je pri njem nismo vajeni. V človeku, ki je prototip toplega, prisrčnega, vedno nasmejanega zdravnika, je dogajanje v zadnjem času povzročilo številne dileme. Te so predvsem etične, ne strokovne.
Krhanje odnosov s pacienti
»V UKC delam od leta 1998; če tej ustanovi ne bi bil lojalen, bi že davno odšel. Tako pa ostajam in sem pri svojem delu, kot vedno, zavezan bolnikom. Starši so me učili, da je poštenost največja vrednota. In v to trdno verjamem. Zato lahko rečem, da delam veliko in da svoje delo, tako v sklopu rednega delovnega časa kot zunaj njega, opravljam s čisto vestjo,« pravi Matjaž Turel, ki se je nedavno pojavil v medijih med posamezniki, ki naj bi služili s predavanji za farmacevtsko industrijo.
»Hudo mi je, ker so nekateri mediji – pa naj gre za pisanje o stavki zdravnikov ali za iskanje krivcev tudi tam, kjer jih ni – v zadnjem času pokvarili prenekateri odnos med zdravnikom in bolnikom, za katerega vemo, da je temelj uspešnega zdravljenja. Naj bom jasen: absolutno sem za odpravo vseh anomalij v zdravstvu. Prav je, da mediji kritizirajo, če je kritika konstruktivna, saj tako lahko pripomorejo k izboljšavam – če pa gre za neutemeljeno blatenje ali za brezkompromisno rušenje za vsako ceno, pa to preprosto ni v redu. Mislim, da je prav zaradi takega početja danes zaupanje med zdravnikom in bolnikom zelo porušeno, in to je res najslabše, kar se lahko zgodi. Ni prav, da zdravnike izpostavljamo kot rakavo rano slovenskega zdravstva – izpostaviti je treba organizacijo in tiste, ki so odgovorni zanjo, od ministrstva za zdravje navzdol. Prepričan sem, da velika večina zdravnikov dela zelo dobro, z dobrimi nameni, ne zaradi zaslužkarstva – in da je sistem kriv, da se sploh lahko dogajajo anomalije.«
In kakšne anomalije pripisujejo Matjažu Turelu, zdravniku, ki med drugim skrbi za zdravje slovenskih olimpijcev? »Sem eden od množice zdravnikov z dolgoletno prakso, strokovno priznanih in kredibilnih, zato me pogosto povabijo, da predavam o področju, ki ga strokovno najbolj podrobno poznam. Na taka predavanja me, kot številne druge, povabi tudi farmacevtska industrija, za katero vemo, da je danes v resnici gonilna sila strokovnih izobraževanj – sicer jih pri nas tako rekoč ne bi več bilo. Toda na predavanju, ki ga pripravim in opravim v prostem času, je že na prvi prosojnici vedno napisano, da je predavanje, ki je plačano po pogodbi in kot tako tudi obdavčeno, izpeljano pod okriljem farmacevtske družbe; teh podatkov ne skrivam. In vedno povem, iz katere ustanove prihajam, od kod izvira znanje, ki ga predstavim – govorim o strokovnih smernicah in novostih pri zdravljenju, nikoli o konkretnem zdravilu ali zdravilih, temveč zgolj o skupini zdravil.«
Seveda se v javnosti ob takem sodelovanju pojavljajo dvomi, ki pa so, tako prim. Turel, »povsem neupravičeni. Nikoli niti enega zdravila nisem predpisal 'na priporočilo' proizvajalca, niti evra nisem zaslužil nepošteno ali neetično. Problem je, ker bolniki tega ne vedo, ampak si, ko vidijo in slišijo obtožbe in insinuacije, ustvarijo svoje mnenje, ki potem sproži plaz. In ta se je že sprožil, kar za nikogar ni dobro, ne za zdravnike in druge zaposlene v zdravstvu, še najmanj pa za bolnike. Odnosi so se skvarili. In to stanje je treba popraviti,« meni sogovornik.
Presaditve pljuč
Že prihodnje leto naj bi namreč pri nas začeli izvajati program presaditev pljuč. Zdaj je tako, da bolnika, ki lahko preživi le, če dobi nova pljuča, v Ljubljani pripravijo na transplantacijo. To opravijo kolegi na Dunaju (v bolnišnici Allgemeines Krankenhaus, AKH), nato se pacient vrne v Ljubljano na zdravljenje po transplantaciji.
Pljuča so doslej presadili 56 slovenskim bolnikom; mnogi med njimi so še v zgodnji fazi po presaditvi, ko je nujno doslednejše spremljanje pacienta. »To je zahtevno delo za dva zdravnika brez administracije in brez medicinske sestre, ki bi se ukvarjala zgolj s temi pacienti. A to ni edini problem. Zatakne se – ne le pri nas, tudi povsod drugod po svetu – zaradi čakanja na ustrezna pljuča; ker je darovanih pljuč malo, danes lahko presadimo tudi 'mejna' pljuča, ki smo jih včasih zavrnili kot neustrezna,« pojasnjuje pulmolog.
Pa je to varno? Prim. Turel o tem ne dvomi: »Raziskovalci so razvili odlično metodo, in sicer odvzeta pljuča damo v posebno napravo za zunajtelesno perfuzijo in ventilacijo – videti je, kot bi bila v veliki termosteklenici – kjer jih lahko opazujemo, merimo parametre, opravimo bronhoskopijo … Tako ugotovimo, ali so ustrezna za presaditev. Poleg tega so danes pljuča lahko dlje zunaj telesa: včasih časovno okno ni smelo preseči šestih ur, zdaj je ta čas še enkrat daljši. Kirurške tehnike so enake – s to izjemo, da je danes pljuča mogoče celo zmanjšati, če je prsni koš prejemnika manjši od darovalčevega.«
Mlada in ambiciozna kirurška in anesteziološka ekipa, ki v UKC deluje v sklopu Slovenija-transplanta, je pripravljena na nov izziv, ki je pri nadrejenih že dobil zeleno luč.
