Mini oviratlon: nepremagljivo skozi valj, čez balo sena in streho

Bolj ko se je bližala ura starta Mini oviratlona, bolj je bilo nebo nad Univerzitetnim rehabilitacijskim inštitutom Republike Slovenije – Soča, kjer je potekal, črno. Čeprav so grozeče plohe male tekmovalce po sili razmer z zunanjega igrišča pognale v telovadnico, to niti malo ni vplivalo na njihovo zavzetost, vztrajnost, še zlasti pa ne na dobro voljo.

Glasba je igrala, otroci pa so se v spremstvu staršev in terapevtov počasi začeli zbirati. »Kar noter pojdite,« jih je usmerjala Anita Drev, predstavnica Športnega društva Oviratlon, in se skoraj opravičevala: »Preverjali smo pri Gregorčiču, Velkavrhu, Polajnarju in nihče si ni upal dati roke v ogenj, da ne bo dežja. V zadnjem trenutku smo ovire preselili pod streho. Saj bo prav tako luštno!«

In res je bilo. Živžav se je začel že, ko so se otroci preoblačili v rdeče oviratlonske majice, nič manjši pa ni bil v sosednjem kotu, kjer so se v sivkaste tlačili znani Slovenci. Ti že četrto leto prek preprek pomagajo gibalno oviranim otrokom, ki so na URI Soča na rehabilitaciji. Zanje je sodelovanje na Mini oviratlonu že kar nekakšen privilegij in nekateri bi bili najbrž užaljeni, če jih organizatorji ne bi povabili. »Le nekaj jih je moralo pomoč otrokom, iz zelo opravičljivih razlogov, zavrniti,« je še povedala Anita, potem pa je male in velike tekmovalce veselih obrazov nagovorila po mikrofonu.

Slavni pomočniki

Ker so bile oči minioviratloncev na široko odprte in vse, brez izjeme, usmerjene v kot slavnih, jih je vprašala: »Ali veste, kdo je danes z nami?« In jim namignila: »Mali globus v svetovnem pokalu, najboljši album v Sloveniji leta 2014, srebrna medalja na olimpijskih igrah v Atlanti, mali kristalni globus v slalomskem seštevku, osvojitev prvih stopničk za slovensko žensko reprezentanco v smučarskih skokih, glas, ob katerem je vedno lepše, tudi za tiste, ki nismo ravno ljubitelji reka Rana ura, zlata ura, in še eden, ob katerem je radio fino poslušati tudi v soboto zvečer, najboljši raper med boksarji, edinstvena kombinacija ljubezni do glasbe, mišic in humorja, glas, ki stavi tudi na svoj stas, Naša mala klinika in seveda, ob Dnevu najlepših sanj, so lahko pika na i tudi Jagode in čokolada ... Se vam že dozdeva, kdo bodo vaši pomočniki?«

Deški glasek iz rdečega kota je naznanil: »Peter Poles!« Požel je obilo navdušenja in bučen aplavz. Seveda je zadel v polno. V sivem, pomočniškem delu so se Petru ob bok postavili še biatlonka Teja Gregorin, judoistki Tina Trstenjak in Ana Velenšek, pevec in kitarist skupine Mi2 Jernej Dirnbek - Dimek ter nekdanji atletinja Brigita Bukovec in smučarka Špela Pretnar. Prišli so tudi smučarski skakalki Eva Logar in Katja Požun, z radia Anja Hlača Ferjančič in Uršula Majcen, didžej Uroš Bitenc, imitator Tadej Bricelj, raper in borec WFC Denis Chorchyp, igralec Rado Mulej, pevka Špela Grošelj in pevec skupine Rok'n'band Rok Ferengja.

Ko so se vsi lepo spoznali, se je spopad z ovirami lahko začel. Kar 26 otrok je že nestrpno čakalo na svoj nastop. Anita je z rame snela svojo čarobno rdečo vrečko, otroci pa so iz nje drug za drugim, po metodi poštenega žreba, izvlekli listek z imenom svojega pomočnika.

Zagrizeno med ovire

Prvi je bil na vrsti 13-letni Filip Arko. Žreb mu je za pomoč namenil judoistko Tino Trstenjak. Kljub gibalni oviranosti se je Filip borbeno zagnal skozi prvo oviro, komaj pol metra široko plastično cev, se pobral, preskočil seneno balo, se povzpel čez rdečo streho, prestopil še eno oviro, podobno, kot smo jih vajeni s konjskih dirk, skupaj s Tino nadaljeval skozi vojaški šotor in se na koncu spopadel še z zadnjo oviro ter k sebi silovito potegnil vrv, na katero je bila privezana zajetna utež. »Dajmo, Filip, bravo, Filip, še malo, Filip,« so ga na poti bodrili sotekmovalci in obiskovalci Mini oviratlona, fant pa je na cilju zmagoslavno dvignil roke in Tini v zahvalo udaril petko. Tako hiter je bil, da mu je pomočnica komaj sledila.

