Eldar Magomedovič Gadžijev: Borim se in se bom boril

Specialist za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke je veliko ime slovenskega zdravstva. Ko vstopiš v čudovito podstrešje njegove hiše v Preddvoru, kljub laježu kavkaške ovčarke, ki skrbno čuva dom, stopiš v svet tišine, ki ti jo lahko ponudijo samo slike. Tu in tam ti noge nonšalantno oplazi siv maček in nato suvereno zavzame visečo mrežo. Dr. Eldar Magomedovič Gadžijev vleče čopič po platnu že od otroštva. A nikoli ni premišljeval o tem, da bi postal slikar. Ne da bi hotel, je v njem zaživela kri njegovega očeta, v katere družini je v navadi, da prvorojenec postane zdravnik.

Medicina ni vojna, je odnos med ljudmi,« je nekoč rekel. Danes, ko je tudi sam pacient in preživlja mnogo ur v čakalnicah, je postal eden od tistih, ki jim je nekoč pomagal. Dasiravno je že med svojo kariero vedno skušal gledati na človekovo bolezen kot na nekaj, kar ni ločeno od njegove biti, šele danes spoznava vso mogočno razsežnost življenja. Ve, čuti, da sta telo in duša eno. Ve tudi, da ravno zavoljo osiromašenega odnosa med zdravniki in pacienti zadnji velikokrat za pomoč prosijo zdravilce, katerih znanje je pogosto šibko, a ve tudi, da ljudje potrebujejo čas, pogled, razumevanje, toplo besedo. Zdravje zatorej ni le goltanje farmacevtskih produktov, temveč polno življenje, ki ga nekako opisuje tudi ena od pesmi njemu najljubšega pesnika Pabla Nerude: »Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne upa zamenjati barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna ...«

Njegov oče je bil med drugo svetovno vojno kirurg v ruski vojni. Kmalu po tem, ko so ga zajeli Nemci, je pobegnil k partizanom v Brkine in tam ustanovil partizansko bolnišnico Zalesje. Tam je spoznal svojo bodočo ženo Marino. Eldar še danes hrani njun poročni list, ljubezen med njima pa je bila menda globoka, takšna, ki ostane za vse življenje. Zaradi dogovora z zavezniki je moral oče po vojni nazaj v Rusijo. Dolgo Eldar niti ni vedel, da je bil spočet v partizanih. Z materjo naj bi očetu po vojni sledila v njegovo domovino, a je njej oče, ki je bil takrat župan občine Ljubljana Bežigrad-Šiška, pot preprečil. »Ne, ta malega pa tu pusti, on ne gre nikamor,« je rekel. »In potem seveda nisva šla. Za očetom se je nato izgubila sled, dokler ga nisem začel iskati sam s pomočjo Rdečega križa.«

Odraščal je sam z mamo, a pri 19 letih se je odločil, da bo poiskal očeta Magomeda. Želel si je namreč, da bi svoj 20. rojstni dan praznoval tako, da bi v istem dnevu videl tako očeta kot mater. In mu je uspelo. Jutro je z njim preživel v Moskvi, zvečer pa je svoj rojstni dan v Ljubljani praznoval z materjo. Po tistem je z očetom, svojimi polbrati ter polsestrami ostal v rednem stiku. Medicinska fakulteta v Mahačkali, glavnem mestu Dagestana, ni na preveč dobrem glasu, zato je danes v Sloveniji celo njegova nečakinja Đamila, ki končuje specializacijo iz ginekologije in porodništva.

Vsake toliko prostor s svojo prijetno energijo zapolni žena Maria Ana. S fotografom naju obdari z lesenim sibirskim glavnikom. Lasje so človekova moč, doda. In negovati jih je treba z ljubeznijo. Eldar se udobno namesti v fotelj, pred njim pa debela monografija ruskega slikarja Nikolaja Roericha, čigar barvite podobe narave ga vsak dan znova očarajo.

Sediva na vaši čudoviti podstrehi, ki je obenem vaš atelje. Pred mano je portret matere, ki ste ga naredili, ko ste bili stari 16 let. Slikarstvo torej ni nekaj, kar ste »odkrili« v zrelih letih. Umetnik, a obenem sin očeta Rusa, menda bliskovito agresivnega kirurga ste. Kako ste odraščali po vojni?

