Tiskane izdaje
Na videz krhko dekle se je izkazalo tudi za odlično sogovornico. Ljubljančanka, ki bo konec tega leta stara 27 let, izhaja iz družine, kjer sta oba starša profesorja športne vzgoje, zdravnica je le njena teta. Petra je obiskovala osnovno šolo Valentina Vodnika, bila vseskozi odličnjakinja, angleščino in nemščino pa se je začela učiti že pred vstopom v šolo, pri petih letih. A najbolj jo je, pravi, zanimal šport, še zlasti gimnastika. Ni si pa želela resno trenirati. Po osnovni šoli se je vpisala na bežigrajsko gimnazijo, kjer je prav tako z lahkoto dosegla odličen uspeh in bila najboljša pri skoraj vseh predmetih. Najljubša pa sta ji bila biologija in kemija. Za študij medicine se je odločila šele v času vpisa. »Pravzaprav sem si najbolj želela študirati paleontologijo, ker me zelo zanimajo dinozavri in njihov čas, a to pri nas ni mogoče.«
Biti v ozadju ni v pomoč
Glede na to, da bodo čez nekaj dni informativni dnevi za bodoče študente, smo Petro vprašali, ali so ji tam dali objektivno informacijo o študiju medicine. »Mislim, da so študij prikazali tako, kot v resnici je. Nič niso prikrivali, povedali so, da je ta študij dolg in naporen ter da bo treba zelo veliko časa presedeti pri knjigah. Zame to ni bil problem, saj nikoli nisem imela težav z učenjem. Imam tudi dober spomin. Bolj sem se na informativnem dnevu zamislila, ko so nam pokazali posnetek poroda. Takrat sem se vprašala, ali je to res zame.«
Študij medicine v glavnem samo hvali, ne strinja se z mnenji tistih, ki se jim zdi, da imajo študentje premalo stika z bolniki. »Po mojih izkušnjah je to odvisno od vsakega posameznika. Kdor pride na vaje in stoji nekje zadaj ter samo gleda, seveda ne bo veliko odnesel. Če pa si bolj samoiniciativen in izraziš željo, da bi sam kaj pogledal, poslušal ali potipal, potem ti to navadno omogočijo. Mentorji se bolj ukvarjajo z zainteresiranimi študenti, takšnim dajo tudi več dela.«
Tisoč evrov za pripravništvo
Se ji zdi študij medicine predolg oziroma preveč natrpan z dejstvi? »Verjamem, da se nismo učili ničesar, kar nam ne bo nikoli prišlo prav. Res je v prvih letnikih veliko teorije, toda to dobi smisel, ko v višjih letnikih začneš dobivati klinične izkušnje. Škoda le, da nam na začetku tega niso razložili na kliničnih primerih, da bi, na primer, videli, kako je lahko klinično uporabno znanje kemije ali fizike. Takšnega povezovanja bi lahko bilo več, a s tem študij, seveda, ne bi bil nič krajši.«
Kaj pravi o pripravništvu in tudi o pripravniški plači? »Mislim, da je plača, okrog 1000 evrov, brez dodatkov, dovolj veliko plačilo za to, kar delamo kot pripravniki. Kajti vsaj v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru, kjer opravljam pripravništvo, je tako, da lahko kot pripravnik opraviš osnovni pregled bolnika, lahko mu jemlješ kri in posnameš EKG. Sicer pa moraš imeti mentorja, ki o vsem odloča in je tudi podpisan na izvidu. Slišala pa sem, da menda lahko pripravniki v drugih bolnišnicah delajo veliko bolj samostojno.«
Kako na veliko pomanjkanje zdravnikov gledajo diplomanti? »V Sloveniji je zdaj, ko sta dve medicinski fakulteti, kar veliko diplomantov na leto, mislim da okrog 200. Vsi ti čakajo na specializacijo, saj si lahko brez nje le začasni sobni zdravnik, če, seveda, najdeš takšno mesto. S specializacijo pa je tako, da je razpis dvakrat na leto, in tisti, ki se želi specializirati za določeno področje, lahko čaka zelo dolgo. Specializacijo dobi hitro le tisti, ki mu je vseeno, kam gre.«
Urgenca - vsa medicina na enem mestu
Petra je trenutno kot pripravnica na urgenci, kar se ji zdi zelo koristna izkušnja, saj lahko, ko pravi, »na enem mestu srečaš celotno medicino «. Po drugi strani pa opaža preutrujenost zdravnikov, ki tudi po 12 ur nepretrgano sprejemajo bolnike iz dolge vrste čakajočih pred svojo ambulanto.