Za njim se je med ovire podal enajstletni Nikolas Balažic. »Rok Ferengja,« je ponosno prebral z izvlečenega listka, ustnice pa so se mu raztegnile v nasmeh. Tekmovalca sta si po moško segla v roke, se na znak starterja bojevito spopadla s športnim izzivom, in še preden smo dobro trenili z očesi, sta že bila v cilju. Nikolas skorajda ni potreboval pomoči, za Roka pa nismo čisto prepričani ...

S svojimi pomočniki so nato, ob bučnem, a športnem navijanju, ovire uspešno premagali še Krume Balevski, Miha Brežnjak, komaj petletni, a zelo spretni Aljaž Brunšič, leto starejši Miha Dolenc, sledila je 12-letna, postavna Amadeja Forštnarič, za njo je bil na vrsti Emir Huskić, ki bi svojo nalogo lahko opravil skoraj z zaprtimi očmi, potem je startala Erna Imamović, Jako Juvana pa je na vozičku mimo malo drugačnih ovir pospremil zelo navihani Rado Mulej.

Štiriletni Aljaž Kocjančič je bil med najmlajšimi tekmovalci na Mini oviratlonu, za njim so se na progo pognali Tim Kopač, še precej majhen, a zelo pogumni Lovro Korenak, Nejc Kotar pa 11-letni Gal Kumer, ki mu je zavzeto pomagala Anja Hlača Ferjančič, za tem parom pa sta s spremljevalcema nastopila še Alex Međimorec in Marko Mikulič. Na vrsto je prišla serija deklet. Julija Mrvalj se je med ovire zagnala skupaj s Tejo Gregorin, sledili sta Irma Ožegović in Taja Papotnik. Špela Pretnar je pomagala štiriletnemu Matevžu Perglavu, za njima se je na stezo spustila Pia Radovan. Najmlajša med deklicami je bila štiriletna Melisa Radovič Kondjeli. Na vozičku jo je čez ovire vodil Peter Poles.

Res najmlajši udeleženec letošnjega Mini oviratlona je bil triletni Tian Sirk, ki se ni ovir niti malo prestrašil, zelo pa se je potrudila tudi 12-letna Anita Stopar. Zadnji, a zato nič manj neustrašen se je s športnim izzivom spopadel sedemletni Nino Žilavec, ki ga je spremljala Ana Velenšek.

Bravoooo, čestitke!

Čeprav oviratlon ni namenjen tekmovanju, temveč je predvsem neponovljiv osebni izziv, s katerim se udeleženci laže spopadejo, če si med seboj pomagajo, so se prav vsi tekmovalci na moč potrudili in na koncu prav vsi zmagali. »Bravoooo, čestitke,« so jim prigovarjali organizatorji oviratlona, slavni pa so jim pritegnili. Otrokom niso pomagali le čez ovire, spodbujali so tudi njihov optimizem, vero v moč sodelovanja in v sposobnost spoprijemanja z resničnimi ovirami, ki jim jih je na pot postavilo življenje. Direktor URI Soča, mag. Robert Cugelj, je bil zelo ponosen na male paciente: »Vsako leto znova neznansko uživajo v dnevu zabavnega premagovanja ovir. Druženje z znanimi obrazi je zanje izkušnja, na katero se pripravljajo in se je veselijo vse leto. Popestri jim čas na rehabilitaciji in jim zagotovi dodatno, pozitivno energijo.«

Oviratlonci so razkrili še, da je za odraslo tekmovanje z ovirami, ki bo 4. julija na Pokljuki, že skoraj vse nared. Tako kot v Soči tudi v pokljuških gozdovih ne bo pomembno, kdo bo najhitrejši. »Prav vsak, ki uspešno premaga progo in ovire, je zmagovalec,« je poudarila Anita Drev. Pristno druženje med malimi tekmovalci in njihovimi športnimi pomočniki pa se je takrat šele dobro začelo in nakazovalo možnost, da se iz njega rodijo prava prijateljstva. Nihče ni opazil, da je medtem zunaj lilo kot iz škafa.