Po poti Angeline Jolie že 200 Slovenk

Predstavljamo možnosti zdravljenja raka in hkratne rekonstrukcije dojk, po čemer smo med vodilnimi v svetu.

Objavljeno
22. maj 2017 22.23
onkološki
Milena Zupanič
Milena Zupanič

Zapeljive ženske obline, simbol ženskosti in navdih umetnikov skozi tisočletja, hrepenenje moških, nujnost varnega in toplega zavetja otrok. Vse to je ogroženo, kadar napade rak, ki pomeni grožnjo za kar vsako osmo žensko razvitega sveta. V UKC Ljubljana so včeraj predstavili najnovejše postopke za zdravljenje raka na dojki in umetniško rekonstrukcijo dojk med operacijo. Operirali so že tudi 200 gensko ogroženih, a še zdravih žensk.

Ni samo Angelina Jolie, znana ameriška filmska igralka in režiserka, odpravila grozeče nevarnosti zaradi genske ogroženosti dojk tako, da so ji pred štirimi leti dojki preventivno odstranili. Za tako operacijo se je odločilo tudi že 200 Slovenk. Med ženskami, ki so se po genskem svetovanju odločile za operacijo, jih je bilo 160, ki so se odločile za hkratno rekonstrukcijo dojk in so bile zanjo tudi primerne. Na operacijski mizi so zaspale z nevarnostjo v svojih prsih in se zbudile z novima dojkama. V UKC Ljubljana so javnosti včeraj predstavili video, ki prikazuje operacijo.

Tudi kadar ženski že diagnosticirajo raka na dojki, je operacija enaka. Bolnica na operacijski mizi takrat zaspi s smrtno nevarnim rakom v sebi in se zbudi zdrava. Tako bi na najkrajši mogoči način opisali delo kirurškega tima Onkološkega inštituta in Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, ki v rekordnem času, povprečno v manj kot štirih urah, premaga zahrbtnega napadalca. Svetovni prvaki pa so – če bi se izrazili v športnem žargonu – tudi v tehniki izvedbe.

Slovenski tim je namreč vodilen v svetu po rekonstrukciji dojk z lastnim tkivom, prvi na svetu pa so bili tudi z mikrokiruško tehniko rekonstrukcije dojke s 3D-modelom, sta povedala kirurga prof. dr. Uroš Ahčan iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in prof. dr. Janez Žgajnar z Onkološkega inštituta. Uspešnost operacij je 99,6-odstotna. Tehniki sta enako primerni za obe skupini žensk: take, za katere zaradi genske obremenjenosti obstaja možnost, da bi zbolele za rakom, in tiste, pri katerih so raka že diagnosticirali. V Evropi je 400.000 žensk z rakom na dojki, kar pomeni toliko nesrečnih žensk, nesrečnih družin in nesreč v družbi, je dejal prof. dr. Ahčan.

Zdravljenje raka na dojki se je od 70. let prejšnjega stoletja, ko so ga začeli, zelo hitro izboljševalo. Medtem ko je bil videz ženske po odstranitvi dojke takrat dramatičen, je zdaj ženska po operaciji v veliki večini primerov takšna kot pred operacijo, v številnih primerih pa se zbudi z lepšima dojkama, kot jih je imela pred operacijo. Rak na eni dojki namreč za kirurge pomeni tudi rekonstrukcijo druge. Prav v Ljubljani so doma pionirji operativne odstranitve dojke in v isti operaciji tudi rekonstrukcije dojke. Tehnike za rekonstrukcijo so bile v času različne. In zdaj?

Kako poteka zdravljenje?

»Strokovnjaki imamo poglobljeno znanje na področju patologije bolezni. Pot do diagnoze je kratka, hitra, imamo možnosti multimodalnega, se pravi sistemskega zdravljenja, naprednih kirurških tehnik in možnosti obsevanja. Sistemsko zdravljenje lahko začnemo v nekaterih primerih že pred kirurškim zdravljenjem. Ne smemo pozabiti na preventivni presejalni program Dora, v katerem odkrivamo bolezen v zgodnji fazi, najdemo začetne spremembe in ženske imajo precej boljšo prognozo. Na Onkološkem inštitutu pa omogočajo tudi gensko testiranje, ki omogoča preventivne kirurške posege in odstranitev potencialno nevarnega tkiva že pred boleznijo,« je povedal prof. Ahčan, mikrokirurg, specializiran za rekonstrukcije dojk.

