Tiskane izdaje
Žan je star trinajst let in noče več hoditi v šolo. Vsako jutro se spopada s tesnobo. Slabo mu je, ima glavobole in išče izgovore, da bi lahko ostal doma. Ob nedeljah popoldne je še posebno hudo. Do vseh je prijazen in rad bi naredil dober vtis, noče se zameriti sošolcem, še manj učiteljicam, vsaka slabša ocena mu vzame voljo do učenja. Rad se druži z dekleti, med katerimi se počuti varneje, a ga fantje prav zaradi tega ves čas zafrkavajo.
Oče in mama se s sinovimi težavami spopadata vsak na svoj način; oče nanj pritiska in je do njega strog, mama ga tolaži in mu piše opravičila. Žanove težave so postajale vse hujše, zapiral se je v sobo, izgubil prijatelje. Prav tako se je stopnjevala razlika v pristopih staršev: zahteve in poniževanja očeta so v njem le še povečevale stisko, mamina tolažba in potuha pa sta mu omogočala, da je ostajal doma in se ni več spoprijemal s svetom. Sčasoma je sprejel sporočila obeh: od enega, da se ni sposoben spoprijeti s težavo, od drugega, da je z njim nekaj narobe.
Tesnoba se povečuje
Težave, s katerimi se srečuje Žan, bi lahko opisali kot občutke tesnobe oziroma anksioznost, ki se med otroci in mladoletniki vsako leto povečuje. V zadnjih dveh letih se je v Veliki Britaniji za kar 60 odstotkov povečal obisk otrok pri psihiatru, v ZDA je leta 2015 kar 6,5 milijona najstnikov (30 odstotkov deklet in 20 odstotkov fantov) imelo izkušnjo z anksioznostjo. Tudi v Sloveniji se z njo spopada vse več mladostnikov, še posebno je opazen porast med dekleti. Vzrokov za to je več. Zaradi sodobnega tempa življenja imajo starši manj časa za pogovore z otroki, manj je družinskih srečanj, na katerih so nekoč o svojih težavah poklepetale različne generacije ter tako artikulirale in pomirile svoje težave. Otroci imajo manj stika z naravo, manj so fizično aktivni, prav tako na napete odnose v družini vplivata socialna stiska, brezposelnost staršev ...
Problematična sta tudi permisivna vzgoja in pomanjkanje avtoritete pri starših. Mladostniki in otroci so ves čas, tudi ko so v družbi z vrstniki, pripeti na pametne telefone in družabna omrežja in ne vedo več veliko o pristnih socialnih stikih, komunikacije iz oči v oči je vedno manj, zato teže prepoznavajo čustva vrstnikov. Družabna omrežja so odlično gojišče za širjenje sovraštva, za izločanje in ožigosanje posameznikov. Sodobna tehnologija temelji na fragmentiranosti, kar zmanjšuje otrokovo pozornost in koncentracijo ter spodbuja živčnost in napetost; vedeti moramo, da se možgani mladostnikov še vedno razvijajo. Od otrok in najstnikov se v šoli pričakuje čedalje več, zelo se povečuje fizično in psihično maltretiranje ter šikaniranje med vrstniki.
Socialno anksiozni otroci navzven niso problematični, a morajo v učenje vlagati veliko več dela kot drugi otroci. Foto: Shutterstock
Zelo pogosta duševna motnja
Kaj točno je anksiozna motnja? To je neprijetno čustvo, ki ga ponavadi spremljajo fiziološke in vedenjske spremembe, podobne tistim pri stresu: oteženo dihanje, pospešen utrip srca, omrtvičenost udov, težave s spanjem, živčnost, slabost ... Traja lahko nekaj minut in je lahko komaj zaznavna ali pa se kaže v obliki paničnih napadov. »Če je tesnoba tako močna, da človeka ovira pri vsakodnevnih dejavnostih, če se pojavlja tudi, ko nevarnosti ni več, če oseba anksioznosti ne more nadzorovati oziroma če ta pojav nadzoruje njo, potem gre za anksiozno motnjo, ki poleg depresije velja za najpogostejšo duševno motnjo v razvitem svetu,« pravi Helena Jeriček Klanšček iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
V ZDA je na primer anksioznost najpogostejši vzrok za bolniško, pogostejša je od prehlada.
Občutki stresa in strahu so naravni instinkti in evolucionarni psihologi menijo, da se je anksioznost razvila kot nekakšen refleks, ki je naše prednike pripravil na nevarnost. Po besedah integrativnega psihoterapevta Uroša Metljaka se vsi rodimo z ranljivostmi za takšne ali drugačne oblike težav, vendar jih, ko odraščamo, omilimo, udomačimo oziroma nas okrepijo. »Neka oblika strahu, napetosti pred preizkušnjami, je lahko tudi povsem naravno čustvo, iz katerega se lahko najstniki česa naučijo oziroma se ga naučijo obvladovati.« Danes mnogi otroci s takšnimi izkušnjami niso velikokrat soočeni, saj jih nekateri starši preveč varujejo in so ves čas z njimi.