Zaradi imena in priimka sem bil močno izpostavljen. Bilo je obdobje stalinizma in Rusi niso bili ravno priljubljeni. A po drugi strani sem čutil močno podporo ruskega dela družine. Se pa sam nikoli nisem imel za umetnika; pač rad slikam, to je moje veselje. Že kot otrok sem zmeraj rad risal, a o slikarstvu nisem nikdar premišljeval kot o študijski izbiri, čeprav je bil materin bratranec znani kipar Janez Lenassi. Name je vplival tako, da mi je tu in tam dal kakšen koristen slikarski nasvet. To obdobje je bilo po svoje lepo. Kljub temu, da sem od svojega prvega leta starosti imel samo mamo, mi ničesar ni manjkalo. No, morda sem očeta pogrešal v puberteti, ko res potrebuješ moški nasvet, pogled na svet.

Do mojega 20. leta smo živeli skupaj s starimi starši, a stari oče je bil zadržan človek, ki ni prevzel vloge, ki bi lahko vplivala na moj razvoj. V tistem času je bila mama precej bolna. Odkar pomnim, sem jo negoval. Ko sem bil star pet, šest let, je velikokrat obležala s pljučnico, jaz pa sem ji nosil obkladke. Takrat se je razvila moja empatija, občutek, da se moram potruditi in biti v pomoč. Vzporedno sem živel povsem običajno deško življenje za Bežigradom, kjer smo med starimi vilami rabutali sadje ter se igrali ravbarje in žandarje.

S stropa visijo posušena zelišča. Je zeliščarstvo vaš hobi?

Ko sem delal kot kirurg, sem bil na svoj poklic osredotočen z vsem bitjem. Pa vendar sem čutil, da obstaja še nekaj več. Čeprav mi je jasno, da zdravilci danes pogosto nimajo dovolj znanja, dajo človeku nekaj, kar mu mi, zdravniki, le težko ponudimo: vso svojo pozornost, razumevanje, videnje človeka kot celote. Ko sem se upokojil, sem se začel ukvarjati z zelišči, in počasi ugotavljam, da obstaja razlog, zakaj je meja med medicino in zdravilstvom tolikšna. Krivi so interesi. In med njimi so gotovo najmočnejši tisti farmacevtski.

Farmacija že dolgo izkorišča znanje narave, le da iz zelišča vzame eno učinkovino, pozabi pa, da s tem zanemari vse druge pozitivne lastnosti. Recimo; aspirin so najprej pridobivali iz lubja bele vrbe, nato so napravili sintetičnega. A zdravilo samo pogosto draži želodec in moti strjevanje krvi. Če pa pijete recimo čaj iz brestovolistnega oslada ali iz že omenjenega lubja, ki tudi vsebujeta salicilno kislino, negativnih stranskih učinkov ne bo. Seveda se bo kdo pridušal in rekel, da je ključni problem v doziranju. Vseeno pa je nenavadno, da za šentjanževko ne smeš napisati, da zdravi, a proizvode iz nje lekarna lahko prodaja.



V medicinski publikaciji dr. Zdenke Čebašek Travnik Stebri zdravništva, ki je nedavno izšla, je vaš tekst o kirurški etiki in morali, v katerem pišete o odnosu zdravnika do pacienta. V njem omenite tudi Boga. Si »sme« zdravnik dovoliti biti veren? Ko gremo v bolnišnico, nam ne pomaga Bog, temveč zdravniki s svojimi dolgoletnimi izkušnjami.

Zame je bog sopomenka za naravo, kozmos, moč, sile našega sveta. Ne znam jih drugače opisati kot z besedo bog. A to ni krščanski Bog z veliko začetnico. To je izraz mojega panteističnega pogleda na svet. V tekstu, ki ste ga omenili, opisujem odnos do bolnika, ko je ta pod narkozo. Ko morda v operacijski dvorani pade zbranost tima. Ko sem bil z ekipo v operacijski dvorani in smo zaključevali operacijo, sem vedno rekel, da ni nič narobe, če je v ozadju glasba, lahko se tudi hecamo, a ostati moramo dostojni. Dobro vem, da Boga najbolj skruni organizacija, Cerkev. Kajti človek v resnici ne potrebuje posrednika med sabo in tistim, v kar polaga upanje, v tisto, čemur se uklanja. Bog, kot ga omenjam v sestavku, je intimen odnos človeka do nadčloveškega, in ta obstaja.

Vedno sem se spraševala, ali se mora kirurg upirati kompleksu boga, ki se v njem lahko razplamti. Zdi se mi, da ste kirurgi prav posebni ljudje; vzeti v roke skalpel in zarezati v človeka, da se iz njega pocedi kri ... To ni za ljudi šibkega duha. Kako ste doživljali svoje kirurške začetke?

