Tiskane izdaje
V času, ko je v UKC Ljubljana delal nevrokirurg Vinko Dolenc, se je trlo tujcev, ki so se želeli operirati pri njem. Ljubljansko bolnišnico je s svojo strokovno prepoznavnostjo postavil na zemljevid sveta. Njegov zdaj že pokojni učenec, zdravnik Seyed Yousef Ardebili, je za Delo pred časom povedal: »Ko smo obiskovali kongrese, smo bili neznanci. Ko pa smo omenili prof. Dolenca, se nam je odprl svet. Bil je kot blagovna znamka.«
Da je zdravljenje resnih obolenj v bolnišnicah povezano s slovesom, ki si ga neka bolnišnica pridobi z obravnavo točno določenih obolenj, in s konkretnim zdravnikom, se strinja tudi Simon Vrhunec, nekdanji direktor UKC Ljubljana. Kirurg Marko Bitenc je prepričan, da imamo dovolj vrhunsko usposobljenega kadra za umestitev Slovenije med države, ki se resno ukvarjajo z medicinskim turizmom. Po njegovem mnenju manjka le jasna strategija in investitorji, ki bi potrebovali stabilno in pravno, finančno in davčno pregledno okolje.
Neperspektivno stanje ugodja
Najpomembnejši vzrok, da nam zdravstvene dejavnosti še ni uspelo večinsko prenesti na komercialno raven, meni oftalmolog Boštjan Drev iz očesnega centra Vidim, je, da se javni zavodi vse preveč ukvarjajo sami s saboj in predolgimi čakalnimi dobami, hkrati pa ni ne časa ne interesa, da bi te storitve tržili: »Zdravnik v javnem zavodu še vedno ni nagrajen po kakovosti in količini dela. Dobri zdravniki zato odhajajo v tujino ali iščejo priložnosti v zasebnem sektorju, kjer smo fleksibilnejši, zdravnik pa je plačan po učinku.«
V javnih zdravstvenih ustanovah za pridobivanje tujih strank, za kar se je treba zelo potruditi, nimajo motiva, saj, kot pravi Matevž Gorenšek iz podjetja MD Medicina, uživajo stanje ugodja. »Bolnice financirajo zavarovalnice; če jim denarja zmanjka, jim ga zagotovi država. V zasebnem sektorju pa se je treba nenehno boriti. Poleg tega je ves čas prisoten občutek, da zasebniki v državi niso zaželeni,« pove. Amadeja Tomelj iz podjetja Zdravstvo, ki deluje v Rogaški Slatini, kjer prevladujejo ruski gostje, pritrjuje, da država zasebnemu zdravstvu ni preveč naklonjena. Dokler bo tako, po njenem mnenju težko lahko pričakujemo, da se bomo uveljavili kot destinacija medicinskega turizma.
Zdravljenje in limuzina
V MD Medicini se za ortopetsko zdravljenje zanimajo tudi ljudje z območja Balkana, iz Rusije, Brazilije, Španije in Italije, v Očesnem centru Vidim so pomagali že tujcem iz 13 evropskih držav in tudi pacientom iz Kuvajta in Afrike.
Pred leti so v Kirurgiji Bitenc proučevali možnost sprejemanja bolnikov iz Združenih arabskih emiratov (ZAE), Katarja in Kuvajta. Pri tem so nastale številne ovire. »Prva je bila ta, da je naše najbližje veleposlaništvo za arabski svet v Kairu. Po vizum za vstop v Slovenijo bi torej morali iz ZAE potovati najprej v Kairo!«
Kirurg Marko Bitenc. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Koristi za Slovence
Vrhunec, ki zdaj vodi Medicinski center Barsos, navaja, da so bili med njegovim vodenjem ljubljanskega UKC naklonjeni obravnavi tujcev: »S tržno dejavnostjo smo ustvarili okoli 12 milijonov evrov prihodkov letno, kar je skoraj toliko, kot jih kakšna manjša splošna bolnišnica v celoti.« Ovire, s katerimi so se spopadali, so bile visoke cene storitev in dejstvo, da so zdravniki, ki so jih lahko plačali le po podjemnih pogodbah, samoplačniške paciente raje obravnavali zunaj UKC.
Gordana Kalan Živčec, lastnica agencije za posredovanje zdravstvenih storitev Medico Veritas, strne, da ima Slovenija sijajno priložnost postati država z vrhunskimi zdravstvenimi ustanovami. Za to pa je po njenem mnenju treba sprejeti strategijo razvoja z vključitvijo pristojnih ministrstev: »Vrhunskim specialistom moramo omogočiti svobodno delo, preseči je treba neargumentirana nasprotovanja v smislu, da se nekaj ne spodobi, in pritegniti ljudi z znanjem ter jim podeliti pooblastila pri odločanju. Razvoj medicinskega turizma mora, pravi, se mora dopolnjevati z javnim sektorjem: »Vrhunskih strokovnjakov v medicini ni mogoče kar imeti, treba jim je zagotavljati vseživljenjski strokovni razvoj, z vso sistemsko podporo.« Če bi tak turizem zaživel, bi imeli koristi tudi slovenski bolniki: »V domačem okolju bi bili deležni vrhunske oskrbe,« sklene Kalan Živčečeva.
