Iz lastnega žepa za zdravje manj kot večina drugih

Čeprav imajo prebivalci Slovenije občutek, da za zdravstvene storitve plačujejo čedalje več iz lastnega žepa, kar zajema samoplačništvo in vsa doplačila, primerjava z večino evropskih držav kaže, da smo po deležu neposrednih izdatkov gospodinjstev (iz žepa) v celotnih izdatkih za zdravstvo med evropskimi narodi, ki za to namenjajo najmanj denarja.

Manjši delež neposrednih izdatkov gospodinjstev v celotnih izdatkih za zdravstvene storitve kot v Sloveniji imajo v Veliki Britaniji (devet odstotkov), Franciji (osem) in na Nizozemskem (šest), v Luksemburgu pa je ta delež enak kot pri nas, 12-odstoten.

Več kot v Sloveniji za zdravstvo plačujejo sami na Danskem in v Nemčiji, in sicer 13 odstotkov, na Češkem 15, Švedskem 16, v Avstriji in na Irskem 17 odstotkov ... Skoraj polovico denarja za zdravstvo namenjajo iz lastnih žepov na Cipru, kar 49 odstotkov. Malo manj, 43 odstotkov v Bolgariji, 38 odstotkov v Grčiji, 36 v Latviji, 32 na Malti …

Samoplačniško zdravljenje v Sloveniji je namenjeno bolnikom, ki nimajo urejenega osnovnega zdravstvenega zavarovanja, tujcem in vsem, ki želijo skrajšati čakalno dobo za pregled ali zdravljenje z napotnico na podlagi osnovnega zdravstvenega zavarovanja. S samoplačniškimi medicinskimi storitvami se ukvarjajo tako bolnišnice in zdravstveni domovi kot tudi koncesionarji in zdravilišča. Za samoplačniško zdravljenje se bolniki odločajo najpogosteje zaradi predolgih čakalnih dob v javnem zdravstvu ali pri zasebniku s koncesijo. Pri samoplačniškem zdravljenju so čakalne dobe krajše ali pa jih sploh ni.

Dolge čakalne vrste

Samoplačniških medicinskih storitev je veliko, skoraj toliko kot storitev iz naslova osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Ljudje se odločajo za samoplačniške medicinske storitve, ker so čakalne vrste za nekatere preglede in zdravljenja predolge ali pa jih zdravstvene zavarovalnice ne priznajo.

Vzrokov za dolge čakalne vrste je več, od teh, da zdravstvena blagajna (ZZZS) omejuje nabor storitev, ki jih plačuje delno ali v celoti iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, ker določi (omeji) letni obseg programa, to je število pregledov in operacij, ki jih bo financirala, in ko je ta program izpolnjen, bolnikom ne preostane drugega, kot da sežejo v lastni žep oziroma storitev plačajo kot samoplačniki. V veliko primerov pa na daljše čakalne dobe pri nekaterih boleznih vpliva tudi pomanjkanje zdravnikov. Tega, da nekaj mesecev čakanja na začetek zdravljenj lahko za bolnika pomeni precej slabši potek zdravljenja, skoraj nikogar ne zanima.

Nekatere zdravstvene storitve pa so za samoplačnike kar drage. Izbrskali smo cene le nekaterih samoplačniških storitev. Najcenejše so samoplačniške storitve v laboratorijih, in sicer le nekaj evrov, najdražje pa kirurške storitve in porodi. Tako je treba za odprto rinoplastiko (estetska korekcija zunanjega videza nosu) odšteti okoli 2200 evrov. Zaprta rinoplastika je nekaj sto evrov cenejša. Tudi sicer so med najdražjimi hospitalne storitve otorinolaringologije. Cene znašajo najpogosteje, odvisno od vrste posega, od 700 do 1500 evrov.

Za spontani porod je treba odšteti 1100 evrov, za porod s carskim rezom pa 1900. Poceni niso niti storitve abdominalne kirurgije. Tako je treba za laparoskopsko operacijo dimeljske kile odšteti od 1500 do 1700 evrov, če operacija ni laparoskopska, pa od 800 do 1250 evrov. Laperoskopska operacijo žolčnih kamnov stane približno 1600 evrov.

Precej stanejo tudi nekateri drugi pregledi. Tako je treba na primer za koronarografijo, to je slikanje koronarnih (srčnih) žil s pomočjo vbrizgavanja kontrasta in hkratnega snemanja z rentgenskim aparatom, odšteti približno 1500 evrov. Če je treba vstaviti srčno opornico (stent), jo je treba posebej plačati.

Veliko ljudi se odloča tudi za samoplačniške operacije sive mrene oziroma katarakta. Poseg stane od 800 pa tudi do 1900 evrov, kar je odvisno od leče, ki jo zdravnik vstavi v oko. Zdravstveno zavarovanje krije le vstavitev enožariščne leče, ki omogoča dober vid na daljavo, za gledanje na blizu pa so potrebna očala. Druge leče, pri katerih po operaciji niso potrebna očala, je treba doplačati.

Čakalne dobe so krajše ali pa jih sploh ni

Samoplačniško zdravljenje, pri katerem so čakalne dobe kratke ali pa jih sploh ni, je zelo pogosto tudi pri čeljustni in zobni ortopediji. Če otrok do 16. leta ni evidentiran za zdravljenje v ortodontski ambulanti, bodo vsi posegi po tem letu samoplačniški. Kljub temu so v sistemu obveznega zavarovanja nekatere storitve samoplačniške, na primer nesnemni aparat, če ga otrok želi, pa do njega ni upravičen, ker bi bilo mogoče nepravilnost zdraviti tudi s snemnim aparatom. Pravico do ortodontskega zdravljenja iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, to je »na napotnico«, imajo osebe do dopolnjenega 18. leta starosti, po tej starosti pa le osebe, pri katerih začeto zdravljenje ni bilo končano do 18. leta. Ortodontsko zdravljenje po 18. letu je samoplačniško, cene pa so za marsikoga astronomske.

Ljudje se pogosto odločajo tudi za samoplačniške zobozdravstvene storitve, čeprav smo do tistih zobozdravstvenih storitev, ki jih plača ZZZS, upravičeni vsi, pogoj je, da imamo urejeno osnovno (obvezno) zavarovanje. Če nimamo urejenega dopolnilnega zavarovanja, bo treba nekatere storitve doplačati do polne cene. Na primer 20 odstotkov za zalivko oziroma 90 odstotkov pri protetičnih storitvah – protezah, prevlekah.