Ja, ta občutek zelo dobro razumem, o njem sem tudi sam pisal. Če dobro pomisliš, s tem nad človekom izvajaš nasilje. Ampak v sebi moraš imeti občutek, da boš na koncu vendarle za drugega, ki leži pred tabo, naredil nekaj dobrega. Drugače ne gre. In pogoj za ta občutek je kompetenca. Jaz sem že kot otrok vedel, da bom zdravnik. Najprej sem mislil, da bom splošni zdravnik nekje na Obali, a na koncu so družinski vplivi vendarle zmagali. Moj oče je bil kirurg, moj praded celo kirurg kavkaškega polka v rusko-turških vojnah.

V meni je sčasoma rastel občutek, da s tabletami sicer zdraviš, a da je le konkretni poseg v človekovo telo tisto, kar je zares učinkovito. Seveda pa je učenje za kirurga dolgotrajen proces. Začneš z majhnimi zarezi, nadaljuješ z vedno večjimi. In s tem raste tudi tisti, lahko bi rekli, agresivni pristop. Vedno pa sem imel, to moram poudariti, učitelje, ki so mi priučili zelo občutljiv odnos do človeka. Nisem rezal zaradi dejanja samega, temveč zato, da bom prišel do patologije. Obenem pa sem ves čas pazil, da bi pacient izgubil čim manj krvi. Takrat mi rezanje ni pomenilo nič hudega, ker sem bil prepričan, da bom naredil dobro delo. Je pa tako, kot sem rekel, greš skozi proces učenja; začneš z majhno zarezo, ki je skorajda ne vidiš. Naslednjič je rez že večji …

V zadnjih letih vas je začaralo Altajsko gorovje, predel, kjer se srečajo Rusija, Kitajska, Mongolija in Kazahstan. Kako to?

Ne vem, tako se je zgodilo. Žena Maria Ana (Kolman, op. p.) je že prej pogosto hodila v Sibirijo, kjer se je učila pri tamkajšnjih šamanih. Zato sem, ko sva začela živeti skupaj, tudi sam najprej odpotoval tja. Predvsem sva se zadrževala na območju tajge, od mesta Tomsk pa navzgor ob veletoku Obu. Tam živijo Selkupi, ki jih morda bralci poznajo iz knjig Anastazija Vladimirja Megreja. Znanci so nam tam povedali, da morava nekoč nujno na Altaj. Res sva šla in odkrila rusko Švico. Čudovito gorstvo, osupljivo floro in favno ... Srečali smo medvede, jelene, sledi snežnega leoparda. Maria Ana je bila nad tem delom sveta še bolj navdušena kot jaz. Sam namreč verjamem, da imamo doma okoli sebe v neposredni bližini toliko lepot, da nam ni treba daleč, da bi uživali v čudesih narave.

Pa vseeno trdite, da je naša država zafurana.

Saj je. A to ne velja za naravo in ljudi.

Nedavno mi je prišla v roke knjiga založbe Eno ameriškega fizika Garyja Holza z naslovom Skrivnosti aboridžinskega zdravljenja. V njej opisuje svoje življenje po tem, ko je ugotovil, da ima multiplo sklerozo. Njegovo zdravstveno stanje se je hitro slabšalo, vse dokler se ni odločil, da poskusi še nekaj; odpravil se je v Avstralijo ter več tednov preživel med Aboridžini, katerih znanje je vse do smrti podajal naprej. Kar je zanimivo, pa je to, da knjiga, ki govori ravno o teh skrivnostih zdravljenja, kot najpomembnejše zdravilo za vse človekove bolezni večinoma poudarja razkritje in soočenje z zatajevanimi čustvi, ki povzročajo fizično bolečino, bolezni. Vi se s svojo boleznijo plazmocitomom bijete že 13 let. Kako jo vidite danes?

To je vprašanje, ki zahteva intimni odgovor. Nekoč sem napisal avtoportret, zelo drugačen, kot smo jih vajeni. V njem sem opisal vse svoje diagnoze. Razgalil sem se in na koncu še sam obstal presenečen, kako sem sploh lahko še živ. A v resnici si lahko, še več – lahko zelo kakovostno živiš. Seveda pa sem se spraševal, zakaj se mi je zgodilo, da sem zbolel za plazmocitomom. Najprej sem si rekel, da najbrž zato, ker sem bil kot zdravnik tolikokrat priča obsevanjem, in to nezaščiten. A spet; zakaj sem potem zbolel samo jaz in ne kar vsi, ki smo delali tam? Se pravi, da mora biti vzrok drugje. In sem začel premišljevati ...

