Nevarni virusi: ogrožena ambulantna diagnostika

Ljubljana – Za bolnike, okužene s HIV in virusnima hepatitisoma B in C ter aidsom, je pri nas poskrbljeno dobro, dobivajo celo boljšo oskrbo od povprečnega bolnika. Število okuženih se povečuje, težave s financiranjem ambulantne diagnostike pa so tudi vse večje.

V utečeni skrbi za to skupino, ki zaradi narave bolezni ostaja potisnjena na rob družbe, se že nekaj časa napovedujejo spremembe. V Delu smo že pred pol leta opozorili na nemajhen problem na tem področju – neurejeno financiranje ambulantne diagnostike, zaradi česar se je samo lani v proračunu Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana primanjkljaj povečal za 1,8 milijona evrov. Problem je nastal po preobratu pri zdravljenju obolelih s HIV oziroma aidsom.

Sprememba v zdravljenju, v financiranju ne

Ta bolezen je bila za okuženega sprva praviloma usodna in je življenja obolelih ugašala drugo za drugim, danes pa o njej govorimo kot o enem kroničnih obolenj. Zato je že nekaj časa glavni poudarek na ambulantnem, ne več na bolnišničnem zdravljenju. Posledično se je zmanjšalo financiranje te dejavnosti v sklopu hospitalne obravnave, prehodu in prenosu stroškov na pretežno ambulantno obravnavo pa financiranje ni sledilo.

»Kljub opozorilom gredo vsi stroški ambulantne diagnostike že leta na račun klinike oziroma UKC, ki pa denarja za plačilo stroškov – te bi morala pokriti zavarovalnica – nimata. Še posebno ne zdaj, ko je teh bolnikov vedno več, saj bolezen ni več usodna,« je prof. dr. Janez Tomažič, ki na Kliniki za infekcijske bolezni ljubljanskega UKC vodi ambulanto za te bolnike, opozarjal že pred meseci. Do danes mnenja ni mogel spremeniti, saj se v tem smislu ni spremenilo prav nič: »Razlika je le to, da zdaj zdravimo več bolnikov. Letos smo diagnozo okužbe s HIV postavili že 40-krat. Število bolnikov se kumulativno povečuje; zdaj jih zdravimo že več kot 400. Z ambulantnim zdravljenjem lahko pomagamo več kot 90 odstotkom obolelih. Zdravljenje je uspešno – umrejo tisti, ki pridejo po pomoč prepozno, ki se nočejo zdraviti ali opustijo zdravljenje, a to se zgodi pri največ treh bolnikih na leto.«

Problemi ostajajo in se povečujejo

»Za zdaj je za bolnike še dobro poskrbljeno. Skrbi pa nas, kaj se utegne zgoditi v prihodnje. Takšne neurejenosti ni več mogoče dopuščati,« je že pred pol leta v pogovoru za Delo opozoril predstojnik klinike akademik prof. dr. Franc Strle. In danes? »Problemi so enaki, 'le' za 25 bolnikov večji. Stroški ambulantne obravnave še vedno ostajajo na plečih infekcijske klinike, pri čemer ne velja pozabiti, da vse bolnike s HIV in aidsom zdravimo v Ljubljani. To omogoča boljšo kakovost dela, dobro poznavanje pacientov in zagotavljanje hitrega dostopa do specialista. Ni pa mogoče reči, kako dolgo bomo takšno oskrbo še lahko omogočali.«

Podobno je pri zdravljenju virusnih hepatitisov B in C. Zdravljenje ni poceni, bolnikom za zdaj še lahko zagotavljajo celovito in sistematično oskrbo, ki pa je zaradi neurejenega financiranja vse bolj ogrožena.

Predlagali nov standard, pa nič

UKC Ljubljana je pri sprejetju aneksa k splošnemu dogovoru (ta vsako leto določi razrez finančne pogače v zdravstvu) za leto 2012 prek združenja zdravstvenih zavodov predlagal sprejetje novega standarda na infektologiji za zdravljenje okuženih s HIV v vrednosti 926.373,07 evra na letni ravni. Tako bi vsaj deloma rešili nastali problem. A predlog ni prišel skozi sito partnerskih dogovarjanj.

»V končnem dogovoru je bilo praviloma črtano oziroma odbito vse, kar s(m)o predlagale zdravstvene institucije. Ne le, da so predlogi ostali neupoštevani, zgodilo se je celo nasprotno: cene zdravstvenih storitev so znižali za dodatnih 4,5 odstotka. Takšne stvari so nesprejemljive. Prisiljeni smo delati v lastno škodo in v škodo bolnikov. Tuji makroekonomisti pa, nasprotno, zelo jasno povedo, da v zdravstvu varčevanje ni mogoče in ni dopustno,« poudarja generalni direktor UKC mag. Simon Vrhunec.

Rešitev s prestrukturiranjem – česa?

Zanimalo nas je, ali kakršno koli možnost za rešitev vidi plačnik, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). V vodstvu zavoda ne vidijo druge možnosti kot notranje prestrukturiranje finančnih sredstev od programov, ki jih UKC Ljubljana ne dosega, k programom, ki jih presega. ZZZS letos za vse obveznosti, ki bi jih moral pokriti, potrebuje 30 milijonov evrov več, kot ima na voljo denarja. Ker je aktualna tudi prepoved zadolževanja, bo ZZZS letos »plačilo tretjega dela mesečne decembrske akontacije izvajalcem zdravstvenih storitev v znesku 29,9 milijona evrov prenesel v januar 2013,« pojasnjuje Damjan Kos, direktor tamkajšnjega sektorja za informiranje in odnose z javnostjo.

Problema, ki mu ni videti rešitve, ni obšel niti državni svet, ki je sklenil zahtevati odgovor od pristojnega ministrstva. Svetnike zanima, kako nameravajo na ministrstvu za zdravje urediti problem nepokritega financiranja ambulantne obravnave omenjenih bolnikov. Odgovor pričakujejo najpozneje sredi oktobra.

V resnici pa je bolj kot za odgovore zdaj čas za rešitve. Konkretne in takojšnje.