Tiskane izdaje
Infekcijsko mononukleozo povzroča eden izmed herpes virusov - Epstein-Barr virus (EBV), redkeje citomegalovirus (CMV). Prekuženost populacije z EBV je 90 do 95 odstotkov, vendar večina ljudi ne ve, kdaj so se okužili.
Več kot 50 odstotkov otrok do 5 leta starosti je prebolelo okužbo z EBV. V deželah v razvoju je ta odstotek še mnogo višji. Infekcijska mononukleoza se pojavlja predvsem v razvitih državah pri mladostnikih in mladih odraslih iz višjih socialno-ekonomskih razredov.
Do okužbe pride s prenosom sline z okuženega posameznika, za kar je potreben neposreden kontakt. Prav zato se pri ljudeh, ki se niso prekužili v otroštvu, pogosto pojavi kasneje pri poljubljanju s kužno osebo. Možen je tudi prenos s transfuzijo ali transplantacijo organov. Znaki se pojavijo 30 do 50 dni po okužbi.
EBV okužba se izrazi s paleto različnih simptomov. Okužba v otroštvu je večinoma povsem brez težav. Tudi v kasnejših starostnih obdobjih lahko mine brez posebnosti ali z blažjimi znaki prehlada, ko posamezniki niti ne obiščejo zdravnika. Okužba v času pubertete in v odrasli dobi pa se lahko izrazi kot akutna infekcijska mononukleoza. Telo se burno odzove na deleče se imunske celice okužene z EBV.
Najpogostejši znaki in simptomi infekcijske mononukleoze so:
* vročina,
* vneto žrelo in oteženo požiranje,
* povečani nebnici z belimi oblogami,
* povečane boleče ali neboleče bezgavke predvsem na vratu, lahko tudi v pazduhah ali dimljah,
* znaki prehlada,
* glavobol,
* huda utrujenost,
* izguba telesne mase.
Pridruženi so lahko še naslednji znaki:
* povečana vranica in jetra,
* hepatitis - vnetje jeter,
* rumena obarvanost kože - zlatenica,
* kožni izpuščaji.
Zapleti
Zelo redko pride po okužbi z EBV do resnih, življenje ogrožujočih zapletov. Pojavi se lahko avtoimunska hemolitična anemija (razpad rdečih krvnih celic), trombocitopenija (znižane koncetracije krvnih ploščic) in s tem povečana verjetnost za krvavitve, hepatitis, predrtja vranice, zapora zgornjih dihalnih poti, pljučnica ali nevrološki sindromi (encefalitis - vnetje možgan). Do večine zapletov ne pride zaradi same okužbe z virusom, temveč zaradi prekomernega odziva telesa nanjo.
Včasih pride po okužbi z EBV do dolgotrajne več mesecev trajajoče utrujenosti in slabega počutja.
Dogajanje v telesu
Pri prenosu s slino se z EBV okužijo celice ustnega dela žrela. Virus ostane v imunskih celicah in ustnem delu žrela doživljenjsko. Človeški organizem je sposoben kontrolirati okužbo in posamezniki so po začetnih znakih kasneje brez kakršnih koli težav. Pri ljudjeh s slabšo odpornostjo zaradi okužbe z virusom HIV, po transplantaciji ali slabši imunosti se lahko pojavi nekontrolirana rast imunskih celic B. V ustnem delu žrela lahko pride do lasaste levkoplakije (bele obloge v ustih, ki se ne dajo odstraniti). Več let po okužbi z EBV se lahko pojavi več vrst limfomov (Burkittov limfom, Hodgkinova bolezen), rak nosnega dela žrela in želodca.
Diagnoza
Na infekcijsko mononukleozo se posumi ob kliničnih znakih, ki se jih potrdi z laboratorijskimi testi. Navadno gre za najstnika ali mladega odraslega z zgoraj naštetimi znaki. V krvni sliki je več kot 50 odstotkov belih krvničk limfocitov (normalno 20-50 odstotkov), ki so vsaj v 10 odstotkih neobičajnega videza z velikim jedrom. Bolezen se lahko potrdi z določanjem protiteles proti virusu.
Zdravljenje
Več kot 95 odstotkov bolnikov z infekcijsko mononukleozo se pozdravi brez specifičnega zdravljenja. Ob povišani telesni temperaturi se vzame paracetamol. Svetuje se počitek.
Neposredno protivirusno zdravilo je aciklovir ali ganciklovir, ki ga je smotrno uporabiti le pri hudo bolnih in imunsko oslabelih bolnikih.
Pri pojavu zapletov kot so močno povečeni mandeljni, ki otežujejo dihanje, znižane vrednosti krvnih ploščic ali huda hemolitična anemija, bolniki prejmejo tudi kortikosteroide. Ti umirijo pretiran odziv organizma na okužbo.
Antibiotiki se ne uporabljajo, saj niso učinkoviti proti virusnim okužbam. Pri sočasnem jemanju ampicilna (antibiotik) in infekcijski mononukleozi se pogosto pojavi rdeč izpučaj na koži.
V primeru povečane vranice se do umiritve stanja odsvetuje ukvarjanje s športi in dvigovanje težjih bremen, saj bi lahko ob dejavnostih prišlo do razpoka organa in krvavitve. Bolnikom svetujemo mirovanje in počitek vsaj 4 tedne od začetka bolezni.
Po preboleli infekcijski mononukleozi bolniki še 6 mesecev ne smejo darovati krvi.
***
Špela Klemen je študentka šestega letnika medicine.
