Tiskane izdaje
Pismo bralke: Nisem še dopolnila 50 let, opravljam zelo zahtevno strokovno delo, z možem vodiva tudi družinsko podjetje, otroka – oba že polnoletna – končujeta šolanje. Moževi starši in moj oče so že pokojni. Živa je le še moja mati in pišem vam zaradi nje. Bila sem edini otrok, nikoli nisem imela kake posebne družbe vrstnikov. Doma so bili najbolj srečni, če sem bila kje v kotu in so imeli z menoj mir. Poročila sem se še kot študentka in menim, da je bila ta odločitev toliko lažja tudi zato, ker sem se s tem rešila nadzora in pritiskov staršev. Mama je zlasti po očetovi smrti popolnoma izgubila kompas. Zdi se, kot da želi zavestno vzbujati občutke krivde pri meni in drugih članih naše družine. Zelo sem bila vesela in hvaležna, ko je nekaj časa pazila na prvega otroka, pa ko sta z očetom pomagala pri gradnji hiše, v kateri zdaj živimo. A če bi vedela, za kakšno ceno, bi vsako njuno pomoč odločno odklonila. Zdaj si na račun večne hvaležnosti, ki jo pričakuje od mene, dovoljuje vtikati nos v moje gospodinjstvo, urejanje hiše, vrta. To najraje počne tedaj, ko smo na dopustu in ima mir. Povejte mi, ali smo v naši hiši res nehvaležni, kot poslušamo iz dneva v dan. Žiža
Milena svetuje: Draga Žiža, hvala vam za vaše pismo, zelo žal mi je le, da prihaja na vrsto za objavo šele danes. Včasih, ko gledam kupček pred seboj, si želim, da bi imela čarobno paličico, a kaj, ko – kot kaže – premalo verjamem v pravljice, da bi mi jo kakšna dobra vila pustila na nočni omarici.
Vaš odnos z mamo je zelo tipično slovenski. Bojim se, da ima podobne težave še marsikdo. Nekoč, v še ne tako oddaljeni preteklosti, je bilo marsikje še huje. Od hčera se je pričakovalo, da bo ena ostala doma, za teto, skrbela za starše in jih negovala. Nemalokrat se je dogajalo, da so oblastne matere z lastnimi hčerami zelo grdo ravnale, jih poniževale in jim omejevale svobodo v strahu, da jih ne zapustijo. Žal je danes tako, da o medsebojnih odnosih, ki so bili značilni za naše prednike, vemo zelo malo ali nič. Marsikaj, kar ne bi smelo biti, je tudi preveč idealizirano. Še zmeraj smo navajeni, da se o stvareh, ki so boleče, nerazumljive, ki lahko ranijo in prizadenejo, ne pogovarjamo. In tudi zato se vzorci, ki bolijo, nezavedno prenašajo iz roda v rod.
Mit matere je bil (in je še) pogosto svet, saj so nas učili, da je nespodobno, grdo in neprimerno, da ga rušimo, čeprav imamo za to tehtne razloge. Mnogi otroci tudi potem, ko so že odrasli, zamere tiščijo v sebi, ker se o njih ne upajo spregovoriti. A če se »spozabijo«, takoj doživijo prizadetost in globoko užaljenost, očitke, ki jim ni videti ne konca ne kraja. Marsikdo je celo prisiljen pasti na kolena in prositi za skrajno ponižujoče odpuščanje, če hoče imeti v širši družini mir.
Če bi vas, tako kot mnoge druge, okolje, v katerem živimo, vzgajalo v duhu spoštljivejših odnosov, ki potekajo v obeh smereh, ne le v eni, bi bilo marsikaj drugače. Mama bi vedela, kaj sme in česa ne, med vama pa bi bilo tudi veliko več razumevanja, saj bi se obe držali pravil, ki bi jih dorekli! A smo hčere marsikje vzgojene tako, da smo v svojo škodo kar naprej popustljive v upanju, da bo morda že jutri bolje. Sploh pa si ne drznemo reči »ne«, čeprav imamo do tega vso pravico. Tudi vi raje malo ponergate in potrpite, kot da bi se pregrešili proti lastni lepo vzgojeni vesti in mami odločno postavili meje.
Značilno kaznovanje iz vašega otroštva, ki se je izražalo z molkom, v slovenskih družinah še zmeraj ni izumrlo, mnoge mame »tradicijo« skrbno in vneto negujejo še dandanašnji. Zakaj to počnejo, ne vem. Pa bi rada vedela. Tudi vaš beg od doma se mi sliši zelo znano in zelo domače. Kot razumem, ste imeli vsaj srečo, da ste našli dobrega moža.
Če ne boste v lastni hiši čim prej naredili reda, potem bo šlo mamino igranje žrtve še večkrat povsem po nepotrebnem prek vseh razumnih meja. Zamenjajte ključavnice, morda bo razumela! K vam lahko prihaja na obiske in nič drugega. Po hiši pa lahko brklja le po medsebojnem dogovoru. Morda zvenijo moje besede kakšni mami, ki tole bere, kruto, a tako je in pika. Še nekaj, za mimogrede: kakorkoli vaše pismo obračam, ste še zmeraj na boljšem, kot je gospa Štefka, ki se bo v vašem pismu prav tako prepoznala. Njena mama ni bila zadovoljna s hčerkinim kužkom, v njeni odsotnosti ga je – neverjetno – odpeljala v zavetišče in dolgo ni hotela povedati, kam.
Še nekaj: vaša mama je še zelo mlada, lahko bi se zaposlila s prostočasnimi dejavnostmi, obiskovala različne tečaje na bližnji univerzi za tretje življenjsko obdobje, hodila na upokojenske izlete, se družila z vrstniki. Več ko bo aktivnosti, manj bo časa za razmišljanje, kako bi vam dirigirala in se vtikala v vaše življenje.
Bodite odločni, draga Žiža, naučite se postavljati meje. Takšna »izobrazba«, do katere se dokopljemo prek bolečih izkušenj, nam v življenju prej ali slej pride zelo prav. Ne le doma, tudi kje drugje.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
