Kako iz oklepa trdovratne kronične bolečine?

Moja največja želja je, da mama ne bi imela več bolečin. To ganljivo, z osnovnošolsko roko napisano sporočilo v prostem spisu, ki ga je dr. Karsten Ahlbeck, specialist za bolečino iz švedske univerzitetne bolnišnice Karolinska, na velikem zaslonu v kongresni dvorani uporabil kot uvodno ilustracijo predavanja o tem, kako bolje obvladati bolečino, je verjetno najbolj življenjsko prepričljivo opozorilo na to, kar se sicer skriva v množici statističnih podatkov o milijonih prezrtih kroničnih bolnikih, izgubljenih dnevih dela, stroških ...

Po različnih raziskavah, je v nadaljevanju opozoril predavatelj, zaradi kroničnih, torej dolgotrajnih bolečin, ki človeka ovirajo tako pri delovnih kot vsakdanjih dejavnostih, trpi vsaj petina Evropejcev. Pri tem jih več kot 40 odstotkov ni deležno ustrezne obravnave, kar pomeni, da ne dobijo primerne pomoči pri svojem izbranem zdravniku, ki jih pogosto zelo dolgo, celo desetletje ali več, ne pošlje k ustreznemu specialistu za obravnavo bolečine. Bolnikom se bolečina sčasoma ne zmanjšuje, pogosto postaja le še vse bolj neznosna. Ugotovitev ne preseneča ob oceni, da sta optimalne obravnave pri specialistu za bolečino deležna le približno dva odstotka bolnikov...

Dodatno težo navedenim številkam dajo podatki, da se te težave začno kopičiti pri ljudeh v aktivnih srednjih letih in da je po ocenah zaradi tega v Evropi vsako leto izgubljenih kakšnih 500 milijonov delovnih dni, vrednih vsaj 34 milijard evrov.


Kronična bolečina je specifičen zdravstveni problem

Bolečina je ena prevladujočih zdravstvenih težav odraslih, torej aktivnega prebivalstva in starejših, ko se z leti nakopičijo različne bolezni. Akutna bolečina spremlja bolezni in je le simptom, ki se obravnava v sklopu zdravljenja. Kronična bolečina pa je specifičen zdravstveni problem, ko ne gre več za neposredno zdravljenje bolezni, temveč je bolezen sama zase, pojasnjuje prim. dr. Nevenka Krčevski Škvarč, dr. med.

Ob tem spomni na podatke Evrobarometra, ki potrjujejo, da na stari celini trpi za kronično bolečino četrtina prebivalstva, od tega 5 odstotkov za hudo bolečino. Zaradi številnih posledic bi bila potrebna bolj pretehtana celovita strategija za obvladovanje kronične bolečine. K že omenjenim podatkom o stroških je sogovornica dodala poročila iz Belgije, kjer navajajo, da samo zaradi kroničnih bolečin v hrbtenici porabijo približno 1,6 milijarde evrov, pa iz Nemčije, kjer so izračunali, da to nanese skoraj 49 milijard evrov na leto.

Podrobnih aktualnih analiz o tem, kakšne so razmere pri nas, ni, so pa ocene, po katerih je slika podobna: kronične bolečine ima približno četrtina ljudi. Več kot polovica med njimi poroča, da čutijo močno bolečino, ki je na desetstopenjski lestvici, posebnem priročnem merilcu za vizualno prikazovanje bolečine, na zgornji polovici, torej vse bolj izrazita in neprijetna.

Izvor kronične bolečine je velikokrat v gibalnem aparatu, torej sklepih, najpogosteje zaradi obrabe ali artroze, vnetnih procesov, kot je revma oziroma artritis, zaradi osteoporoze, nepravilnih obremenitev hrbtenice, kolkov in kolen. Kronične bolečine v križu trpi izjemno veliko aktivnega prebivalstva, nezdravljena bolečina pa dolgoročno lahko vodi v nezmožnost za delo in prinese s seboj še veliko drugih težav; vse našteto se še povečuje z naraščanjem deleža starejšega prebivalstva.


Pozno in pomanjkljivo ukrepanje

Mnogo bolnikom predpisano zdravljenje bolečine ne olajša zadovoljivo tudi zaradi poznega in pomanjkljivega ukrepanja. Prav pri bolečinah v gibalnem aparatu je izredno pomembno, da se z učinkovitim in hitrim zdravljenjem prepreči proces, ko občasna in blažja bolečina preraste iz akutne v kronično. Določiti jakost bolečine pri bolniku pogosto tudi za izkušenega zdravnika ni preprosta naloga. Veliko raziskav je pokazalo, da bolniki velikokrat določijo popolnoma drugačno jakost kot njihov zdravnik, kar pomeni, da je lahko bolečina pri bolniku močnejša, kot domneva zdravnik. Poznavalci tako priporočajo, naj si bolniki redno merijo bolečino in si ugotovitve zapisujejo, kar je lahko zdravniku v pomoč pri izbiri najprimernejšega zdravljenja.

