Tiskane izdaje
Ne vem, ali moje pismo sploh sodi v vašo rubriko, vseeno vas prosim, da ga vsaj preberete. Bližam se tridesetemu letu, še zmeraj živim sama, lahko bi bilo tudi drugače, a me je strah. Odraščala sem v družini, kjer so bili vsi zelo lepi in simpatični. Tudi zelo zgovorni in so se znali obnašati pred drugimi ljudmi. Jaz sem se počutila kot črni raček: previsoka za žensko, bolj debelušna, lasje nedoločne barve, ne prav urejeni zobje. To, da sem drugačna, mi mama še danes nenehno servira. V bistvu se me je sramovala in se me še vedno. Edina sem dosegla več vidnih uspehov na strokovnem področju, a tudi zaradi tega me prav nič ne ceni. Pred časom sem spoznala moškega z dvema hčerkama. Duhovno – se mi zdi – sva si zelo blizu, navezala sem se tudi na deklici, ki mi vračata ljubezen. Ko so za mojo zvezo izvedeli doma, so se iz nje norčevali in mama mi je, resda v šali, dejala, da me ima ta moški rad zato, da mu poslej ne bo treba ometati pajčevine. Bilo mi je strašno hudo, prišle so mi solze v oči in potem mi reče še svak, da je bolje, da me prizemljijo oni, kot da se sama. Da ne boste mislili, da sem tudi sicer takšna reva. Nisem! Le doma se obnašam kot kura brez glave.
Monika
Draga Monika, od srca hvala za pismo, zelo sem ga bila vesela. Pa ne toliko zaradi vsebine kot zaradi vaše pripravljenosti, da spremenite svoje življenje na bolje. Verjamem vam, da ste jamranja in samopomilovanja do vrh glave siti, zato sem iskreno na vaši strani, ko menite, da je napočil čas za spremembe. Nekako se bojim, da imate prav, ko pravite, da vas imajo domači za dvornega norčka, a me ne čudi, da je tako. Verjetno ste se zmeraj umaknili, ko so se spravili na vas, niste jim niti ugovarjali? Še več: udarcev sploh niste vračali. Pa bi jih morali! Ne mislim s pestmi ali z grdimi besedami, temveč s svojim dostojanstvom in moralno držo. Če bi se že prvič postavili zase, in to tako, da bi si tisti s strupenimi jeziki polomili zobe, jih ne bi nikoli več zamikalo, da še kakšno neprimerno zinejo na vaš račun. Tudi vaša mama ni izjema. Lahko jo je sram, da se norčuje iz vas! Ne vem sicer, zakaj to počne, vendar je tako imenovana lepota drugih hčera prešibek argument za takšno obnašanje. Sicer ste nekje vmes le namignili, da je sestra sodelovala na nekem izboru glasbenih (tudi lepotnih?) talentov in so se ji zgodile grde reči. Žal bi vsak pameten človek moral ob takšni izkušnji ukrepati, vaši – niso.
Če kaj, potem je ljubezen, vsaj do lastnih otrok, brezpogojna. Boli me, to vem tudi iz pisem, ki jih dobivam, da obstajajo starši, ki – podobno kot vaša mama – delajo razlike in s tem na najbolj krut način prizadenejo in ranijo otrokovo dušo. Očitno so pri vaši hiši stvari tako ušle z vajeti, da se celo svak zlahka norčuje iz vas – in to ob odobravanju vseh drugih. Ne razumem, zakaj sploh še prihajate na »prostovoljna mučenja«? Saj vam menda ni treba, ali kaj? Imate svoje stanovanje, zadosti ste stari in čas bi že bil, da daste srcu prosto pot. Kot kaže, je to že izbralo. Moški vas ljubi, njegova otroka prav tako. A v vas je še zmeraj cel kup pomislekov, češ kaj pa, če se bo tudi on začel iz mene norčevati, me zbadati. Takole vam bom rekla, draga Monika. Ne le vi, vsaka ženska bi morala v trenutku zapustiti moškega (tudi prijatelje), ki se spotika ob stvari, ki so za življenje popolnoma nepomembne. Ne nazadnje pa, če je zunanjost moteča tudi vam, imate milijon možnosti, da jo spremenite. Izgubiti kakšen kilogram ob nešteto dietah, ki se ponujajo, je dokaj lahko, tudi ortodonti znajo iz krivih zob narediti čudeže. Verjemite, da je res, takšen primer smo imeli v družini in smo uspehov vsi veseli. Vsaka frizerka, ki se vsaj malo spozna na svoj poklic, vam bo rade volje svetovala primeren barvni trik, da bodo vaši lasje bolj zasijali. Namesto da vas skrbi, ali boste spregledali kakšen rojstni dan domačih ali ne, raje denar porabite zase, za svojo boljšo samopodobo. Pa boste ubili dve muhi na en mah: ne bo vam treba prenašati žaljivk in še zadovoljni boste sami s seboj.
Vedno pogosteje se resno sprašujem, od kod, za vraga, Slovencem takšna obsedenost z zunanjo lepoto. Tako ženske kot moški zaradi nje doživljajo zavrnitve v zasebnem življenju in, žal, tudi v službi. Pisem, kot je vaše, ni malo. Mar je res – kljub težki krizi, v kateri smo se znašli – še zmeraj preveč takšnih, ki nimajo drugega dela, kot da se norčujejo iz bližnjega? Od kod toliko hudobije?! Moja babica bi sicer rekla, da jim je treba dati v roke kramp pa lopato, da jim bo ob delu teklo od glave, in potem, morda, ne bodo imeli več časa razmišljati o tem, koga in kako bodo žalili, a se bojim, da kroničnemu pomanjkanju srčne kulture tudi takšno zdravilo ne bi pomagalo.
Upala bi si reči, sodeč po nekaterih zgodbah, ki ste jih dodali v svojem pisanju, da je moški, ki si vas je izbral za prijateljico, človek na mestu. Da je drugačen od vaše družine, je razumljivo, saj so za njim težke preizkušnje, ki so mu na krut način izostrile poglede na sočloveka in na svet, v katerem živimo. Kar pogumno se mu predajte, zaupajte mu tudi svoje težave, saj vas bo razumel in vam pomagal, da zlezete na zeleno vejo. Lepo vas prosim, ne natikajte si pred njim mask, ki lažno govorijo, da ste srečni in zadovoljni!
Vseeno moram še nekaj dodati, da ne boste mislili, da so le drugi krivi za vaše težave. Niso. Tudi vi ste. Ker se ne cenite, ker sami dovoljujete, da grdo ravnajo z vami. Zato morate najprej in predvsem spremeniti sebe. Kako, sem vam že namignila. Pa več se smejte, dovolite, da vam žarijo oči, zravnajte se, naj ljudje začutijo, da iz vas veje energija, ki se je želijo tudi sami dotakniti.