»Bolnice imajo več možnosti. Same se odločijo, katero bodo izbrale. Pomembno je, da je v Sloveniji rekonstrukcija dojk integralni del zdravljenja raka na dojki. Pri nas se za rekonstrukcijo odloči več kot 60 odstotkov bolnic. V svetu je povprečje manj kot 20 odstotkov, ponekod pet ali celo nič odstotkov,« pripoveduje prof. Ahčan. Slovenija je zaradi sodelovanja strokovnjakov različnih strok, predvsem kirurgov onkologov, plastičnih kirurgov in genskega laboratorija, med najuspešnejšimi na svetu, Slovenke na najboljšem. »V Milanu, kjer je ena vodilnih svetovnih institucij za zdravljenje raka na dojki in je delež rekonstrukcij še večji kot pri nas, delajo predvsem z vsadki, tima za avtologno rekonstrukcijo nimajo. Ljubljana je po rekonstrukciji dojk z lastnim tkivom pozitivni unikum v svetu. Za rekonstrukcijo s prostimi režnji se odloči dobra polovica žensk,« pove prof. Žgajnar. Kaj je to?


Infografika: Delo

Ustvarjalec novih dojk

»Tkivo dojke je zelo podobno tkivu trebuha, kjer imajo ženske po 40. letu običajno nekaj maščobnega tkiva odveč. To porabimo za oblikovanje nove dojke. Oboje naredimo sočasno,« je pojasnil prof. Ahčan. »Kirurg onkolog najprej odstrani dojko, druga ekipa pa vzame tkivo s trebuha. Kirurg ohrani kožni pokrov, mikrokirug pa nato vstavi tkivo s trebuha. Posledica je brazgotina na trebuhu. Pozneje oblikujemo bradavico, tetoviramo kolobar, tako da dobimo enako dojko, kot je bila prej, ali lepšo, če se odločimo za rekonstrukcijo obeh dojk. Tudi del dojke lahko rekonstruiramo na enak način. Operacije so zanesljive in predvidljive. Ena pomembnejših inovacij, o katerih smo že poročali, je 3D-tehnika, s katero s 3D-kamero posnamemo sosednjo, zdravo dojko, posnetek prezrcalimo, dobimo manjkajočo dojko, iz tega izdelamo plastični kalup in v njem med operacijo oblikujemo novo dojko,« pove mikrokirug.

Skoraj umetniško delo zahteva zelo veliko potrpežljivosti, natančnosti in mojstrsko izvedbo. Prof. Ahčan pravi, da je tehnika pri rekonstrukciji po odstranitvi dojk z rakom sicer podobna, a precej zahtevnejša kot pri estetskih operacijah dojk. »Vsadek damo v natančno sprogramiran žep, nato všijemo mrežico v gubo pod dojko, kar je spet natančno delo, da ne poškodujemo vsadka. Vse je čisto skupaj, na razdalji zgolj enega do dveh milimetrov: tkivo, mrežica in vsadek. Iglo je zato treba obračati zelo natančno, da ne nastanejo poškodbe, učvrstiti na želenem mestu in nato dodatno pregledati, ali je kje nastala krvavitev. Nato vstavimo cevke, zašijemo podkožje in nazadnje kožo,« opisuje.

Operacija traja povprečno malo manj kot štiri ure, vedno obstaja tudi možnost zapletov. Vsako operacijo izvajajo tako, kot da se zaplet ne bi zgodil, čeprav se ta zgodi le pri 0,4 odstotka bolnic. Take potrebujejo intenzivno nego, kar je bistvena ovira, da v UKC Ljubljana ne morejo operirati tudi bolnic iz tujine, saj bi za dodatne operacije potrebovali še eno sobo z intenzivno posteljo, te pa v UKC ni.

