Tiskane izdaje
Pismo bralke: Ne sodim med tiste, ki jim je bilo v življenju postlano z rožicami. Moji starši so bili precej strogi pri vzgoji, imeli smo obrt, in medtem ko so vrstniki žurirali, sem si morala v domači delavnici služiti za študij. Zaradi pomanjkanja prostega časa sem tudi moža spoznala bolj pozno, pri šestindvajsetih. Imela sva vse pogoje za dolgo in srečno življenje, a kaj, ko sva se vrsto let zaman trudila za otroka. Pri devetintridesetih sem (sva) že čisto obupala, ko se je zgodil čudež. Najprej se je rodila hčerka, čez leto dni še sin. Z možem sva bila presrečna. Žal mi več kot toliko ne more pomagati, ker ima zelo zahtevno službo: zjutraj gre od doma in se zvečer vrne, pogosto prinaša delo tudi domov. Otroka (dve in eno leto), četudi ju imam najraje na svetu, me včasih tako izmučita, da ne vem, kje se me drži glava. Mama me sicer kdaj pa kdaj obišče, a bolj zato, da me komandira, kot zato, da bi mi pomagala. O tašči pa raje ne bi izgubljala besed. Zadnjič, ko je bila na obisku, je toliko časa glasno rogovilila po stanovanju, da je otroka prebudila. Nehote mi je ušlo: »Pa tako lepo je, ko je malo miru, da se lahko odpočijem.« Iz teh besed je naredila celo dramo. Poklicala je moža, svojega sina, in mu natvezila, da komaj čakam, da se otrok znebim, da sta mi odveč, da mislim samo nase in svoje udobje. Poklicala je tudi mojo mamo in potem sta me družno napadali. Na veliko srečo je mož posegel vmes in jima prepovedal obiske. Vseeno imam slabo vest, počutim se krivo, ker sem izrekla tiste besede.
Milena svetuje: Draga Maruška, zaradi takšnih mam in takšnih tašč, kot ju opisujete v svojem pismu, me je pogosto zelo sram. Pa ne le to. Te Ksantipe so krive, da sem tudi jezna. Namesto da bi vam priskočili na pomoč, od časa do časa popazili na malčka, vas raje kontrolirata, vam pametujeta in vtikata nos, kamor ni treba. Da ju ni sram, beštiji! Čisto prav je, da jima je mož prepovedal obiske. Naj prideta k pameti! Ko se bodo strasti pomirile, se najprej pogovorite in takrat jima tudi postavita meje! Ki jih ne bosta smeli prestopati. Pika.
Zelo odločno vam moram reči: vaše »pregrešne« misli so čisto normalne in čisto običajne. Ne poznam mame, ki jih ne bi od časa do časa imela ali jih celo na glas izrekla! Na srečo imajo mnoge razumevajoče in ljubeče sorodstvo, druge, žal, ne. Besede »pa tako lepo je, ko je malo miru, da se lahko odpočijem« z ljubeznijo, ki jo čutite do otrok, nimajo čisto nobene zveze. Bile so le posledica vaše utrujenosti, izmučenosti, izčrpanosti. Že več kot teden dni ste bili noč in dan na nogah, ker je bila hčerka bolna, sinček pa je tako in tako zamenjal noč za dan, kar pomeni, da se sploh ne morete pošteno naspati. Zaradi nečesa (niste napisali vzroka) imate podaljšano porodniško, kar morda pomeni, da ima najmlajši tudi zdravstvene težave?
Lepo in zelo od srca vas prosim, ne ozirajte se več na to, kaj bodo rekli ljudje! Mislite nase, na otroka, na moža! Najbolje bi bilo, da si že danes na malo drugačen, bolj sproščen način uredite urnik oziroma dnevne obveznosti. Ker ne živite v mestu, boste po mojem mnenju z lahkoto našli kakšno mlajšo upokojenko, ki vam bo za štiri ure prišla na dom popazit otroka. Ali pa ju bo, ker je pomlad pred vrati, odpeljala na sprehod. Vi pa boste v tem času postorili najnujnejše ali se odpočili. Kakor boste želeli. Pomembno je, da boste imeli nekaj dragocenega časa za notranjo umiritev, zgolj in samo zase! Če ne boste ukrepali, boste pregoreli. Prej ali slej. Kaj bodo rekli drugi, naj vas čisto nič ne skrbi! Ljudje zmeraj opravljajo, pa če imate rit spredaj ali zadaj! Ne boste jih spremenili, takšni so!
Seveda, obstajajo mamice, ki z lahkoto preskakujejo vse ovire. Zdi se, kot bi imele pet desnih rok. Zavedati se moramo, da nismo vsi enaki. To, da ste vi malo drugačni, ni napaka, ampak povsem običajna »različnost«, ki jo je treba spoštovati in razumeti. Strašno sem vesela, da vam vsaj mož stoji ob strani, da vam, ko je doma, pomaga in se z užitkom predaja tudi malčkoma.
Ko ste opisovali neizmerno srečo, ki vas je preplavljala, ko ste začutili novo bitje pod srcem, sem bila ganjena. Zdelo se mi je, kot da sem vaša dobra prijateljica, ki je skupaj z vami podoživljala tudi te trenutke. Lepo je, da ste z lahkoto vrgli čez ramo vse dolgoletne težke trenutke, ko so vam položili prvega otročka v naročje.
A je že tako v življenju, da tudi takrat, ko smo najbolj srečni, potrebujemo malo počitka. V službi imamo čas za malico in dopust, če pa se želimo odpočiti med domačimi štirimi stenami, je, kot kaže, z nami nekaj narobe?
Kljub temu da ste najsrečnejša mama pod soncem, ste še zmeraj tudi Maruška. Niste narejeni iz železa, da bi po prečutih nočeh zmogli še vse dnevne napore brez enega samega trenutka, ko bi se lahko usedli in si »poravnali hrbet«.
Žal mi je le, da niste možu že prej prisluhnili, ko vam je predlagal rešitev, podobno moji. Srčno upam, da vas bova tokrat »zmehčala« z združenimi močmi!
Če dovolite, pa bi, za konec, položila nekaj besed na dušo in na srce vsem mamam in vsem taščam. Vesela sem, da mnoge živite v lepem sožitju z mladimi, da si med seboj pomagate, se imate radi, predvsem pa se razumete in ste strpni tudi v medgeneracijskih različnostih.
Žal so vmes tudi takšne mame in tašče kot pri Maruški. Če vas kdaj »prime«, da bi modrovale, namesto da bi se s »ta mladimi« pogovorile ali jim brez strupenih pripomb pomagale, če se zalotite, da mladim očitate, da delajo vse narobe, češ, me smo delale vse prav, če pri svojih otrocih iščete napake namesto pozitivno, kar bi vas povezovalo, če ste polne preživetih nasvetov in nazorov, namesto da bi zavihale rokave in prešle od nekoristnih besed k dejanjem – vas lepo prosim, tega ne počnite več! Danes so drugačni časi in tudi mladim ni postlano z rožicami, čeprav se vam zdi, da ni tako! Starejši imamo že toliko kilometrine, toliko izkušenj, da bi bili lahko zato malo bolj strpni, popustljivi, razumevajoči in bolj srčni. Če ste tudi vi, ki tole berete, podobni Maruškini mami ali tašči, verjemite, svet bo veliko lepši, če boste – namesto da nergate – za nekaj ur popazili na vnuke in naredili s tem veselje sebi in mamici. Storite to, zelo lepo vam bo!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
