Nataša Ropret: Odnosi nam ne dajo miru. Nikoli. Pomembno je, da ne zaspimo

Zakonska in družinska terapevtka dela na področju zdravljenja seksualne zasvojenosti in drugih (so)odvisniških odnosov.

Objavljeno
30. november 2015 11.08
Mag.Nataša Ropret je psihoterapevtka na inštitutu Additivo.. V Ljubljani 16.11.2015[terapije,pomoč]
Klavdija Miko
Klavdija Miko
Je rojena družboslovka, nič ne more za to. Zvedava in na trenutke trmasta narava ji ne dovoli, da se o stvareh ne bi pozanimala ali ustvarila svojega mnenja. Rada bere. Čredni nagon ni del njene osebnosti. Mag. Nataša Ropret je zakonska in družinska terapevtka. V Inštitutu Addictiva dela na področju zdravljenja seksualne zasvojenosti in drugih (so)odvisniških odnosov. Spremlja tudi bolnike, ki se spopadajo s kronično boleznijo.

Vsak hodi svojo pot. Koliko avtocest, magistralk, kolovozov, ovinkov, križišč in slepih ulic oblikuje vašo?

(Smeh.) Hja, pravo osebo sprašujete. Priznam, pred leti je bilo moje življenje ena sama turbulenca. Koliko sem imela vzponov in padcev, ekstremov v odločitvah in iskanju, prihodov in odhodov ljudi. Dolgo sem se iskala, svoje poslanstvo, kaj želim delati, ob kom je moj prostor in ne nazadnje, kje se ustaliti. Enkrat se je bilo treba odločiti in sem si rekla: Dovolj je. To, kar si, kar imaš in kar ustvarjaš z lastnimi rokami, je dovolj dobro. Poleg tega sem začela delati na sebi. Zelo intenzivno. Včasih je bilo pravo garanje. In to je prineslo notranjo umirjenost in olajšanje, da lahko stojim tam, kjer sem, in mi ni več treba noreti po avtocesti življenja in sekati ovinkov. Seveda me je še kdaj strah, ko zapeljem v slepo ulico. Ko ne vem, kam me pelje pot. In tako, kot moraš obrniti na cesti, morda zapeljati nazaj, moram še enkrat pretresti, kam bom šla. No, seveda so še trenutki, ki mi poženejo adrenalin po telesu, in vsake toliko časa občutim turbulentnost. Vendar ne več tako intenzivno; prej se znam umiriti in se vrniti v svoje telo.

Kdaj se je v vas oblikovala želja po svetovanju, po lastni poti?

Ob koncu dodiplomskega študija sem začutila, da še želim študirati. Srce me je začelo vleči v bolj socialne vode, stran od politične miselnosti in udejstvovanja. Takrat sem se odločila za študij zakonske in družinske terapije, a je moral še kakšno leto počakati. Med študijem sem se bila primorana soočiti z notranjo stisko, deli sebe, ki jih prej nisem poznala ali jih nisem želela videti. Deloma so tudi študijske vsebine prebudile v meni stvari, ki jih v nekem trenutku nisem bila več sama sposobna nesti. Tako sem bila postavljena pred dejstvo: ali se želim z njimi spopasti ali pa bom zanikala sebe. Čeprav sem po naravi borka, me je bilo strah zijati v lastno praznino. Brez opore in tudi strokovne pomoči ne bi zmogla vztrajati do konca. V tistem trenutku sem potrebovala ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupam in je bil pripravljen iti z menoj skozi »temno noč duše«. Včasih potrebujemo koga, ki nam drži luč skozi temačen predor, ker je to na trenutke edino upanje, ki te krepi, da boš zmogel. Še danes sem hvaležna, da so v moje življenje vstopile čudovite osebe. Nikoli jih ne bi spoznala, če se ne bi odločila iti po tej poti.

Vam ni težko priznati, da ste, ko ste bili na preizkušnji, iskali nasvet, tudi strokovni, pri drugih?