Zakaj ne morejo zdraviti tujk

Za operacije v UKC se zanimajo kot samoplačnice predvsem bolnice z rakom iz držav nekdanje Jugoslavije, Rusije, arabskih držav in tudi iz Evropske unije. »Po rezultatih zdravljenja so navdušeni, ko pa pridejo na ogled, si premislijo,« pove prof. Ahčan. Soočijo se namreč s slovenskimi bolniki in poškodovanci, ki ležijo tudi na hodnikih. »Ko pripelješ Arabca iz hotela s šestimi zvezdicami v takšno ustanovo, jo zapustijo z nasmehom,« pripoveduje in poudari, da je slovensko znanje visoka tehnologija, ki bi jo lahko ponudili tujim pacientom, če bi v Sloveniji trženje znanja koga zanimalo. »Imamo znanje in možnosti, a žal nimamo podpore, da bi namesto lakirnice postavili najsodobnejšo bolnišnico, v kateri bi zdravili ženske z vsega sveta in izobraževali zdravnike od vsepovsod.«

Prof. Žgajnar našteje še druge težave. »Odkar pomnim, se v Sloveniji govori, da moramo delati za izvoz z visoko dodano vrednostjo. Zame je vrhunska storitev prav to. A ko poskušaš to narediti v našem sistemu, kjer so ob popoldnevih in ob vikendih operacijske dvorane proste, naletiš na puščavo in goščavo regulative, nato pa še nevoščljivosti, ki to onemogočajo. To so vzroki, zakaj ne moremo za soliden denar zdraviti več tujcev, ki so pripravljeni priti k nam, poleg tega da ekipa, ki dela, dobi tudi nagrado. A se tu vse zaplete,« pojasnjuje sogovornik. Součinki takega zdravstvenega turizma bi bili seveda širši in gospodarsko zanimivi.

Še vedno na sončni strani Alp

Za nekatere ženske je možnost, da zbolijo za rakom na dojki, precej večja. Pri tistih, ki imajo mutacijo genov BRCA 1 in BRCA 2, je ogroženost kar 80-odstotna. Raka povzročajo tudi nekateri drugi geni, zaradi katerih je ogroženost žensk okoli 30-odstotna. Ženske, ki so dedno ogrožene, imajo pravico do celovitega genskega svetovanja in testiranja, nato pa tudi do operacije na račun javne zdravstvene blagajne (ZZZS), kar je edinstvena možnost v svetu.

»Vsakič, ko grem po svetu in ko pridejo tujci, so začudeni, ker vse plača država, tudi če je treba preoblikovati drugo dojko. Tako ni ne v Angliji, ne na Švedskem, ne na Danskem. V Sloveniji je precej bolje. Tu smo še vedno na sončni strani Alp,« pove prof. Ahčan. Študija, ki jo je prvič predstavil prejšnji teden na mednarodnem simpoziju v Beogradu, je pokazala, da ne gre samo za estetske posege: ženska brez dojke ima težave pri drži, položaju telesa in hoji.

Kdaj gensko testiranje?

Gensko testiranje pride v poštev pri ženskah, katerih mati ali sestra je zbolela za rakom na dojki pred 45. letom, ko v družini zbolevajo tudi za rakom na jajčnikih, če v družini zbolevajo tudi moški za rakom na dojki. »Onkološki inštitut Ljubljana omogoča celovito genetsko svetovanje in testiranje, spremljanje in preventivne posege, ne le opravljanje genskega testa. Končni cilj obravnave posameznika je ocena ogroženosti za raka na podlagi genskega testa in priprava individualiziranih preventivnih pregledov na podlagi medicine, podprte z dokazi.

Prav tako genski izvid v nekaterih primerih lahko vpliva na izbiro ustreznejšega zdravljenja. Na genetsko svetovanje so napoteni posamezniki iz družin, kjer se rak pojavlja pogosteje. Za preiskavo mutacij, torej okvar, se lahko odloči vsakdo, ki je opravil temeljit pogovor v okviru genetskega svetovanja, kjer so mu predstavljene tako prednosti kot omejitve genskega testa in svojo voljo potrdi s pisnim soglasjem, pojasni doc. dr. Mateja Krajc, vodja ambulante za gensko svetovanje na Onkološkem inštitutu.