Tiskane izdaje
V Sloveniji je skoraj 30.000 bolnikov z alzheimerjevo demenco. Projekcija za leto 2040 kaže, da jih bo takrat že trikrat toliko. Zaradi izrazitega staranja prebivalstva bo demenca kmalu nacionalni zdravstveni problem.
Z leti ljudje pogosto postanejo pozabljivi, pa vendar so med posamezniki precejšnje razlike. Nekateri so kljub častitljivim letom še vedno lucidni, drugi, tudi precej mlajši, pa imajo lahko že pri 60 hude težave s spominom, orientacijo in komunikacijo.
»Dolgo je veljalo, da je demenca neizogiben del staranja, danes pa je stroka te hipoteze že ovrgla. Izkušnje kažejo, da pri nekaterih nastanejo le blage spremembe in so njihovi možgani povsem zdravi, drugi pa zaznajo pozabljivost, a brez dodatnih simptomov. V teh primerih strokovno govorimo o blagi kognitivni motnji.
Čeprav ta ne vpliva bistveno na kakovost življenja, se v nekaj letih večinoma razvije v alzheimerjevo demenco. Da postavimo diagnozo, pa morajo biti prisotni dodatni simptomi, kot so, denimo, huda pozabljivost, težave pri branju, prostorska dezorientacija in podobno. Oseba je v napredovali fazi alzheimerjeve demence funkcionalno onesposobljena,« pravi prof. dr. Zvezdan Pirtošek, specialist nevrolog, predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana.
Diagnostika hitro napreduje
Danes je mogoče diagnozo postaviti že v zgodnji fazi, celo prej, preden se pokažejo prvi znaki. Nevrolog jo ugotovi s posebnimi testi, slikanjem in pregledom možganske tekočine. Pacienta na pregled napoti osebni zdravnik. Prof. dr. Pirtošek pri tem poudarja: »Čim prej določimo način zdravljenja, tem bolje je. Če človek ve, da ima alzheimerjevo bolezen, se še pred poslabšanjem lahko pripravi nanjo. Večina želi načrtovati svoje življenje in urediti stvari, dokler je to še mogoče.«
Pri bolnikih so opazne spremembe v možganih. »Te razberemo s slik in s pregledom tekočine, ki obdaja možgane in hrbtenjačo. Pri alzheimerjevi demenci je prizadet predvsem zadnji (temensko-senčnični) del možganov, bolezen pa se navadno začne že precej let pred izbruhom prepoznavnih znakov. Manjši del demenc je deden. Nekateri vedo, da so imeli njihovi stari starši in starši spominske motnje, zato so še posebno pozorni na vsako spremembo v pomnjenju pri sebi. Večina pa s tem ni obremenjena. Bolniki spremembe navadno opazijo sami in postanejo zaskrbljeni; nekateri se (pre)dolgo tolažijo, da so pač preobremenjeni, druge je strah, tretji pa se počutijo osramočene in se o tem ne pogovorijo s svojim zdravnikom. Vse pogosteje pa v ambulantah srečujemo tudi takšne bolnike, ki hitro poiščejo pomoč,« pove nevrolog.
Luknja v spominu
Med prvimi znaki, ki zahtevajo pozornost, sta nezmožnost popolnega osredotočenja in luknja v spominu za imena oseb ali predmetov.
»Bolniki, denimo, semafor opišejo kot 'tisto s tremi različnimi lučmi', ker ga v določenem trenutku ne znajo poimenovati. Včasih se v znanem prostoru nenadoma ne znajdejo več. V začetnih fazah je včasih težko ločiti med demenco in med depresijo, vendar razlika kmalu postane očitna. Bolezen napreduje z leti, včasih traja desetletje, da se razvije, pri nekaj odstotkih obolelih pa napreduje povsem neznačilno, zelo hitro, v nekaj mesecih,« pravi dr. Pirtošek.
Vzrok za alzheimerjevo demenco še ni znan, pri čemer pa predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja opozarja, da je zelo dobro raziskan mehanizem poteka bolezni. »Okrog možganskih celic se začne tvoriti beljakovina amiloid pa tudi v celicah nastanejo spremembe. Kanalčki, po katerih potujejo snovi, ki hranijo nevrone, se prepletejo, zavozlajo. Te spremembe v možganih povzročijo upad acetilholina in škodljivo delovanje glutamata. To sta dva nevrotransmiterja, substanci, ki skrbita za komunikacijo med možganskimi celicami, zlasti tistimi, ki so pomembne za spomin.«
Zdravljenje in preventiva
Alzheimerjeva demenca ni neposreden vzrok za smrt, res pa je, da ti bolniki umirajo bolj zgodaj. Kot opozarja prof. Pirtošek: »Na zadnji stopnji demence človek nima več stika z okoljem. Samo leži, se ne premika, ne zna več jesti. Ko ga hranimo, se mu hrana zatika. Pogosto dobi aspiracijsko pljučnico. Ker ne more več zadrževati urina, se pogosto vname urološki trakt. Sčasoma takšen bolnik le še vegetira.«
Obstaja več načinov zdravljenja, čeprav ozdravitve pri tej neusmiljeno napredujoči bolezni ni. »V Sloveniji imamo zdravila, ki dvigujejo raven acetilholina ali delujejo na glutamat. Veliko laboratorijev razvija zdravila, ki zavirajo nastanek amiloida. Zelo kmalu bodo na trgu tudi cepiva oziroma protitelesa, ki bodo preprečila odlaganje amiloida v možgane, lahko pa jih bodo tudi očistila. Zdravniki verjamemo, da bo kmalu na voljo tudi nevroprotektivno zdravilo, ki bo zaščitilo možgane pred nadaljnjim propadanjem pri vrsti nevrodegenerativnih bolezni, kot sta alzheimerjeva in parkinsonova,« napove sogovornik.
