Je v boju proti gripi cepivo res edino oprijemljivo orožje v rokah medicine?

Čeprav gripa še nikjer na severni polobli ni aktivna, so se prvi primeri te akutne virusne bolezni dihal že pojavili, tudi pri nas. V Slovenijo to zelo nalezljivo obolenje, pri katerem se virus pospešeno širi med prebivalstvom, pride z Zahoda. Kako pa smo Slovenci pripravljeni na boj proti njej – glede na to, da se precepljenost proti gripi vztrajno zmanjšuje in je lani zajela manj kot štiri odstotke prebivalstva?


Kot poudarja prof. dr. Franc Strle, predstojnik Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja ljubljanskega UKC, je zaščita pred okužbo z virusom influence s cepljenjem edino oprijemljivo orožje v rokah medicine v boju proti gripi. »Cepivo ni 100-odstotno učinkovito,« poudarja akademik in priznava, da je učinkovitost cepljenja včasih daleč od želene, pri čemer pojasni, da, žal, ni vedno mogoče vnaprej natančno predvideti, kateri od virusov influence (A, B ali C) oziroma njihovih podtipov bo v določeni sezoni gripe aktualen. Prav to se je zgodilo v lanski sezoni gripe, ko cepljenje (krožili so sevi, drugačni od tistih, na katere je merilo cepivo) marsikoga ni obvarovalo pred okužbo in njenim prebolevanjem, ki, če je gripa »prava«, človeka za najmanj deset dni onesposobi za delo.

V Sloveniji nimamo statistike o tem, koliko ljudi zaradi gripe in posledičnih zapletov, na primer angine pektoris, pljučnice (po gripi včasih sledi izboljšanje, nato pa pri obolelem izbruhne bakterijska pljučnica), srčnega popuščanja ali infarkta, umre.

Gripa, ki se pojavlja v zimskih mesecih, resda ogroža vse in vsakogar, a najbolj so izpostavljeni starejši in najmlajši ter bolniki s kroničnimi obolenji, naj bodo ta srčna, presnovna, pljučna ali imunska. Inkubacijska doba je kratka, časovno okno ima razpon od 72 do 96 ur; bolezenski simptomi in znaki, po katerih je mogoče prepoznati gripo – nahod, povišana telesna temperatura, močna bolečina v žrelu in mišicah, kašelj – se pojavijo najkasneje v treh dneh po okužbi.

Znano je, da se krivec za zbolevanje – virus influence – prenaša s kužnimi kapljicami (s kihanjem, kapljanjem, smrkanjem, celo z glasnim govorjenjem, med katerim virus mimogrede lahko preide na sogovorca) in z dotiki, bodisi pri rokovanju bodisi pri dotikanju površin, zapackanih z izločki dihal obolelega. To pomeni, da je prenos kužnih kapljic, ki pa ne zmorejo prepotovati poti, daljše od enega metra, v resnici zelo preprost. In, žal, tudi zelo pogost.

(Nes)miselne ovire

Doc. dr. Tatjana Lejko Zupanc, vodja Službe za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb UKC Ljubljana, pravi, da smo na Slovenskem vrhunec v precepljenosti prebivalstva (skoraj 200.000) dosegli tik pred pandemijo H1N1 oziroma tako imenovane prašičje gripe; tej prelomni točki je sledil opazen upad cepljenja, ki se še vedno nadaljuje.

V UKC si želijo, da bi s cepljenjem za zaščito sebe in s tem tudi vseh ljudi, s katerimi so v stiku, predvsem pa obolelih, poskrbeli vsaj zdravstveni delavci. Zato jim za cepljenje, ki sicer ni krito iz sredstev zdravstvenega zavarovanja (pri bolnikih s kroničnimi obolenji je strošek cepljenja oziroma aplikacije sedem evrov, če pa je treba pokriti tudi strošek cepiva, je končna cena 12 evrov), stroške ne le pokrijejo, ampak zagotovijo tudi tako imenovano butično cepljenje. Ekipa, ki izvaja cepljenje, pride na kliniko oziroma na klinični oddelek, tako rekoč neposredno na delovno mesto zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, da bi jim prihranili čas in premostili izgovore, ki jih zdrav človek ponavadi hitro najde pri odločanju za zaščito s cepljenjem.