Mislim, da je to ponižna drža vsakega človeka, tudi terapevta, da kljub svojemu znanju in poklicnemu egu prizna, da pač ne ve vsega. Spomnim se primera, ko je znan terapevt zdravljenja odvisnosti po smrti žene pri 70 poiskal strokovno pomoč. Ko sem to izvedela, sem si rekla: občudovanja in posnemanja vredno dejanje modrosti. Za kakšen nasvet se še danes obrnem tudi k mami, ki jo zlasti zadnje čase vidim kot izjemno modro žensko. Ali pa k nekdanji najemodajalki in ob kavici združujeva intelektualno modrovanje in izmenjevanje pogledov dveh starostnih generacij. Starejši ljudje, ki so mnogo izkušenejši in imajo res »modrost v laseh«, so pogosto vir in zaklad modrosti.

Kaj konkretno je spremenilo vaše vedenje in razmišljanje?

Po eni strani sem se naučila načrtovati stvari v življenju in predvsem sprejemati, da ni vse v mojih rokah. Najteže mi je bilo spuščati nadzor. To je proces, ki se ne zgodi čez noč. Tudi takrat, ko se je (žal) tudi pri meni razvila bolezen, ki je povsem nepredvidljiva in me uči sprejemati jo vsak dan znova. Pomembne spremembe so se začele dogajati, ko sem v svoj besednjak vključila tri pomembne besede: odpoved, izročanje in priznanje nemoči.

Za svoj razvoj bi si morali vsi ves čas prizadevati. Nikoli ni miru.

Ja, danes je zelo moderen termin osebnostna rast, ki pa ga prepogosto tudi izrabljamo in prodajamo. Kaj pa je dejansko osebnostna rast? Verjetno za vsakogar pomeni kaj drugega. Zase lahko rečem, da je to delo na sebi. Da se nisem ustavila na enem mestu in si rekla: To je zdaj to. In ko bi lahko še dodala: Zdaj pa lahko kar umrem. Ne gre tako. Kot ste rekli, ni miru. Življenje predte vedno znova postavlja izzive. Lahko se jih lotiš, ali pa tudi ne. Pomembno je, da ne zaspimo. Še kako pomembna je tudi skupna rast v odnosih. Zame je to nekaj najbolj dragocenega in tudi nekaj najbolj napornega. Ko že misliš, da si na konju, si res iskren in treniraš bližino v odnosu, pa ti kdo reče: »Nataša, veš, ko ti kdo pride zares blizu, v trenutku postaviš zid in nikogar ne spustiš več blizu.« Uh, ta stavek mi je dal veliko dela. In vetra. Ker mi ga je čez nekaj mesecev v zelo podobni formulaciji postavila še ena oseba. Se pravi, dvojni odmerek. Ni bilo lahko slišati, še manj sprejeti. Saj vam pravim, odnosi nam ne dajo miru. Nikoli.

Dovolite, da sem osebna: ali nosite kakšne neprijetne spomine na boleče izkušnje, ki silijo na plan, ko drezate po sebi?

Neprijetni spomini? Nekoč so bili neprijetni in sem jih hotela zbrisati. Potlačila sem jih zelo globoko in se odločila, da jih ni. Danes ne silijo več na plan, nekdaj pa so. Tako glasno, da je že moje telo začelo pokati po šivih. Vedela sem, da bo treba enkrat zgrabiti bika za roge in ga zajahati. In dobiti moč, da se bom obdržala. V nasprotnem bi se odločila za duhovno smrt, zlasti v odnosu do sebe in drugih. Res se zdi neverjetno, na trenutke že skoraj drzno, ko rečeš, da je tisto neprijetno postalo kasneje prijetno in si najbolj boleče in težke vsebine ne nazadnje vzljubil. To je kot odrešenje, katerega pot pa pelje skozi trpljenje. Zaradi teh dogodkov in spominov sem danes to, kar sem. In tudi pri svojem delu zajemam iz njih.

