Tiskane izdaje
A sreča je bila na strani bolnika. Gospa, ki je videla njegov kolaps, je vedela, kako ukrepati, saj se moški ni ne odzival ne dihal. Takoj ga je začela oživljati, z avtomatsko napravo je defibrilacijo izvedla v petih minutah. Srčni zastoj ni pustil posledic, nevrološkega izpada ni bilo, gospod je preživel in živi naprej, kot da se ta neljubi, za marsikoga usodni dogodek sploh ne bi zgodil.
Takšnih, tako rekoč idealnih scenarijev pa je, žal, pri nas malo. Podatki kažejo, da večino ljudi nenadni srčni zastoj ali podoben nenapovedan in nepričakovan akutni dogodek doleti zunaj bolnišnice, naj bo to doma, na ulici, v službi, med plavanjem, v hribih, na potovanju ali kjerkoli drugje. Dosegljivost nujne urgentne pomoči pa ni optimalna – ne le na težko dostopnih območjih, ampak tudi drugod, kjer oddaljenost od urbanih centrov ni velika.
Veliki večini bolnikov bi s takojšnjim ukrepanjem lahko rešili življenje in ohranili njegovo kakovost in polnost. A pri nas očividci tovrstnih dogodkov še vedno praviloma ne ukrepajo, največ, kar so pripravljeni narediti, je poklicati številko 112. Od takrat, ko dispečerski center prejme klic, pa do prihoda strokovne ekipe do pacienta, ki mu življenje polzi iz rok, pa pri nas mine vse preveč časa. Idealni dostopni čas je od sedem do deset minut, dosegajo ga le na urbanih območjih. A tudi takrat, ko ekipa nujne medicinske pomoči pride v osmih minutah, se pri obolelem možnost preživetja zmanjša za 80 odstotkov.
(Za povečanje kliknite na infografiko) Vir: Delo
Zato je nujno, da se Slovenci znebimo strahu in zadržkov pred takojšnjim ukrepanjem, če kdo v naši bližini potrebuje takojšnje oživljanje. Tako preprečimo predvidljiv razvoj dogodkov, po katerem se človeku, ki ga ne oživljajo, možnost za preživetje vsako minuto zmanjša za deset odstotkov. In ker se tovrstni dogodki praviloma (v 80 odstotkih) zgodijo v domačem okolju, bi bilo nujno, da domači začnejo oživljati takoj, brez oklevanja. Tovrstna pomoč je neprecenljiva, ovrednotena ne le z rešenim življenjem, ampak tudi s preprečitvijo invalidnosti.Trenutno se v Sloveniji le 30 odstotkov očividcev brez pomisleka odloči za takojšnje oživljanje; v skandinavskih državah je ta delež bistveno večji, skoraj 70-odstoten. Leta 1998 je pri nas srčni zastoj preživelo sedem odstotkov obolelih, leta 2007 za spoznanje več, devet odstotkov. In danes? Znani so podatki za lansko leto. Lani je v ljubljanski regiji, kjer so odzivni časi najkrajši, srčni zastoj preživelo manj kot 15 odstotkov bolnikov, medtem ko slovensko povprečje ni preseglo desetih odstotkov.
Zdravniki in drugi strokovnjaki za zdravstvo opozarjajo, da je zavedanje splošne javnosti ne le o nujnosti, ampak tudi o prednostih oživljanja, merjenih v rešenih življenjih, na izjemno nizki ravni. Zato je pravzaprav samoumevno, da so si ob letošnjem dnevu prve pomoči – tega po vsem svetu zaznamujejo drugo soboto v septembru – pri Mednarodni federaciji društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca zastavili poveden cilj, ki ga želijo doseči v desetih letih: da bi vsaj ena oseba iz vsakega gospodinjstva na svetu imela znanje iz prve pomoči, da bi znala in zmogla ukrepati in tako rešiti življenje bližnjega.
Navsezadnje bo k temu pripomoglo tudi vključevanje otrok v tovrstna izobraževanja; lani je bilo, denimo, v delavnice prve pomoči vključenih 3280 otrok, v celoletnem usposabljanju iz prve pomoči pa je sodelovalo 28 osnovnih in 11 srednjih šol.
S svetovnim dnevom prve pomoči se časovno skoraj ujema tudi evropski dan oživljanja srca; ta bo 16. septembra. Sporočila obeh so enaka: Ne oklevati, ukrepati, takoj!
Registra še vedno ni
Slovenski podatki o tem resda niso celoviti, saj še vedno nimamo registra srčnega zastoja, so pa logični. Najpogosteje pomagajo posamezniki, ki so pred kratkim opravili tečaj prve pomoči ali tečaj defibrilacije, in člani prostovoljnih gasilskih društev. Tako imenovani prvi posredovalci (gasilci ali drugi usposobljeni ljudje v bližini, ki bi se bili takoj pripravljeni odzvati na poziv), obljubljeni z vzpostavitvijo mreže urgentnih centrov, še vedno niso organizirani po vsej Sloveniji. Člani timov nujne medicinske pomoči pa že opažajo, da so se posamezna ruralna okolja, kjer je dostopnost težja, že organizirala, v zavedanju, da si morajo znati pomagati med seboj, če želijo uloviti neprecenljive minute, od katerih je odvisno preživetje sočloveka.
Ko prispejo člani nujne medicinske pomoči, poskrbijo za dodatne postopke oživljanja – za nadzor vitalnih funkcij, za neprekinjeno masiranje srca, za zdravila in, seveda, za prevoz v bolnišnico takoj, ko je pri pacientu spet mogoče zaznati srčno aktivnost.
Do 1500 intervencij na leto
V tem kontekstu je zanimiva letos predstavljena raziskava, opravljena med osebjem Reševalne postaje ljubljanskega UKC s sto zaposlenimi, ki se v predbolnišnični nujni medicinski pomoči in prevozih pacientov uvršča med vodilne tovrstne organizacije na Slovenskem in deluje neprekinjeno, 24 ur na dan, vse dni v letu. Raziskovalci so hoteli dobiti uvid v stres pri reševanju življenj in njegove posledice pri reševalcu, ki opravi tudi do 1500 intervencij na leto in je stalno izpostavljen intenzivnim stresnim dejavnikom.
Raziskava je pokazala, da je večina zaposlenih na Reševalni postaji Ljubljana prepričana, da je stres le ovira, ki zamegljuje presojo in tako prepreči strokovno objektiven pristop na kraju intervencije. Zaposleni na postaji so strokovno usposobljeni tudi za obvladovanje stresa, pri čemer jim je na voljo tudi strokovna pomoč; pri sproščanju si pomagajo s športom, v oporo jim je druženje s prijatelji, najpomembnejši pa ostaja pogovor s sodelavci in bližnjimi.
Večina zaposlenih na službo gleda kot na primarno poslanstvo, način življenja – kadar pa to ni dovolj, reševalec doživi izgorelost in čustvene stiske. To je tudi vzrok, da nekateri reševalno haljo obesijo na klin. Kot opozarjata Jure Tršan in Uroš Tršan, na izgorelost brez dvoma vpliva tudi preobremenjenost, med drugim zaradi omejevanja števila zaposlenih, čeprav se število intervencij v zadnjem času povečuje – za okoli deset odstotkov na leto.