Starostniki pogosto rešujejo križanke, igrajo šah in veliko berejo, da bi urili in utrjevali spomin. Pa se je tako mogoče zaščititi pred to boleznijo? »Je mogoče,« trdi prof. Zvezdan Pirtošek.
»Tako kot imamo dejavnike tveganja, poznamo tudi zaščitne dejavnike. Če ima človek gensko zasnovo za bolezen, če se premalo giblje, ali uživa premastno hrano, ali če živi v stalnem stresu, se povečuje verjetnost za alzheimerjevo demenco. Tisto, kar ogroža naše srce in ožilje (zvišan krvni tlak, sladkorna bolezen, povečana količina maščob v krvi), namreč ogroža tudi možgane.
Po drugi strani intelektualna aktivnost in pozitivno razpoloženje delujeta zaščitno. Intelektualno in fizično aktivni ljudje morda alzheimerjevi demenci ne bodo mogli ubežati, gotovo pa se bo pri njih pojavila kasneje, kot bi se sicer.
Pomaga tudi hrana – takšna, ki je bogata z nenasičenimi maščobnimi kislinami omega-3 in, denimo, z antioksidanti, ki jih najdemo v zelenem čaju – in, res, tudi vaje v slogu ugankarskih zank. Vse, kar bi lahko strnili v poljudno skovanko 'možganska rekreacija', pomaga ohranjati zdravje možganov.«
Veliko breme za svojce
Na začetku bolezen bremeni predvsem bolnika, z njenim napredovanjem pa so čedalje bolj obremenjeni tudi bližnji.
»Bolnik niha med hudo vznemirjenostjo in agresivnostjo, češ da ga okolje ne razume, spet drugič zapade v pretirano veselje. A sčasoma, iz dneva v dan bolj, izgublja spomin, ne spozna niti najbližjih, svet se mu oži, dokler ne izgubi vseh stikov. Včasih otopelo sedi, drugič se skrivnostno nasmiha, gleda risanke, se igra s kužkom; drsi v popolno pozabo, svojci pa se morajo sčasoma sprijazniti, da se je začelo dolgo, počasno in samotno odhajanje in da niso več del bolnikovega življenja. To je zelo boleče, zato svojci v tej fazi potrebujejo veliko empatične psihološke podpore. Ko bolezen napreduje, bližnji, ki je pogosto tudi sam ostarel, psihično in fizično izčrpan, začne izgorevati pod težo bremena,« opisuje prof. Pirtošek.
Pri tem pa opozori, da se razvita Evropa že zaveda, da so demence tempirana bomba, zato je zdravstveno filozofijo prilagodila temu problemu. Ob kateri koli somatski bolezni ima človek lahko zelo kakovostno starost, če lahko razmišlja, se spominja, upa – dementna oseba pa, kljub sijajnemu telesnemu zdravju, sebi, najbližjim in tudi družbi povzroča hudo tragedijo.
V medicini je po prepričanju prof. Pirtoška nujno treba razumeti vzrok in mehanizem bolezni ter iskati nove oblike zdravljenja.
»Žalostno je, da je raziskavam možganov in obravnavi tovrstnih bolezni namenjenih bistveno manj sredstev kot drugim. Po drugi strani pa so te bolezni najdražje; leta 2010 smo v državah EU zanje odšteli 800 milijard evrov, več kot za rakave in srčno-žilne skupaj. Žalostno je, da se od raziskovanja demenc tiho odmika tudi farmacevtska industrija, saj je potreben precejšen vložek, študije pa predolgo trajajo. Trenutno je – in to je razveseljivo – po svetu kar 1700 velikih in ustrezno načrtovanih študij v drugi fazi odkrivanja zdravila za raka. Z odkrivanjem zdravila za alzheimerjevo bolezen pa se jih ukvarja le 17! Koliko bolj donosno je vlagati sredstva v, denimo, zdravilo za odpravo težav z erekcijo ali v še eno zdravilo proti glavobolu, da o kozmetiki ne govorimo, kot pa v iskanje učinkovin za preprečitev ali zdravljenje demence? To je tragedija našega časa.«
