Tiskane izdaje
Vsak lastnik male domače živali lahko začuti, da živalski magnetizem, ki ga je odkril nemški zdravnik Franz Mesmer, ni preživet pojem, ki bi sodil le v njegovo 18. stoletje. Med človekom in živaljo je resnično neka čarobna povezanost, ki ji tudi sodobna znanost še ni prišla do dna, čeprav se ima za neskončno naprednejšo od Mesmerja. Vse raziskave zdravilnih moči živali so doslej zgolj popraskale po površini te povezanosti, ki ji ni mogoče preprosto izmeriti globine. Zelo lahko pa jo je začutiti; pa čeprav ne gre za naše najpogostejše spremljevalce, pse ali mačke, ampak za kuščarici bradati agami ali beloprsega afriškega ježka. Te tri živalice so, poleg ameriškega prašička, činčil in malega kunca, člani živalskega orkestra socialne pedagoginje Mete Štravs, specialistke za terapije z malimi živalmi.
Bi kdo božal?
Na stojnico društva Ambasadorji nasmeha, ki se ukvarja s terapijami in aktivnostmi s pomočjo živali, postavlja svoje male »terapevtke« izmenično. Kuščarica, ki je, kljub trnastim bodicam na vratu, nenehno na rokah radovednežev, mora po pol ure »dela« z obiskovalci festivala za tretje življenjsko obdobje na varno v svojo škatlo pod pult. Lastnica jo previdno zavije v krpo, da je ne bo zeblo, in pospravi v temo, beloprsi afriški ježek Poldi pa se pokrije kar sam. Tako lastnica kot kuščar Trn, jež Poldi, levjegrivi kunec Kepa in pujsa Megi so morali skozi enoletni proces šolanja, v katerem so se vsi naučili, kako se vesti v stikih z ljudmi: »Lastnik mora prepoznati, kdaj ima žival dovolj izpostavljenosti in potrebuje odmor. Ko se ji pod vratom napravi temen madež, je zanesljivo v stresu in mora nujno v zavetje. Navsezadnje bi lahko koga tudi ugriznila; agama namreč ni žival, ki bi se v naravi puščala ljudem prijemati, moji pa sta navajeni, da hodim z njima po bolnišnicah ali vrtcih.«
Pri malih živalih s precej hitrim pulzom lahko preveč stresa povzroči celo smrt. Počasnejsi pulz, tudi od človeka, imajo psi in svinje, zaradi česar lahko, vsaj psi, delujejo zelo pomirjujoče na svojo okolico. Enoletna ameriška pujsa Megi pa je zelo razburjena, ko jo terapevtka dvigne v naročje. Njeno predirljivo cviljenje, ki pritegne množico ljudi, utiša šele piškotek.
»Bi kdo božal?« sprašuje Meta Štravs, navajena, da so njene živali v središču pozornosti. Nihče v okolici ne zavrne povabila, in mala pujsa s skoraj človeško kožo ter ščetinastimi dlakami je videti s tem povsem zadovoljna. Tudi takšno dotikanje je koristno, saj pomirja, ni pa to še terapija. Te lahko izvajajo le v vnaprej določenem okolju in z vnaprej določenimi cilji. Terapija z živalmi je namreč ciljno usmerjena pomoč, pri kateri je žival, ki mora biti ustrezno šolana, bistveni del zdravljenja. Terapijo vodi strokovnjak, žival pa mora biti ustrezno veterinarsko pregledana in spremljana, razlaga terapevtka.
Dokazano
Začetki terapije s pomočjo živali segajo že v antično Grčijo. Pozitivne učinke psov, ki jih lahko pestujemo v naročju, sta opisovala že Plinij starejši v prvem stoletju in zdravnik John Keyes v 16. stoletju. Za razvoj terapije s pomočjo živali v bolnišnicah je bila zelo pomembna medicinska sestra iz 19. stoletja Florence Nightingale, ki je ugotovila, da so majhni hišni ljubljenčki bolnikom odlični prijatelji in da pozitivno vplivajo na njihovo zdravje.
Sodobna znanost pa ugotavlja, da boste imeli – če imate doma psa – kar osemkrat boljše možnosti za preživetje, če ste po naključju med tistimi, ki so že imeli srčni napad. Ljubljenci znižujejo naš krvni tlak, raven trigliceridov in slabega holesterola, kaže raziskava, ki jo v svoji knjigi Vodja krdela citira Cesar Millan. Laboratorijske preiskave kažejo, da sta že po nekaj minutah crkljanja tako pes kot človek podobno sproščena in imata podobno tudi stanje dobrodejnih hormonov, kot so prolaktin, oksitocin in feniletilamin.