Nikakor ne gre zanemariti niti čustvenih posledic bolečin. Kot je pokazala ena od anket, se mnogi ljudje, ki dolgotrajno trpijo zaradi kronične bolečine, počutijo osamljene, nerazumljene, zato se marsikaterega polaščajo tesnoba, depresija, v težjih primerih celo misli na samomor.

Zaradi vsega tega je treba, kot je bilo že omenjeno, obravnavi kronične bolečine nameniti več pozornosti, kar predvsem pomeni bolj celovito in kakovostno obravnavo na vseh ravneh, od osnovne do tiste v specialističnih ambulantah, na oddelkih oziroma klinikah za raziskovanje in zdravljenje bolečine. Evropska zveza nacionalnih združenj za obravnavo bolečine (IASP) tako med drugim organizira multidisciplinarna srečanja, na katerih poleg zdravnikov, specialistov različnih medicinskih strok sodelujejo tudi predstavniki pristojnih ministrstev, evropski parlamentarci in drugi, da bi z načrtnimi programi izboljšali obravnavo te še vedno zanemarjene zdravstvene težave.


Zdraviti bolečine 
je naša osnovna pravica

Nanjo opozarjajo tudi drugod po svetu. Tako so na zadnjem svetovnem kongresu o bolečini v Kanadi sprejeli posebno montrealsko deklaracijo, dokument, ki zagovarja dostop do obravnave bolečine kot eno od temeljnih človekovih pravic. V desetih členih so potem podrobno navedene pravice posameznika do enakopravnega dostopa do zdravljenja, razlage o možnostih zdravljenja, pravice do ustrezne ravni učinkovitega zdravljenja, specialistične in celostne interdisciplinarne obravnave brez zakonskih omejitev in do enakopravne obravnave kronične bolečine kot vsake druge bolezni.

Zadnja dva člena se nanašata na obveznosti strokovnjakov zdravstvene oskrbe, da zagotovijo bolniku optimalno strokovno raven oskrbe, in obveznosti države oziroma pristojnih zdravstvenih ustanov, da zagotovijo pravne podlage, usmeritve in sisteme za primerno obravnavo bolečine.

Slovensko združenje za zdravljenje bolečine po besedah prim. dr. Nevenke Krčevski Škvarč, dr. med., tvorno sodeluje v obeh omenjenih združenjih, evropskem in svetovnem, ter zagovarja navedena stališča. Je pa treba poudariti, dodaja, da njihovo uresničevanje presega zgolj okvire strokovnega združenja in je potemtakem za celostno obravnavo nujno širše boljše razumevanje tega problema, prav tako dejavnejše sodelovanje.


Pomoč dobrih zgledov

V povezavi s tem je bila med drugim oblikovana posebna peticija, s katero naj bi pozvali vlade evropskih držav in institucije EU, naj uvedejo konkretne ukrepe in se posvetijo družbenim posledicam bolečine. To med drugim zajema vzpostavitev okolja za izmenjavo dobrih praks. Ob vseh splošnih kritičnih ugotovitvah so namreč ponekod vendar razvili tudi zanimive projekte, zakonodajne ukrepe oziroma raziskovalne programe, ki pa zaradi slabe komunikacije med vključenimi niso širše znani.

Prav tako bi bilo treba, še piše v predlogu peticije, zagotoviti več poglobljenega izobraževanja in izpopolnjevanja strokovnjakov s tega področja, saj so tudi sodobni študijski programi medicine s tega vidika praviloma precej pomanjkljivi. V pomoč prizadevanjem za učinkovitejšo obravnavo te obsežne zdravstvene težave naj bi bila še posebna platforma za zdravstvene delavce in specialiste ter predstavnike organov, pristojnih za zdravje, skupin, ki se zavzemajo za obravnavo bolečine, politikov, upravnih organov in odgovornih za financiranje zdravstvene dejavnosti.

»Bolečina, še zlasti kronična, je izjemno obsežen zdravstveni problem, ki vpliva na kakovost življenja milijonov ljudi v EU,« poudarja tudi predsednik evropskega združenja za obravnavo bolečine prof. Giustino Varani. »Večkrat sem že poudaril, da moramo to problematiko obravnavati ne le z vidika neposrednih stroškov za nacionalne sisteme zdravstvenega varstva, temveč tudi s stališča širših stroškov za družbo, stroškov za socialno varstvo ter negativnega učinka na gospodarstvo. S tako široko obravnavo, ki omogoča predstavitev in posnemanje dobrih praks, pričakujem hitrejše spremembe.«

*

Evropska federacija (IASP) je večdisciplinarna strokovna organizacija na področju znanosti o bolečini, ki jo sestavljajo najpomembnejša evropska znanstvena združenja za raziskovanje bolečine. Ustanovil jo je prof. Ulf Lindblom leta 1993 in danes združuje 31.000 znanstvenikov, zdravnikov, medicinskih sester, fizioterapevtov, psihologov in drugih zdravstvenih delavcev iz vse Evrope, ki proučujejo bolečino in zdravijo bolnike z bolečinami.