Epilepsija: Diagnoza, ki jo pri nas postavijo 2000-krat na leto

Danes, 11. februarja, obeležujemo evropski dan epilepsije.

Objavljeno
11. februar 2013 15.56
reut*mozgani HUNGARY
Diana Zajec, zdravje
Diana Zajec, zdravje
Marko Sila je prvi napad epilepsije doživel pred desetimi leti, v študentskem domu, med učenjem, ko je za mizo nenadoma izgubil zavest. Njegov sostanovalec, ki je bil takrat na srečo tudi v sobi, je takoj stekel po zdravnika; študentska ambulanta je bila namreč v isti stavbi. Marko je, kot pripoveduje danes, počasi prišel k sebi, potem pa se je začela dolga pot diagnostike, zdravljenja in iskanja vzrokov za pojav te bolezni. Šele tri leta po prvem napadu so mu opravili 14-dnevno snemanje oziroma merjenje možganske električne aktivnosti z elektrodami na površini glave (elektroencefalografija, EEG), kjer so ugotovili, da bo moral na operacijo.

Osebna zgodba

Danes, 11. februarja, ko obeležujemo evropski dan epilepsije, je zdravnik Marku povedal, da odhaja v Nemčijo, kjer se bodo dogovorili glede operacije; operirali ga bodo letos. In tega se Marko Sila veseli, saj se epileptični napadi kljub zdravilom, ki jih jemlje, niso prenehali. Po drugi strani pa mu je v resnično spodbudo tudi izkušnja znanca iz Kopra, ki so mu tovrstni poseg opravili pred letom dni - in danes nima več nikakršnih težav, pripoveduje Marko Sila.

Marku se je zaradi zdravstvenih težav in ponavljajočih se epileptičnih napadov študij nekoliko zavlekel, a ga je uspešno končal. In dobil službo, v kateri so tako delodajalec kot sodelavci pokazali obilo razumevanja in mu zagotovili celovito podporo, kar je, resnici na ljubo, v takšnih primerih še vedno bolj redkost kot pravilo. Tudi prijatelji so mu v pomoč in oporo. Zadnji napad je imel pred tednom dni, doma, ko je sedel na kavču in gledal televizijo. »Samo 'obstal' sem in se zazrl v prazno,« pripoveduje. »Vseh napadov ne spremljajo krči. Ti se, kljub zdravilom, še vedno pojavljajo, a redkeje.« Ko je začel jemati zdravila, se je moral spopasti tudi z neželenimi, stranskimi učinki - predvsem z zaspanostjo, s težavami pri koncentraciji, z nezbranostjo in težavami s spominom; tablete, ki so povzročile tresenje rok, je po dogovoru z zdravnikom prenehal jemati. Šofirati ne sme; po veljavni zakonodaji bo za volan znova smel sesti, ko bosta od zadnjega epileptičnega napada minili dve leti.

Kaj je epilepsija

Epilepsija je motnja v delovanju možganov, ki jo zaznamuje stalna nagnjenost k ponavljajočim se epileptičnim napadom. To obolenje ima v otroškem obdobju približno 40 podvrst.

Epileptične napade delijo na dve skupini. V prvo, med tako imenovane generalizirane napade, sodijo takšni, pri katerih je moteno delovanje možganov v celoti, zato jih spremlja tudi izguba zavesti. Ti napadi lahko povzročijo krče mišic vsega telesa, nenadne padce, bliskovite trzljaje delov telesa ali celotnega telesa, lahko tudi nenadno motnjo zavesti. V drugo skupino pa sodijo delni napadi; pri teh je moteno delovanje zgolj določenega dela možganov, zato ni nujno, da pride tudi do izgube zavesti. Lahko se kažejo kot motnja govora, sprememba vida, vonja, okusa, tudi vedenja ali duševnega stanja. Pri kompleksnih delnih napadih pa se, denimo, zgodi, da se bolnik napada sploh ne zaveda oziroma se ga kasneje ne spomni.

Pri starejših je med vzroki za pojav epileptičnih napadov na prvem mestu možganska kap, sledijo degenerativne nevrološke bolezni (demenca), možganski tumorji, okužbe in druga vnetja osrednjega živčevja, poškodbe možganov in presnovne motnje. Napade lahko sprožijo tudi nekatera zdravila, na primer penicilinski antibiotiki, pa tudi tako imenovana odtegnitev alkohola pri zdravljenju tovrstne odvisnosti. Vzrok lahko ostane tudi nepojasnjen (tako imenovana idiopatska epilepsija). Eno od glavnih težav pri postavljanju tovrstne diagnoze pri starejših predstavlja zamenjava epileptičnih napadov z drugimi bolezenskimi stanji.