Ne le crkljanje, pač pa tudi določene naloge in vaje, ki jih izvajajo z živalmi, pomagajo ljudem po kapi znova obujati motorične in govorne spretnosti. Če hočemo, da nas živali ubogajo, jim moramo dati jasna in glasna, dobro artikulirana navodila. Starostniki v domovih za ostarele, ki si, kot vsakdo, želijo, da jih nekdo posluša in uboga, so ponavadi nadvse navdušeni, če jim to uspe pri terapevtskih živalih.
Avtistični in hiperaktivni otroci pri terapijah z živalmi pogosto dobijo nalogo, da ležejo k živali, položijo glavico na njene prsi in poslušajo njen srčni utrip. Že po minuti ali dveh se popolnoma sprostijo, pripoveduje terapevtka, ki zdaj trdno drži na povodcu radovedno pujso. Tej na gladkih tleh zdrsava, zato glasno protestira s kruljenjem. Piškot in človeška roka jo pomirita. Povodca in božanja je očitno navajena, prav tako psov, ki so jih tisti dan pripeljali s seboj člani društva.
Visok prag vzdražnosti
Psi so tradicionalno najpogostejši »zdravilci«, vendar tudi vsaka druga žival, izšolana kot terapevtka, služi kakšnemu namenu. Občutljivi in glasni, tudi zelo inteligentni, pujsi učijo otroke potrpežljivosti, pes zna veliko trikov, če ga človek pravilno usmerja. Otroci ali odrasli si morajo zapomniti prave ukaze in njihovo zaporedje. Terapevtom morajo tudi kasneje znati povedati ali prihodnjič obnoviti, katere vaje so izvajali in po kakšnem vrstnem redu. Dementnim lahko takšna naloga povzroči že veliko preglavic. Vse takšne aktivnosti z živalmi so namreč zelo dobre za krepitev spomina, in dogodki, ki imajo čustveno podlago, se močneje vtisnejo v spomin, pojasni Meta Štravs eno izmed skrivnostnih moči živalske pomoči. Ljudje imajo do živali vedno čustven odnos; bodisi zaradi spominov iz otroštva, včasih pa tudi zaradi nerazložljivega strahu, ki ga lahko v vodenem stiku z njimi premagajo.
Celo kuščar Trn, ki zdaj počiva pod odejico, je lahko koristen terapevt. Starostnikom pomaga pri vajah finomotorike, in sicer tako, da služi kot motivator. S pinceto v roki mora starostnik pobirati žive črve iz posebne škatle in jih nositi kuščarju pred nos. »Največkrat so prav naše živali tisti motivatorji, ki premaknejo starostnika, da nekaj stori, česar sicer ne bi,« pove »pasji« terapevt Mišo Šapec. Večkrat je že doživel, da so starostniki vstali iz svojih vozičkov ali odložili berglo, ko jim je predlagal, naj sprehodijo njegovo psičko; prijeli so povodec in odkrevsali z njo ter pri tem povsem pozabili, da pravzaprav komaj hodijo. Dementni ljudje si zapomnijo imena živali, čeprav pozabijo celo imena svojcev. Včasih imajo terapevti opraviti z otroki, ki ne morejo razkleniti prstov. Takrat mu v roko položijo kakšno hrano ali nanesejo na dlan pašteto, in pes začne lizati to hrano. Zelo ganljivo je, ko se pacientu, ki sam ni nikoli razprl dlani, pod toplim pasjim jezikom začnejo prsti razklepati in v njegovi vedno hladni roki začne krožiti kri, pa pripoveduje Urša Ivanovič, medtem ko njen bosanski pastirski tornjak Sky, ravnodušen do sejemskega vrveža, drema v kotu.
Prav to, da živali ne zmotita hrup in vrvenje, da ne reagira na vsak dražljaj in ima visok prag vzdražnosti, je temeljni pogoj, da lahko sodeluje v terapijah. Če se zgodi kaj nepredvidenega, se ne sme odzvati z nagonsko obrambo. Meta Štravs je imela psa, ki ga je v uho ugriznil avtistični malček. Pes ni niti zarenčal, kaj šele, da bi šavsnil nazaj, temveč je počakal, da ga je terapevtka razrešila dolžnosti.
Vendar je ponavadi žival tista, ki odloči, kdaj ima dovolj »dela«; vse njeno sodelovanje namreč temelji na pozitivni motivaciji, nikakor na prisili, in ko ima ona dovolj, je konec tudi terapije, pa čeprav je morda trajala le deset minut. Terapevt mora paziti, da se njegova žival ne preobremeni in da delo ne postane zanjo stresno. Takrat je njenega magnetizma konec. Želi si le miru, da lahko znova napolni baterije.
