Tiskane izdaje
Da se ne bi bilo treba vsakomur prebijati skozi večje in manjše dileme, od katerih je odvisno življenje ljudi s celiakijo, je napisala praktično knjigo Življenje brez glutena.
Devet let čakanja na diagnozo
»Prva in edina stvar, ki se je moram držati, je, da ne uživam NIČ glutena,« poudarja sogovornica, ki je dolgih devet let čakala na postavitev prave diagnoze. Smola je bila ta, da njeni bolezenski simptomi niso bili značilni: bolečine so se selile po telesu, izmenjevale so se driske in zaprtja, imela je napihnjen trebuh in bolečine v trebuhu, nenehne glavobole, bolečine v sklepih ... Anemijo so reševali s šestimi leti infuzij; sledilo je obdobje, ko je imela vsak mesec gnojno angino, leto dni pa stalno povišano telesno temperaturo. Pogosto je padala v nezavest, tudi sredi pouka oziroma dela, tako da je bilo tisto obdobje, kot pravi, prava kalvarija.
Ta drobna gospa je pred 13 leti, ko je končno izvedela za diagnozo, tehtala vsega skupaj samo 42 kilogramov, njen indeks telesne teže pa je znašal le nekaj nad 15. Toda takrat je končno izvedela za vzrok svojih težav: njeno telo ne presnavlja glutena, rastlinske beljakovine, ki jo najdemo v pšenici, rži, ječmenu, ovsu. Gluten povzroči uničenje črevesnih resic, posledično pa je absorpcija hranil manjša, saj se ta izločijo z blatom, namesto da bi prišla v krvni obtok. Celiakijo pogosto spremljajo še druge bolezni, od kronične vnetne črevesne bolezni, bolezni ščitnice in sladkorne bolezni, tudi laktozna intoleranca, različne oblike raka, nevrološki problemi, osteoporoza, različni krči ...
Prava rešitev:
Pomembno je razlikovanje med alergijo na gluten, ki se lahko sčasoma pozdravi, in celiakijo, s katero se mora človek naučiti živeti, saj je to bolezen, ki bo človeka spremljala vse življenje. Edino zdravilo zanjo pa je dosledna vseživljenjska dieta.
Hrana, zdravilo
Pametna država bi zagotovila sistemsko obravnavo teh kroničnih bolnikov, saj so posledice njihovih bolezni hude – zanje osebno, stroškovno pa tudi za državo. S psihološko obravnavo – pa ne kot stigmo – bi posameznikom pomagali vzdrževati s pravili določen način življenja in s tem ohranjati zdravje. »A to bi moralo biti rešeno na ravni države, ne pa da to počne nekaj posameznikov in društev, ki so prostovoljne organizacije,« meni Suzana Kranjec.
Brezglutenska dieta je v resnici način življenja. »V kuhinji, kjer se bomo lotili pripravljanja hrane brez glutena, je prvo pravilo, da jo bomo najprej dobro očistili, pri čemer ne gre za čistočo v klasičnem pomenu. Če kuhamo brezglutensko hrano in tisto z glutenom, potem je najbolje, da vsak dan zamenjamo vse gobice in krpe, v katerih se tako rad nabira gluten.« Suzana Kranjec to pravilo v svoji kuhinji, kjer kuha brezglutensko in glutensko hrano, dosledno upošteva. Pomembno je tudi, da so sestavine za pripravo hrane brez glutena nameščene na zgornjih policah, tako da tudi po pomoti ne morejo priti v stik z moko. Kajti tudi v lokalih, kjer pokažejo zanimanje za pripravo hrane brez glutena, se lahko v verigo priprave hrane hitro in čisto potihoma pritihotapi gluten.