Kako lahko starši in pedagogi prepoznajo, da se otrok spopada z eno od oblik anksioznosti? Metljak pravi, da to ni tako preprosto. »Z najstništvom se naravno vse bolj pojavljajo vprašanja o tem, kaj si drugi mislijo o meni, vprašanja o lastnem telesu, potreba po uveljavljanju med vrstniki, hkrati pa se začnejo realni vrstniški pritiski in različne oblike nasilja, ki lahko sprožijo intenzivno anksioznost. Ta se lahko kaže na več načinov, tako da otrok izostaja iz šole, saj se tam slabo počuti, pogosto je tudi samopoškodovalno vedenje, s katerim zmanjšuje anksioznost, napadalnost, s katero sprosti napetost ...«
Kam po pomoč?
Zelo pogosta je socialna anksioznost. Takšni otroci se v družbi vrstnikov ne počutijo dobro, ves čas imajo negativne misli, zatekajo se v samoto. Pretiran strah pred realnim svetom jih lahko vodi do čustvenih in vedenjskih motenj, od depresije in osamljenosti do zlorabe alkohola in mamil. Avtorica knjige Socialna anksioznost v otroštvu in mladostništvu Melita Puklek Levpušček ugotavlja: »Veliko govorimo o dislektičnih in avtističnih otrocih, na otroke, ki so socialno anksiozni, pa mnogokrat pozabljamo. Navzven niso problematični, a v resnici morajo v učenje in priprave za šolo vlagati veliko več dela kot drugi otroci.«
Na koga se lahko obrnejo starši oziroma mladostniki, ki imajo težave s tesnobo? V društvu Dam poskušajo otroke in starše preusmeriti na psihoterapevte, saj je ugotavljanje vzrokov za anksioznost najpomembnejše. Šele na terapiji starši od svojega mladostnika velikokrat izvedo, da so prav oni oziroma njegova vzgoja ali obnašanje povod za anksioznost. »Ni daleč od resnice, ko rečejo, da ni slabega otroka, so samo slabi starši. Ni mišljeno dobesedno, ampak dejansko so vrzeli v vzgoji in primarni družini osnova, na kateri raste anksioznost,« meni Alenka Mavec. Kognitivno-vedenjske terapije, meditacije, individualne ali skupinske delavnice so se pokazale za zelo učinkovite.
Uroš Metljak jim predlaga, naj se za brezplačno pomoč obrnejo na svetovalno službo, psihologe in pedopsihiatre v zdravstvenih domovih. Pretežno samoplačniška pa je psihoterapevtska pomoč. Potek terapije je odvisen od vrste pristopa, znotraj katere deluje strokovnjak, predvsem pa tudi od vzrokov, stopnje in oblike anksioznosti. »Pomembna je začetna ocena stopnje težav, morebitnih še trajajočih ogrožajočih dejavnikov in zdravih oblik spoprijemanja. Mlajši ko je mladostnik, bolj pomembno je sodelovanje staršev. Proces pomoči nato vključuje podajanje informacij o naravi in vzrokih za pojav anksioznosti ter različne načine spoprijemanja z njo. Prvi korak je spoznanje, da sama po sebi, kadar ni resnične grožnje, ni ogrožajoča in da ponavadi relativno hitro mine oziroma se vsaj zmanjša. Spoznavanje in spreminjanje prepričanj, ki so bili povod za tesnobo, je del tega procesa. Za mnoge je pomembno, da spoznajo tehnike preusmerjanja in sproščanja ter s tem zmožnost za toleriranje neprijetnih občutkov.«
Odpornost in vzgoja
Angleški sociolog Frank Furedi v člankih in knjigah piše o tem, da živimo v času terapevtske kulture, ko se zdi, da ves čas potrebujemo pomoč. Človek je obravnavan kot žrtev, kot nekdo, ki se ni sposoben sam spopadati z življenjem, in tudi otroke vzgajamo tako, da so vse manj samostojni. Mladi ljudje nekatere izzive, ki so nekoč veljali za del odraščanja, dojemajo kot nekaj težkega, nekaj, s čimer se težko spopadajo in kar jim povzroča psihološko stisko. Sodobni svet po Furedijevem mnenju goji ranljive otroke in ni prav, da je najmanjša zaskrbljenost ali strah otroka že takoj označena za anksioznost. »To je neumnost in ima lahko resne posledice za otroke, ki se res spopadajo psihološkimi motnjami.« Pravi, da osemletni otrok sploh ne bi smel vedeti, kaj je to stres, kaj šele da govori o njem in z njim upravičuje neuspeh ali strah. To, kar potrebuje od odraslih, ni diagnoza, temveč navdih, priprava na življenje, veščine za spoprijemanje s težavami in zrelo vodstvo.
Tudi Metljak se strinja, da starši vsako spremenjeno vedenje pri svojih otrocih preveč hitro označijo za stres ali tesnobo. Kaj bi svetoval Žanu in njegovim staršem, če bi prišli k njemu na terapijo? »Najprej se morata med seboj uskladiti starša, saj mama pretirava v potuhi in oče v strogosti. Žan še ni toliko zrel, da bi razumel njuno obnašanje, zato ga interpretira, kot da je nesposoben. Starša morata vedeti, da se je zapletel in morata skupaj z njim stopiti nekaj korakov nazaj. Pri tem ne gre toliko za odpravljanje motnje kot za to, da Žan razvije odpornost. Na skupni terapiji bi se opremil z veščinami, ki bi mu lahko pomagale, da bi se v vsakdanjem življenju laže spopadal s težavami. Prav tako je za otroka osvobajajoče, ko izve, da ni edini, ki ima tesnobo. Vsi imamo v sebi strahove, pomembno je to, da se naučimo z njimi shajati in jih obvladovati, in to že od malega.«