Da tovrstnih razlogov ne manjka tudi v zdravstvu, kjer bi o naravi gripe in o vseh razsežnostih cepljenja po zdravorazumski logiki morali imeti največ celovitih in verodostojnih informacij, dokazuje dolgoletna praksa med zaposlenimi, ki pri cepljenju proti gripi prav tako kot med prebivalstvom nasploh ni tako zgledna, kot bi si želeli epidemiologi. Tako je bila v sezoni 2013/2014 precepljenost v tem vzorčnem zdravstvenem kazusu (edino v UKC Ljubljana dosledno beležijo gripozno statistiko) 9,1-odstotna, dobro so se odrezali zdravniki, čeprav se je tudi med njimi za cepljenje odločila le slaba četrtina (23 odstotkov). Najbolj pa se, tako Tatjana Lejko Zupanc, izkažejo zaposleni na kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa ter na kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, kjer je precepljenost 43-odstotna, med zdravniki se jih cepi več kot polovica.

Neželeni učinki, novi prijemi

Zato zdaj v ljubljanskem UKC – in podobno je tudi v drugih zdravstvenih institucijah po Sloveniji – zaposlene pozivajo k cepljenju pa tudi k bolj doslednemu ravnanju v povezavi s cepljenjem, kar velja tudi za prijave stranskih učinkov. Pri tem »smo precej malomarni, prevladuje namreč 'poročanje' po telefonu. Sicer pa lani ne naša služba ne nacionalni inštitut za javno zdravje nista prejela nobene resne tovrstne prijave; pri 68.000 cepljenih je v le šestih primerih nastal neugoden, a blag stranski učinek,« pojasnjuje Lejko Zupančeva.

V obdobju gripe se intenzivnost dela na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, ki deluje v sklopu Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, bistveno poveča. Gripi namreč, kot pove prof. dr. Miroslav Petrovec, sledijo tudi druge okužbe. Pri nas vsako leto za to akutno virusno okužbo zboli okoli 100.000 ljudi, vendar laboratorijske diagnostike, s katero ugotovijo, ali gre za gripo ali pa so za okužbo krivi drugi virusi, ki zamegljujejo zdravstveno sliko, ne izvajajo pri vseh obolelih, ampak zgolj pri posameznikih z večjim tveganjem za zaplete. Po drugi strani pa velja, da brez tovrstne diagnostike ni mogoče natančno vedeti, ali ima človek, ki ga zdravijo zaradi gripe, v resnici gripo – ali pa je za njegove težave in simptome, podobne gripi, kriva katera druga okužba. Sicer pa je tovrstna diagnostika od leta 2009 organizirana tako, da jo izvajajo vse dni v tednu; tehnologija se je v zadnjem času toliko izboljšala, da so rezultati znani že v dveh urah od prejetja vzorca.

Fenomen upora

Sezona cepljenja proti gripi se je že začela, velikega povpraševanja po cepljenju pa še ni. Zaposleni v zdravstvu so v tem kontekstu le odraz splošnega stanja med prebivalstvom, kajti, tako prof. Strle, »tudi zdravniki in zdravstveni delavci so – ljudje«. Da jih prevevajo podobni pomisleki kot predstavnike katere koli druge poklicne ali statusne skupine, je pokazala tudi zadnja anketa med študenti medicine. Ti se, kljub velikemu obsegu strokovnih argumentov in dokazov, ki so jim na voljo, za cepljenje ne odločajo v prepričanju, da ga ne potrebujejo, saj da nikoli ne zbolijo; zato, ker niso v neposrednem stiku z obolelimi za gripo; ker menijo, da je cepljenje neučinkovito in nevarno, zaradi stranskih učinkov; v prepričanju, da gre pri cepljenju za zaroto farmacevtske industrije.

»Nesprejemljivo je, da se taki pomisleki pojavljajo celo med zdravniki,« meni Tatjana Lejko Zupanc, medtem ko Miroslav Petrovec opozarja na etični vidik: »Pri tistih skupinah prebivalstva, ki zaščito s cepljenjem najbolj potrebujejo, predvsem pri starejših in otrocih, ta deluje najslabše. Zato je z etičnega vidika nesprejemljivo, da bi nekdo, ki zdravi bolnega oziroma sodeluje pri njegovem zdravljenju, na obolelega prenesel zadnjo okužbo v življenju.«