Moka se skriva skoraj povsod
V vsakem pakiranem izdelku, ki z moko nima prav nič skupnega, se lahko skriva – moka. Proizvajalci, ki na embalaže niso dolžni napisati postopkov pakiranja, lahko, denimo, moko uporabljajo kot embalirno sredstvo. Ni tako redko, da z moko posujejo suho sadje, različne oreščke, čips, tudi v čokoladi je lahko do 30 odstotkov moke, isto velja tudi za pivo, sire, za zamrznjeno zelenjavo in pomfrit. Moka, ki je odlično vezivno sredstvo z zelo nevtralnim okusom, opozarja Kranjčeva, je skoraj povsod. In s tem tudi gluten.
Ker se moka izkorišča za industrijske namene, ni presenetljivo, da število bolnikov s celiakijo narašča, je prepričana avtorica knjige. »Zadnji podatki pravijo, da gluten škoduje oziroma poslabša stanje pri kar 50 boleznih. Brezglutensko dieto svetujejo tudi ljudem z boleznijo ščitnice, kroničnimi vnetnimi boleznimi, z downovim sindromom, avtizmom, s pomanjkanjem laktaze, multiplo sklerozo … Pogosto se za to dieto odločajo tudi ljudje, ki so zboleli za borelijo. Seveda pa mora zdravnik prej, preden se bolnik odloči za brezglutensko dieto, postaviti diagnozo.«
Vseprisotnost glutena za Suzano Kranjec pomeni, da, z izjemo enega ali dveh lokalov, zunaj ne je. Če ve, da je čez dan ne bo domov, si pripravi hrano za ves dan. Med najinim pogovorom, na primer, mi je ponudila suhe hruške in naši. »Ko sem v prehrani začela upoštevati načela zdrave prehrane, kakršna zagovarja dr. Petar Papuga, se je moje stanje začelo izboljševati,« pravi odločna ženska, ki je ob izbruhu kronične vnetne črevesne bolezni, ene od treh bolezni, ki ponavadi spremljajo celiakijo, iz jedilnika izločila še jajca in meso ter prešla na vegansko hrano.
Sirek za sveže mleto moko
Zdaj se njen svet hrane vrti okoli sveže mlete moke iz zrn, ki ne vsebujejo glutena: nekatere vrste riža, koruza, amarant, čičerika, sirek, kvinoja, soja, kanava. »Sirek je stara slovenska žitarica, ki sem jo odkrila le na eni kmetiji v Sloveniji, na Dominkovi domačiji na Ptujskem polju,« pove Suzana Kranjec med zanimivostmi, ki so za ljudi s celiakijo lahko pomembne.
Včasih je mala umetnost, kako hrano brezglutenske diete narediti dobro, zlasti pri otrocih, ki imajo celiakijo in slabe izkušnje s hrano. Zato je zbrala izkušnje, svoje recepte in odgovore na raznovrstna vprašanja.
»V drugih knjigah piše: Vzemi moko brez glutena. Jaz pa nazorno prikažem, katera žita nimajo glutena in kako so videti,« pravi Suzana Kranjec, ki v knjigi tudi svetuje, katera živila in kateri recepti so priporočljivi pri določeni težavi. Knjiga je celosten vodnik, ki vključuje tudi gibanje, ki je slikovno nazorno predstavljeno. V njej so preglednice dovoljenih in nedovoljenih živil v brezglutenski kuhinji, nasveti, kako brati deklaracije in katera sladila uživati, pojasnila, v katerih aditivih se nahaja gluten, in še marsikaj zanimivega.
Da pa praktični nasveti ne bi bili le uporabni, ampak tudi strokovno neoporečni, so pri pripravi knjige sodelovali številni strokovnjaki: od zdravnikov, dietetičarke, višje medicinske sestre do psihoterapevtke in drugih. Vse informacije so večkrat preverjene. Tako je nastala knjiga s 384 stranmi in več kot 680 slikami, ki ji v evropskem prostoru še ni mogoče najti podobne, saj gre v resnici za uporabno zbirko znanj, ki so lahko bolniku s celiakijo in ljudem s težavami pri uživanju glutena, jajc in mleka v veliko pomoč.