»Potrebovali bi več zdravnikov in tudi bolj dostopne diagnostične metode. Sredi noči je zelo težko dobiti računalniški tomograf (CT), čeprav bi ga nujno potrebovali. Ne nazadnje pa je zelo težko dobiti tudi posteljo za bolnika. Kličeš na oddelek, ta pa je poln. Kam dati bolnika? Zdi se, da so v Ljubljani in njeni ožji okolici zmogljivosti premajhne.« Vendar pa, kot ugotavlja, lahko naredijo vsaj nekaj -poslušajo bolnike, ki jim zaupajo svoje težave, in se pogovarjajo z njimi, kar je, kot pravi Petra, vredno toliko, da mnogim že pri tem zelo odleže.
Petra bo v dveh mesecih končala šestmesečno pripravništvo, po katerem jo čaka še specializacija. Glede te pa je še negotova. »Ne vem še, kaj bom naredila. Najprej bom počakala na razpis, nato se bom odločila. «
Z Egipčanom - v ZDA?
Gotovo na Petrino odločitev vpliva tudi to, da je že nekaj let v zvezi z Egipčanom, tudi diplomantom medicine, ki ga je spoznala v četrtem letniku med študijsko izmenjavo v Kairu. Zato je tudi Petra že velikokrat potovala v Kairo, lani, po diplomi, celo za več mesecev. »Po diplomi se mi je zdelo, da si zaslužim malo počitka, da lahko še kam grem, preden se zaposlim. Tako sem si vzela pol leta zase.« Zdaj je, kot pravi, fant pri njej, trenutno se tudi ne more vrniti domov.
Zanimalo nas je, kje načrtujeta svoje skupno življenje. »Vem le, da ne grem v Egipt. Fantu pa je Slovenija sicer všeč, a ne zna jezika, poleg tega za zdaj ne želi delati kot zdravnik, temveč razvijati svoje podjetje s tridimenzionalno diagnostiko, česar pri nas ne bi mogel narediti. Morda greva oba v ZDA, kamor njega najbolj vleče, a še čaka delovni vizum. A resnično še ne vem, kaj bom naredila, še vedno čakam, da bom ugotovila, kaj bi rada počela do konca življenja,« je povedala Petra Kovač, ki ne more pozabiti tega, kar je ob študijski izmenjavi videla na oddelku kirurgije v kairski bolnišnici.
»Marsikaj je drugače kot pri nas. Slabša je skrb za higieno in zato je veliko več pooperativnih okužb. Roke si umivajo kar v vodi iz pipe, ki niti ni pitna. Nimajo denarja za razkužila. Tam je tudi navada, da se okrog nekoga, ki zboli in gre v bolnišnico, zbere vsa družina, ki tam tudi je in spi; zanje je zelo pomembno, da član družine v bolnišnici ni sam. Očitno imajo zelo razvit socialni čut. Zato se okrog bolnika lahko gnete tudi deset članov družine. Pri nas kaj takega ne moreš videti,« pravi sogovornica.
Presenetila jo je tudi velika prijaznost tamkajšnjih prebivalcev, bolnikov in njihovih svojcev, zato jo močno vznemirja to, kar se zdaj dogaja v Egiptu: »Egipt je res lepa dežela. Strašno bi bilo, če bi katero od teh lepot uničili,« pravi Petra Kovač.
