Erik Brecelj: Jaz nisem prijeten človek. Vprašajte moje sodelavce

Prihiti, da odgovori na nekaj vprašanj. Ni mu odveč, a vmes brni telefon, že ga kličejo drugam. Rad opravlja svoje delo, a kaj ko je ob njem in z njim polno pajčevine interesov, preigravanja in igric, na katere že leta opozarja. Kirurg Erik Brecelj je svojemu delu predan. Sam misli, da ne počne čisto nič posebnega, a le redki, ki so bili deležni njegovega strokovnega znanja, bi se s tem lahko strinjali. Lani so mu podelili naslov znanilec upanja.

Verjamete, da je za uspeh zdravljenja bistveno pozitivno soočenje z diagnozo?

Ne zarežemo v psiho, temveč v telo. Preveč poenostavljeno je reči, da je pozitivno soočenje z diagnozo bistveno za pacientovo zdravljenje. Bolj pomembno mu je natančno predstaviti, kako bi zdravljenje potekalo in kakšen mora biti njegov prispevek. Če bolnik po operaciji ne sodeluje, če ni aktiven, hujša, se ne prehranjuje pravilno (seveda tukaj nimam v mislih popularnih trapastih diet), pomeni, da ne bo šlo. Spomnim se pacientke, ki sem ji operiral tumor. Operacija je bila uspešna, nad pričakovanji. A umrla mi je zato, ker po operaciji preprosto ni sodelovala.

Ni ti treba verjeti v pomembnost pozitivne naravnanosti, ne poznam študij, ki bi potrjevale, da pozitivno razmišljanje kakor koli pomaga pri okrevanju. Bistveno je le zavedanje, da lahko pacient s svojim ravnanjem ogromno prispeva k boljšemu izidu zdravljenja.

Zakaj so bolniki zadovoljni z vami?

Včasih mi kdo reče hvala, ker sem se potrudil zanj. Pa sva imela v resnici le nekaj minut na voljo za pogovor. Obstajajo operacije, pri katerih si ne pripisujem večjih zaslug. Naredim, kar je treba, drugo je v rokah matere narave, ali Boga, če verjamete vanj. So pa tudi takšne, pri katerih, še posebno če je bil pacient drugje zavrnjen, s svojim delom res lahko ustvariš presežek, človeku pomagaš, kadar je ozdravitev mogoča.

Ste kdaj jezni? Trudite se za pacienta, njemu samemu pa je vseeno.

To me strašno jezi. V skrajnem primeru, če vidim, da si sam škodi, ga znam tudi nahruliti. Spomnim se pacienta, ki se je zdravil pri znanem guruju. Shujšal je tako, da sta ga bili sama kost in koža. Niti hoditi ni več mogel. T. i. guru ga je povsem uničil. Ko sta z ženo prišla k meni, mi je »počil film«. Prosila sta me, naj mu pomagam. Kako, saj sta sama naredila vse, kar sta si lahko, da si škodujeta?! Poslušala sta nekoga, ki bi za moje pojme moral biti za zapahi. Morilca! Zdaj pa od mene pričakujeta čudež? Nisem bil prijazen. Vseeno smo gospoda sprejeli na oddelek, ga okrepili, da je lahko začel kemoterapijo. A mi je žal, ker te zgodbe gledam vsak dan. Ljudje pri teh pokvarjencih puščajo tudi do sto tisoč evrov. Poznam enega, ki je dal vse, kar je imel. In kaj se je zgodilo? Umrl je. Svojci niso denarja nikoli več videli. Povem vam, če bi tega zločinca videl na cesti, se ne bi dobro končalo.

Naša ideja je še vedno, da rak brezkompromisno kosi množice.

To so stare ideje. V kemoterapiji smo priča ogromnim napredkom, prav tako v sistemskem zdravljenju, znanost gre še naprej. Včasih je bil rak sramota, ljudje so skrivali svojo bolezen. Zdaj pa ko govorijo o njem, to spreminja družbo. Obstajajo bolezni z mnogo večjo smrtnostjo, kot je rak, pa jih ljudje ne jemljejo tako zelo resno. Lepo je videti človeka, ki pove, da mu je diagnoza rak obrnila lestvico vrednot. Marsikomu se kakovost življenja po bolezni izboljša. Če sem malo grob; rak je bil zanj sreča. Bolnikov pa ni toliko strah smrti kot umiranja in trpljenja.

V času družbene negotovosti cvetijo šarlatani. Na forumih se govori, da je kemoterapija strup, da vse reši konopljino olje. Kako vi gledate na sodobni čas, ko se na nekritično medicino gleda zgolj kot na ujetnico farmacevtskega preigravanja?

Ljudje so vedno iskali čudeže, v današnjih časih pa še prav posebno cvetijo goljufi. To je znak krize v družbi. Bolj ko je bolna, blizu katastrofe, več je zaupanja v nadnaravno. Ne zaupamo drug drugemu, institucijam. Ne razmišljamo več racionalno. Da se ljudje obračajo proti zdravnikom, smo si malo tudi sami krivi. Samo poglejte onkološki inštitut in te nesrečne zgodbe z gradnjo! Kako lahko govorimo o reformi zdravstva, če pa ne zmoremo postaviti niti nekaj metrov cevi? A po drugi strani bi morali tudi represivni organi narediti svoje. Če gremo k taksistom pred Klinični center, točno vedo, kje se da dobiti konopljino olje. Preprodajalci ne lovijo več narkomanov po Metelkovi, boljši posel imajo pred UKC.

Ogromno bolnikov zajadra v newageovske zgodbe. Pred leti sem celo naredil test. Ko so mi pacienti začeli zaupati in me spraševati, kaj bi jim pomagalo, sem jim rekel, da imam pri sebi super zadevico, samo tisoč evrov stane. Čisto vsi so rekli: Kupim! Pa sem jim rekel, vidite, še vedno zbiram pogum, da bi dejansko postal takšna baraba, da bi to zares počel.

Ne moti me, če nekje pustiš petdeset evrov in se počutiš bolje, imaš občutek, da ti je potem bolje, a prosim, ne zapuščajte uradnega zdravljenja! Ljudje, ki kradejo bolnikom, jim jemljejo po tisoče evrov, ne izdajajo računov, delajo z gotovino brez nadzora, imajo interes, da se bolnik ne zdravi. Iz enega samega razloga: da čim prej umre. Ker potem ni prič. Trenutno policija preiskuje človeka, ki je z življenjskimi tragedijami ljudi zaslužil več milijonov evrov. A kaj ko ni prič. Vse so mrtve. Tisti pa, ki trenutno hodijo k njemu, nočejo govoriti. Svojce je pa tako in tako sram. Ne samo strah. Če te je nekdo tako ogoljufal, da ti je za 5000 evrov prodal navadne zeliščne kapljice ...

Ljudje pričakujejo od vas ogromno, tudi da ste nenehno prijazni in dobri.

Jaz nisem prijeten človek. Pogosto sem tečen, še posebno če v mojem krogu sodelavcev kaj ni narejeno, kot bi moralo biti. Vprašajte jih. (Smeh.)

Ste se ojeklenili ob prizorih smrti?

Odmik moraš imeti, sicer se ti zmeša. Nekoliko laže mi je pri starejših, ki pridejo do konca svoje življenjske poti. Ko pa vidim otroka umreti, obstanem kot pokošen. Če mi kdaj pri otroku ne uspe, če je bolezen močnejša od kirurgije, se mi zdi, da bi najraje poletel v vesolje in nikoli več prišel nazaj.