Ti spomini pridejo na plan v zelo intimnih trenutkih z drugimi, zlasti ko sem zelo ranljiva, žalostna ali prizadeta. Zunanji dejavnik sproži notranjo bolečino, ki je še vedno del mene. Sprejemam jo in znam umestiti tja, kamor spada. In ni več tako intenzivna.

Danes vem, kako je občutiti, ko si v intimnem odnosu kot preproga, po kateri lahko drugi hodi, lahko dela s teboj, kar hoče, in ko (še) nimaš moči, da bi se postavil zase in odšel. Ker si tako zlit z drugim, da si popolnoma izgubil sebe. Pride trenutek, ko ljubezen zamenja obsedenost z drugim. Takrat ranjeno telo in duša iščeta načine, kako utišati bolečino zapuščenosti in zavrženosti. Zato se odločiš, da raje pobegneš od realnega sveta in njegove bolečine v svet kompulzivnosti, kjer lahko vsaj za nekaj trenutkov pozabiš na vse. Pa čeprav veš, da vsak opoj enkrat mine in se boš moral srečati s seboj in posledicami svojih dejanj. Ja, vedno se odločimo za zasvojenost in beg. In nihče nima neomejenega števila vrnitev v realnost iz tega iluzornega sveta. Enkrat bo treba nehati. Stavek, ki ga ne bom nikoli pozabila.

Ljudje smo zmožni vsakršnih odnosov. Katero je največje zlo v odnosih?

Dobro vprašanje. Zlo, ki smo ga vnesli v svoje odnose, so različni ekrani, ki so postali nadomestki za pristen dotik, pogovor, pogled. Dnevno urejajo naša življenja, dokler se jim ne zmoremo več odpovedati. Zato so se izgubili tudi srčnost med ljudmi, umirjenost v odnosih in spoštovanje drug drugega. Samo pomislimo, koliko nasilja dnevno prinašamo v naše domove, napetosti, konfliktov in drame. Potem pa se sprašujemo, od kod ves nemir in napetost, zlasti pri otrocih. Ugasnimo in izključimo že enkrat te ekrane in si vzemimo čas zase in za drugega. Verjamem, da zna biti potem »dolgčas«, ker ne bo več nasilja, informacij in drame, ki bi toliko stimulirale naše možgane. A kmalu nas bo pristna bližina povezala bolj in trajneje.

Dejali ste, da pri delu zajemate tudi iz sebe in svojih izkušenj. Se vam v tuje stiske ni težko vživeti?

Mogoče ne gre vedno toliko za vživljanje kot biti z nekom, mu podariti svoj čas in predvsem poslušati. Zase lahko rečem, da res rada govorim. Včasih še preveč. Se pa še danes učim, da utihnem in samo poslušam. Ampak res utihnem, ne da v glavi že vnaprej kujem odgovor. To je čuječnost ob drugem, ki nas je zelo dobro učijo otroci. Sama sem dobila zelo dobro lekcijo od moje tedaj triletne nečakinje: »Tiho bodi in samo guncaj!« V trenutku mi je zaprlo usta, ker je imela prav. Ljudje smo resnično bitja odnosov in potrebujemo ob sebi ljudi, ki so zmožni sočutnega odziva in nam dajo vedeti, da čutijo našo bolečino, žalost, sram, tudi srečo in veselje, čeprav nas mogoče ne razumejo povsem dobro. Menim, da so pristna bližina, sočutje in upanje tisto, kar je ključno za zdravljenje in izoblikovanje lastne osebnosti.

Je to, da svetujete, tudi za vas terapevtsko?

Ja in ne. Kot sem večkrat poudarila, ob drugem se učim tudi sama biti jaz in pokazati, da sem samo človek in svojo ranljivost. Da kdaj česa tudi ne vem, in če vidim, da bi bilo svetovanje izguba časa na obeh straneh, to iskreno povem.

Reči »ne« je za marsikoga nekaj nepredstavljivo težkega.

Ja, ampak so tudi ljudje, ki mirno rečejo »ne«. In je okolica zaprepadena, češ, kako lahko. Ja, lahko, nekateri znajo postavljati osebne meje.