Pomanjkanje specialistov

Natančno diagnozo lahko postavi samo zdravnik, ki se posebej ukvarja ukvarja s to boleznijo, nevrolog - epileptolog. Kot opozarja prim. Igor M. Ravnik, smo včasih v Sloveniji med specializacijami imeli tudi nevropsihiatrijo. Tovrstni specialisti so naravo epilepsije in njene širše razsežnosti razumeli dosti bolje kot današnji nevrologi in kot psihiatri, je prepričan prim. Ravnik.

»Toda zadnji tovrstni 'Indijanec' pri nas je bil po zakonu za uravnoteženje javnih financ upokojen lani poleti. Takrat je 1500 pacientov ostalo brez zdravnika in laboratorija EEG. Vse druge države so tovrstno tradicijo ohranile, v Sloveniji pa tega ni več,« dodaja prim. Ravnik. Pri nas so kadrovske vrzeli na tem področju res velike - imamo 4,2 nevrologa na 100.000 prebivalcev, kar je primerljivo z, denimo, Romunijo (4,8 nevrologa na 100.000 prebivalcev), medtem ko imajo vse druge države EU 2- do 3-krat več tovrstnih strokovnjakov.
V Sloveniji je obolelim v veliko oporo društvo Liga proti epilepsiji, strokovno-humanitarna organizacija, ki zagotavlja pomoč tako v obliki srečanj in predavanj kot tudi s svetovanjem po telefonu Epitel (01 432 9393) vsak četrtek med 16. in 19. uro.

Najpogostejša nevrološka motnja

Epilepsija je najpogostejša nevrološka motnja, za katero so značilni ponavljajoči se napadi, ki se pri obolelem lahko začno pojavljati v katerem koli življenjskem obdobju, brez zunanjega vzroka. Pri nas ima epilepsijo približno 20.000 ljudi, med njimi je dobra desetina otrok oziroma mladostnikov; to diagnozo v Sloveniji vsako leto postavijo približno 2000-krat. V Evropi ima epilepsijo šest milijonov ljudi.

Prva pomoč pri epileptičnem napadu

Do napada v večini primerov pride nenadoma, brez vsakršnega opozorila. Človeka, ki ima napad in ki posto tudi izgubi zavest, se ne sme premikati. Treba ga je dati le v ležeč položaj, na bok, in mu nekaj mehkega podložiti pod glavo, predvsem pa mu ničesar ne tlačiti v usta (včasih je veljalo, da je tako početje pravilno, a v resnici lahko povzroči več škode kot koristi). Če napad traja več kot pet minut, se sam od sebe ne bo ustavil - zato je treba poklicati zdravnika ali reševalce (112), če se napad po treh minutah ne konča. Zanimivo je, da se evropski dan epilepsije, ki ga na stari celini vsako leto obeležijo na drugi ponedeljek v februarju, letos odvija 11. februarja - na dan, ki ga obeležujemo kot evropski dan številke za klic v sili (112).

Epilepsija in šport

Epilepsija ni stanje, ki bi bilo nezdružljivo s športom. Nasprotno, telesna aktivnost in posledična sprostitev izboljšujeta počutje posameznikov, ki imajo epilepsijo, povečuje njihovo vzdržljivost in tudi samozavest ter, ne nazadnje, zagotavlja boljšo kakovost življenja. Med športi skorajda ni takšnega, ki bi bil prepovedan, razen, denimo, skakanja z višine z elastiko (angl. bungee jumping); ta namreč zaradi hitrih sprememb krvnega tlaka lahko povzroči pomanjkanje kisika v možganih in sproži napad. Prav tako niso priporočljivi ekstremni športi, najsi bo to potapljanje, letenje s padali, smučarski skoki, alpinizem, plezanje po ledenih slapovih, kanjoning in jamarstvo. Pri plezanju in planinarjenju je tako rekoč obvezna uporaba čelade in varovanja z vrvjo, nujna pa je tudi prisotnost spremljevalca. Pri 3500 in več metrih nadmorske višine je nevarnost za epileptični napad večja, zaradi pomanjkanja kisika v zraku. Pri odločanju za najprimernejšo vrsto športne dejavnosti je treba upoštevati vrsto epilepsije, pogostost, trajanje in pojavnost napadov ter tveganja, ki jih določeni šport lahko predstavlja.