Verjetno sem v življenju zanemaril čustveno komponento, intimno sem marsikaj naredil »narobe«. Morda je bolezen zame opozorilo, da nekaterih stvari nisem speljal tako, kot bi jih moral. Morda sem bil preveč sebičen, premalo strpen. A še vedno mislim, da življenje ni namenjeno temu, da trpiš. Težko sprejemam ta krščanski pogled na svet. Verjetno pa obstaja tisto obče prav in narobe. Bolezen sem sprejel in skušam z njo živeti. Borim se in se bom boril. Velik kos svojega življenja sem bil znanstvenik, klinični raziskovalec. A danes je moje sprejemanje resnice širše.

Vem, da kemoterapija ne more biti edina možnost zdravljenja. Nekoč sem izjavil krut stavek, in sicer da bi moral biti vsak kirurg vsaj enkrat operiran in vsak onkolog imeti enkrat raka. Ne da bolezen komur koli privoščim! Želim si le zavedanje, da farmacija, ki tako zelo propagira kemoterapijo, morda le ni vse, kar lahko pomaga. Ja, naredi svoje, a tudi veliko slabega. Pobiješ slabe celice, to že, a tudi dobre. In potem je loterija, katere od njih se bodo začele prej razraščati. In če se bodo hitreje razmnožile tumorske celice ... Kaj koristnega si potem sploh naredil?

Želim si celostnega pristopa k zdravljenju. Sem za kemoterapijo, ki deluje lokalno. Sem proti sistemski kemoterapiji, ki uniči celega človeka. Verjamem, da je marsikaj o možnostih zdravljenja raka vedel že Nikola Tesla, a so bili interesi na drugi strani preveliki, da bi lahko njegovi dosežki prišli v javnost in uporabo. Pa ne gre za to, da verjamem v teorijo zarote, povsem pa je tudi ne negiram.

Obstaja kakšna misel, ki bi si jo želeli podeliti s svojimi mladimi kolegi kirurgi, pa se vam je utrnila šele zdaj, ko ne delate več v stroki?

Na to težko odgovorim le z nekaj besedami. Jasno je, da moraš biti, če želiš postati kirurg, ambiciozen. A ko je tvoje kariere konec, ti ravno to pri ničemer več ne koristi. Kljub temu, da se moraš kot zdravnik nenehno učiti in biti karseda uspešen, ne smeš pozabiti, da v življenju obstajajo še druge stvari. Predvsem moraš ostati človek. Kajti zdravnik, če hoče biti res dober, mora biti najprej dobra oseba, šele potem prvovrsten strokovnjak. Pozabljamo, kako zelo zdravilni so topla beseda, razumevanje, zaupanje, ki ga stkeš s pacientom. Pred operacijo sem se s svojim pacientom skoraj vedno temeljito pogovoril, pogosto celo narisal, kako bo potekal poseg. Pojasnil sem, da moram odstraniti še to in to, če hočem na primer odstraniti tumor. Takšna pojasnila sem čutil kot svojo dolžnost. Pacienta sem pred posegom dodobra spoznal. Le ko sem še delal na travmi, se je zgodilo, da sem predse dobil človeka, ne da bi vedel, kdo je. A to so bile okoliščine, ki so zahtevale takojšnje reševanje življenja. Sicer pa sem ljudi, ki sem jim skušal pomagati, vedno želel najprej spoznati in skupaj z njimi izbrati metodo, ki bi jim najbolj koristila.

Ste v obdobju, ko vam je lepo, ko ste umirjeni. Je to oblika življenja, ki ste jo vedno iskali?

Sploh ne vem, ali sem premišljeval o njej. Skozi življenje vse preveč hitimo in vse premalo premišljujemo o tem, kar se nam dogaja. Seveda sem si želel umirjenosti, a do mene je, se mi zdi, prišla sama. Morda sem imel srečo. Z ženo živim v lepem sožitju. Zdi se, da sem precej časa dovolil egu, da vlada. To je bilo obdobje, ko sem mislil samo nase, kariera je bila najbolj pomembna, hotel sem postati uspešen in temu sem podredil marsikaj. Zdaj vem, da kariera ne sme biti edini življenjski cilj. A je res tudi, da sem svoj poklic vedno čutil kot svoje poslanstvo.