Kaj vse pomaga postavljati meje, pa o tem premalo vemo?

Denimo, o sramu se vedno pogovarjamo z negativno konotacijo. Zakaj? Sram je v osnovi pozitivno čustvo. Zaradi občutja sramu vemo, kaj je prav in kaj ne. Znamo se zavarovati in postaviti mejo drugemu, ki nas ogroža – fizično in čustveno. Dejansko nas sram obvaruje in vodi. Bolj problematičen je negativni sram, ki mu pravimo kar strupeni sram. Gre za globoko vcepljen občutek sramu, ki je gojišče slabe samopodobe, zaničevanja sebe in občutkov manjvrednosti. Osebnost, ki temelji na sramu. Zato je tako pomembno, da začnemo že pri majhnih otrocih. Kadar naredijo kaj narobe, kritizirajmo njihovo neprimerno vedenje, in ne otroka, ker se kot oseba nima ničesar sramovati. Zato je tako pomembno, kakšno sporočilo mu tako pošljemo. Tudi v spolnem razvoju, ki ga mora doživeti vsak. Kolikokrat vidim, zlasti na plaži, ko se majhni fantje igrajo s svojim lulčkom. Spoznavanje sebe in svojega telesa je faza razvoja otroka. Zato otroci niso pokvarjeni. Koga pa je ob njih dejansko sram, da zato otrok prejme klofuto in stavek: »Sram te bodi, kaj pa delaš?« Ja kaj pa dela? Samo eno: odkriva sebe in svoje telo, brez čudnih misli in namenov. Nam odraslim je nerodno, pri nas se skriva sram. Kritika pa leti na otroka, da je pacek in da je to, kar dela, nekaj nemoralnega. S čim bo to povezal? Da je spolnost nekaj nemoralnega – tja notri se bo nacepilo občutje sramu in je on kot oseba neprimeren pacek. Da ne govorim o posledicah, ko dejansko prestopamo njihove fizične, spolne in čustvene meje. Vsakršna oblika zlorabe je gojišče sramu, ki poganja vsakršno zasvojenost.

Na Inštitutu Addictiva delite svoje izkušnje z zdravljenjem zasvojenosti s seksualnostjo in soodvisniških odnosov, predelavo različnih oblik zlorab in drugih travmatičnih doživetij. Posebej se posvečate ženskam in njihovim težavam v spolnosti in partnerskih odnosih, kajne?

Delam tudi s partnericami odvisnikov od spolnosti – koliko bolečine, razvrednotenja in ponižanja je tam občutiti. Temelji odnosa se zamajejo in pot nazaj je vse prej kot lahka. V spolnosti in intimi smo vsi tako ranljivi. Zato je treba prepoznati in osmisliti tudi njihovo bolečino in občutenje nezvestobe. Če tega ne naredimo, kje bodo lahko o tem govorili? Kdo jih bo lahko razumel? Sram in krivda jih dodatno zavirata, da ne zmorejo odprto spregovoriti o tem. Kaj šele, da bi si zaupali v svojih občutjih.

Vsako vedenje v spolnosti ni odvisniško, kajne?! Kakšno pa je?

Včasih pridejo ljudje, ki se že vnaprej samodiagnosticirajo kot odvisniki ali prestrašeni vprašajo: »Sem zdaj kar zasvojen?« Treba je potegniti mejo med kompulzivnim vedenjem, ki se ga da ustaviti in prekiniti ali izzveni samo od sebe, in odvisniškim vedenjem, ki ga zasvojeni sam ne more več prekiniti. Načeloma imamo v teoriji zasvojensko odvisniško vedenje na treh ravneh, ki se stopnjujejo. Najbolj značilni stavki, ki pri tebi kot svetovalcu morajo vzbuditi alarm in pozornost, da gre morebiti za odvisnost, so: »Ne morem nehati hoditi tja. Sam ne morem več prekiniti tega, kar delam. Sram me je svojega početja in zaradi tega se počutim krivega. Pa se vedno znova in znova vračam. Sam se ne morem ustaviti! Izgubil sem kontrolo, postalo je povsem neobvladljivo. Povsem me je posrkalo vase. Kot obseden hodim naokoli in samo razmišljam, kdaj se bom spet lahko izživljal.« Tako zasvojenost postane usmerjevalec predvsem čustvenega življenja. Nekatere žal ustavijo šele posledice, ki jih ni več mogoče prikrivati. Nekatere ustavi šele zakon, za druge je lahko tudi že prepozno. Žal so tudi primeri, ko odvisniška spolnost vodi v prezgodnjo smrt.

