Tiskane izdaje
Ko se rodi otrok, na katerega čakaš celih deset let, mora biti svet resnično lep. Za Klavdijo Kokošar iz Drežnice in njenega sinčka Domna, ki je imel ob našem obisku dva dni, je zagotovo. »Zadnja dva meseca sem ležala v bolnišnici, z različnimi preiskavami, tudi umetnimi oploditvami, pa sem se že prej precej namučila, da sem ga dobila. A se je izplačalo, na koncu se je vse dobro izšlo,« ni bilo mogoče spregledati sreče v njenih besedah in očeh.
Zgodba s srečnim koncem je le ena od mnogih, ki jih je v petdesetih letih obstoja pisala porodnišnica v Šempetru pri Gorici. Odprli so jo 1. februarja 1965, prvotno pa je bila nameščena kar v stari konjušnici grofov Coronini, kjer danes domujejo tehnične službe bolnišnice. Po besedah dr. Zvonka Šoštariča, specialista ginekologije in porodništva in vodje tukajšnjega porodniškega oddelka v letih 1994–1997 in 2000–2010 ter predstojnika ginekološko-porodniške službe v letih 2008–2012, je imela prvotna porodnišnica zelo ozek stopniščni dostop, ki je bil velika ovira pri urgentnem prenosu porodnic v porodnišnico ali operacijsko sobo v sosednji stavbi.
Obledela fotografija, na kateri so babice in zdravniki na ozkem stopnišču na nosilih prenašali porodnico na carski rez, se tako zdi skoraj neresnična. Porodnišnica je imela takrat le eno porodno sobo s tremi porodnimi posteljami in ginekološko mizo, otroški sobi in šest sob za mamice in nosečnice, obiski svojcev so bili omejeni zgolj na izročitev cvetja medicinskim sestram. Kmalu se je pokazalo, da je porodnišnica veliko premajhna za številne porode, saj sta bila porodni blok in porodni oddelek večkrat prenapolnjena. Ženske so nemalokrat rodile kar na vozičku ali na ležišču za higienizacijo porodnice. Odveč je poudarjati, da je bila iznajdljivost v takšnih razmerah še kako pomembna. Junija 1976 se je porodnišnica preselila na pediatrični oddelek v novi stavbi, kjer so pridobili dve porodni sobi, operacijsko sobo in dvigalo, kar je delo zelo olajšalo. Novembra 1979 pa so se preselili v tretje nadstropje nove bolnišnice, kjer domujejo še danes.
Najtežji je tehtal
Ko beseda nanese na to, katere so posebnosti šempetrske porodnišnice v slovenskem merilu, sogovornik zatrdi, da se tu že nekaj časa rojevajo najkrepkejši otroci v državi. »Mogoče se je temu nekoliko približala še kranjska porodnišnica, čeprav podatki prihajajo do nas s časovnim zamikom in niso tako ažurni, kot bi si želeli. Sam sem vrsto let delal statistiko za našo porodnišnico in takrat smo videli, da se tu rojevajo otroci, ki so resnično med najtežjimi v državi. Vsako leto imamo kakšnega novorojenčka ali dva, ki tehtata več kot 5000 gramov, lepo število jih preseže 4000 gramov. Najtežji otrok, ki se je rodil pri nas, in to po naravni poti, je imel kar 5680 gramov,« poudari dr. Šoštarič. Sicer pa se v Šempetru že vrsto let lahko pohvalijo z izredno velikim deležem očetov, ki so navzoči ob porodih: številka se giblje med 85 in 87 odstotki, kar je poleg Ljubljane največ v državi. »To je seveda pohvalno, saj ima partner oziroma mož pomembno vlogo pri porodu. Veseli smo tudi, da očetje prihajajo v materinsko šolo. Ali vsi preživijo porod? Zelo redko je komu slabo, čeprav se sem pa tja zgodi tudi kaj takega ... Ker hodijo v materinsko šolo, so na ta korak največkrat pripravljeni. Le redko se zgodi, da kateri od očetov ne želi videti poroda. Ko se otrok rodi s carskim rezom, pa ne vidim razloga, da bi bil oče zraven. Ponavadi počaka kje blizu porodne sobe, babica pa mu po posegu prinese pokazat novorojenčka.«
Italijank je v Šempetru malo
Kot je znano, sta se šempetrska bolnišnica in dežela Furlanija - Julijska krajina po zaprtju porodnišnice v sosednji Gorici lani poleti sporazumeli, da bodo lahko v Slovenijo prihajale rojevat porodnice s stalnim bivališčem v občinah Gorica, Fara, Moš, Števerjan, Sovodnje in Šlovrenc, ki so med nosečnostjo obiskovale ambulante bolnišnice v Gorici, pri čemer jim bo deželni zdravstveni sistem plačal stroške poroda. V Italiji znaša strošek hospitalizacije za izvedbo poroda skupaj z oskrbo matere in novorojenca med hospitalizacijo 1200 evrov za vse vrste porodov, medtem ko morajo samoplačnice iz Italije za naravni porod v slovenskih porodnišnicah plačati malo manj kot sedemsto evrov, za porod s carskim rezom pa približno 1800 evrov.
