Ni razloga za sram, treba je k zdravniku

Inkontinenca je vse prej kot zanemarljiv problem, ki močno vpliva na kakovost življenja posameznika s tovrstnimi težavami. Čezmerna aktivnost sečnega mehurja je lahko stresna, pri tej človeku uide nekaj kapljic urina, ali urgentna, pri kateri urin dobesedno pljuskne na plano, saj ga omenjena mišica ni sposobna zadržati. Kako takšne nesrečne pripetljaje preprečiti?

Izr. prof. dr. Adolf Lukanović, strokovni direktor Ginekološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, ki predseduje tudi slovenskemu združenju ginekologov in porodničarjev, je prepričan, da bi javnost morala bistveno več vedeti o problemu, ki pesti že skorajda vsakega šestega Slovenca, a je še vedno nemalokrat zatajevan in pogosto veliko prepozno ugotovljen. Sicer je res, pravi Lukanović, da ta težava neposredno ne ogroža življenja obolelega, v smislu vitalnih funkcij, ogroža pa njegovo kakovost, saj slabo vpliva na človekovo samopodobo in na njegove socialne stike, »ne nazadnje pa ima tudi zelo konkretne finančne posledice, ki na letni znašajo približno 15 milijonov evrov«.

Prof. Dejan Bratuš, predstojnik oddelka za urologijo UKC Maribor in predsednik slovenskega združenja urologov, pa poudarja, da se je o pojavnosti čezmerne aktivnosti sečnega mehurja pri moških – sicer je pogostejša pri ženskah – začelo govoriti šele pred desetimi leti. Pri moških so namreč tovrstne težave, tudi v medicinskih krogih, povezovali s prostato. Tako se je večkrat zgodilo, da so moškemu povečano prostato kirurško odstranili, simptomi sindroma čezmerne aktivnosti sečnega mehurja, pri katerem mehur dobi lažne impulze in se hoče prazniti prej, preden dobi ustrezen volumen, pa so ostali.

Težave tudi pri spolnosti

Tovrstna težava povzroča kopico problemov v vsakdanjem življenju. Kriva je za pogosto odsotnost z delovnega mesta, prinaša omejitve v socialnih stikih, močno oteži, marsikdaj pa celo onemogoči ukvarjanje z različnimi konjički in športom.

Kot opozarja prof. Lukanović, je prav tako bistveno premalo znanega o povezanosti te težave s spolnostjo in njenim vplivom na partnerske odnose, kajti »vsaki četrti ženski pri spolnih odnosih uhaja urin«. Po njegovem prepričanju je bilo tudi sicer na tem področju v preteklosti nemalo napačno zastavljenih potez in ukrepov, denimo ta, da so po vseh domovih za starejše varovankam s takimi težavami preprosto ponudili plenice – ne da bi iskali in poiskali vzrok za težavo. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je tako lani v sklopu pripomočkov pri težavah z odvajanjem seča za zavarovance v socialnih in drugih posebnih zavodih izdal skoraj 2,9 milijona predlog za srednjo inkontinenco in 9,1 milijona plenic za zelo hudo inkontinenco; za zavarovane osebe, ki bivajo doma, pa 21,6 milijona predlog za srednjo in 3,9 milijona plenic za zelo hudo inkontinenco. Skupni strošek za vse tovrstne pripomočke je bil nekaj več kot 13,6 milijona evrov.

Kaj ukreniti, da bi se pri premagovanju tovrstne zdravstvene težave ljudje otresli predsodkov? Prof. Bratuš je prepričan, da so razlogi za zatajevanje težav, ki jih ljudem povzroča uhajanje urina, večplastni, najpogosteje povezani s starostjo in sramom. Dr. Lukanović pa dodaja, da je kriva tudi preslaba seznanjenost ljudi z naravo te težave in možnostmi zdravljenja: »Toda po mojih izkušnjah je po vsaki objavi celovitega članka na določeno temo ambulanta bolje obiskana. In tega si v omenjenem primeru resnično želimo.«

Ključna za diagnozo: cistometrija

Za spregledovane in zatajevane težave, ki človeku močno krnijo kakovost življenja, sta ključna čim zgodnejša ugotovitev diagnoze in čim hitrejši začetek zdravljenja. Bistvena za postavitev diagnoze je urodinamska preiskava oziroma njen poglavitni del – elektrofiziološka preiskava, imenovana cistometrija.

To težavo so doslej zdravili na različne načine, z manj invazivnimi metodami, z zdravili, če ni šlo drugače, so posegli tudi po kirurškem zdravljenju. Zdaj pa so, kot poudarjata profesorja, tudi pri nas na voljo nova zdravila, ki so bistveno bolj obetavna od vseh dosedanjih.

Trening sečnega mehurja, pisanje koledarja mikcij, biofeedback so prijemi, ki zahtevajo doslednost, zato so bili, tako Adolf Lukanović, pacienti bolj zadovoljni, »če so preprosto dobili zdravila ali če smo se odločili za kirurško zdravljenje. Toda po evoluciji vedno pride revolucija. In pri medikamentoznem zdravljenju urinske inkontinence zdaj lahko govorimo o tem.« Dejan Bratuš pa opozarja, da »tudi novo zdravilo ne bo imelo stoodstotnega učinka, zato bo še naprej treba izvajati tudi konservativno zdravljenje ali poseči po kombinaciji obojega, kajti čudežne tabletke preprosto ni«.

Strokovni direktor ginekološke klinike ob tem opozori na težave starejših pacientov, upokojencev, ki so še vedno aktivni in se radi družijo, hodijo na izlete. »Že doslej so bili veseli, če jim je zdravljenje pomagalo, saj si lahko predstavljate, kako je z obvladovanjem te težave na potovanju z avtobusom. S prejšnjimi zdravili so to lahko počeli, vendar za ceno suhih ust, včasih tudi zaprtja. Pri novih zdravilih pa, vsaj za zdaj kaže tako, tega stranskega učinka ni.«

Pri tovrstnem zdravljenju je sicer ključnega pomena vztrajanje; pri nekaterih pacientih se namreč učinek zdravil pokaže šele po dveh ali treh mesecih. Danes to zdravljenje izvajajo na dveh klinikah, v Mariboru in Ljubljani, ter v le nekaj regijskih bolnišnicah, saj sme novo zdravilo za zdaj predpisati le specialist ginekologije ali urologije; za urologe pa je znano, da jih je pri nas premalo (razmerje v primerjavi z ginekologi je ena proti štiri).