Dvojnost. Je v vsaki odvisnosti?

Kaj je dvojnost pri vsaki odvisnosti – del mene v izolaciji in osami živi življenje, ki ga ob belem dnevu skrivam in ne želim, da pride na plan. Zaradi sramu, ki ga občutim ob svojem vedenju, skrivam svoje početje. Prav tako iz strahu in krivde, da bi me odkrili. Kot da bi bil dvojna oseba, pa vem, da imam »v glavi vse poštimano«. Mnogi v okrevanju uporabljajo termin »odvisnik v meni«, ki ga znajo povsem razmejiti od svoje prave osebnosti. Ampak je tam in bojijo se, da bo tam vedno ostal. Odvisnost je bolezen možganov, ki se globoko vpiše v nas. Zdaj je samo pomembno, kaj bom naredil, da ta del sebe najprej sprejmem in ga držim pod ključem in mu ne dam priložnosti za zdrs nazaj v odvisnosti. V jeziku okrevanja pravimo, da moram vsak dan narediti kaj za svojo treznost. Tip odvisnosti ni pomemben – ali gre za zlorabo kemičnih substanc ali neobvladljivega vedenja. Oba tipa povzročata spremenjeno stanje zavesti, ki popelje v svet omame. Za trenutek, dokler ne »telebnemo« nazaj v realni svet.

Zasvojeni se najbolj boji bližine?

Tako je. Verjamem, da je bolezen vsakršne odvisnosti motnja v intimi. Če bi bil odvisnik zmožen pristnega čutenja in se pred drugimi pokazati, kdo dejansko je, brez maske, občutij sramu in krivde, ne bi potreboval izhoda v svet omame. Ravno zadnjič mi je nekdo rekel: »Če drugemu pustim blizu, se moram srečati s svojo bolečino.« Mislim, da je s tem povzel bistvo strahu pred bližino, ki ga nobena teorija ne bi mogla bolje opredeliti. Na internetu ali ob neznancih se lahko vedno skrijem, ostajam bolj ko ne anonimen in izključim aparat za čustva. Vsaj za trenutek. Tako mi ni treba čutiti. Ker če bi čutil, bi ... Ta stavek vedno prepuščam ljudem, da ga sami dokončajo.

Kaj je za vas oaza v hitrem vsakdanu?

Priznam, da si še vedno vzamem premalo časa zase. Takrat me telo opozori, da ne zmore več. Moj odklop je plavanje. Voda sprošča, zlasti po napornem dnevu sem po enournem treningu skoraj kot prerojena. V vodi pustim vse skrbi, premislim svoj dan in nekaj naredim tudi za svoje telo. Kakovosten odmik in čas zase mi pomeni tudi druženje z ljudmi, ki jih imam rada. Na trenutke, ko si dovolim vstopiti v svet tišine in se umiriti, zavijem v kapelo in skušam vsaj pol ure sedeti pri miru. Vse to zame pomeni izklop možganov.

Iskreno, ste zdaj zadovoljna ženska?

Sem kar zadovoljna s tem, kar sem in kar imam. Je pa del moje ženskosti v določenem hrepenenju še vedno neizpolnjen, zlasti kar se tiče materinstva. Upam, da ga strah pred prihodnostjo in razvoj bolezni ne bi toliko utišala, da bi se vdala. Pridejo trenutki, ko me začneta grabiti panika in strah; takrat vzamem telefon v roke, grem na sprehod in prediham tesnobo ali v molitvi izročam stvari, ki niso v moji moči in me presegajo.