Sporazum je porodniško in pediatrično ekipo šempetrske bolnišnice tudi obvezal, da bodo, če bi novorojenec potreboval zdravniško pomoč, tega prepeljali v oddelek za novorojence bolnišnice Burlo Garofolo v Trstu ali v bolnišnico Santa Maria della Misericordia v Vidmu, stroške prevoza pa bi plača deželna zdravstvena služba Furlanije - Julijske krajine. Toda prav velikega zanimanja za porod v Šempetru med Italijankami očitno ni, saj jih v letu dni tu niso našteli niti dvajset. »Res je, pričakovali smo večje zanimanje. A dejstvo je, da so porodnišnice v Italiji na gosto posajene: najdete jih v Trstu, Tržiču, Vidmu, Palmanovi ... Zato so že pred leti zaprli porodnišnico v Krminu, nato še v Gorici. Mednarodnega sodelovanja bi si vsekakor želeli, a se to doslej ni izteklo tako, kot je bilo načrtovano,« prizna dr. Zvonko Šoštarič.
A kakorkoli že, porodnišnica je oktobra 2000 prejela Unicefov naziv do novorojenčka prijazna porodnišnica in se tako pridružila 12.700 porodnišnicam v 114 državah Evrope in sveta, ki že imajo to mednarodno priznanje. Aprila 2004 so ponovitev preverjanja kriterijev opravili z odliko, lani pa so uspešno prestali že drugo oceno Unicefovih kriterijev in tako še naprej ohranjajo mednarodni certifikat. Odraz dobrega in skrbnega dela v porodništvu pa je zagotovo tudi to, da sta bila dr. Zvonko Šoštarič in njegova kolegica dr. Barbara Kerkoč Rudolf leta 2009 izbrana med deset najboljših porodničarjev v Sloveniji in za to prejela priznanje kakovost v zdravstvu, ki ga podeljuje Zdravniška zbornica Slovenije. To ne nazadnje dokazujejo tudi številne fotografije malčkov, ki so jih porodnišnici za spomin poslali starši z nekaj besedami zahvale.
»Seveda smo tega izjemno veseli. Tako se spomnimo, katera mamica in dojenček sta bila pri nas in kaj se je z njima dogajalo. Starši nam fotografije pošiljajo tudi za praznike ali pa nas z njimi zalagajo tako, da lahko vidimo, kako rastejo njihovi otroci,« pravi medicinska sestra Hajnal Vovk. Je biti medicinska sestra na porodnišničnem oddelku torej nekakšen privilegij? »Verjetno je privilegij, a je tudi zelo odgovorno delo. Mamice so občutljive in nežne, velikokrat jih je strah, bojijo se odgovornosti do svojega otroka, ne vedo, kako ravnati z njim ... Biti mama ni le sreča, je tudi stiska. Če ti lahko sestra pomaga pri porodu ali premagati prve napake in težave, je mamicam to v veliko oporo. Pomaga jim namreč, da se sprostijo in se znajo veseliti svojega otroka ter da potem zakorakajo v življenje,« meni.
Petra Valantič Mišigoj iz Deskel in njena novorojenčica Julija Mišigoj sta bili med našim obiskom že dodobra uigrana ekipa. »Ne, ne greva še domov, saj sem imela carski rez, Julija pa mora še počakati, da ji naredijo ultrazvok. Ampak je zelo pridna in nič ne joka, tako da z njo nimam težav,« nam je zaupala njena mamica. Ker je Julija že tretji otrok, o začetnih strahovih materinstva ni ne duha ne sluha. »Julijo doma čakata že bratec in sestrica, tako da nam zagotovo ne bo dolgčas,« doda Petra. Ob treh malih navihancih o njenih besedah ni treba dvomiti.
