Odnosi: Fant ušel zaradi komandiranja

Vprašanje: Bližam se štiridesetemu letu, na zunaj sem uspešna, vesela, tudi ambiciozna, v duši pa – vsaj trenutno – polna dvomov in razočaranj. Še zmeraj bivam doma, s starši. Več kot deset let sem mansardno stanovanje delila s fantom, zdelo se mi je, da nama nič ne manjka. Potem pa me je čez noč pustil, ker mu je bilo menda dovolj mojega komandiranja. V istem letu, z nekaj meseci zamika, sem spoznala drugega. Veliko sva potovala, obema so bile všeč približno enake športne dejavnosti. Tudi profesionalno sva se odlično dopolnjevala. Edino, za kar se mi je zdelo, da ga rahlo moti, je bila moja predanost duhovnemu ozaveščanju. Po treh letih sobivanja mi reče, da sem zelo naporna, da mu ne dovolim dihati. Kot razlog navede že znani izgovor: da sem ga preveč komandirala. Ne mislite, da me je zagrabila panika zaradi tiktakanja biološke ure, sploh ne! Groza me je bilo nečesa drugega: da sem takšna kot mama! Morda sem res, saj me je že kot deklico učila, da če ženska nima komande v družini, ta razpade. Upam, da vam bo iz mojega dolgega in malo zmedenega pisma uspelo izluščiti bistvo. Karmela

Odgovor: Pogosto razmišljam, kaj gre v družini narobe od trenutka, ko malčki zanosno in z ljubeznijo prepevajo Mamica je kakor sonček ..., do takrat, ko se v kakšnem brezizhodnem položaju usedejo za mizo in mi napišejo pismo. Pri vas je trajalo skoraj štirideset let, dva fanta sta vas morala pustiti na cedilu, da ste se končno začeli spraševati, kaj pa če sem res takšna, kot ne bi smela biti: gospodovalna, kot je mama. Povsem vas razumem, da vam je bilo zmeraj samo po sebi umevno, da imate prvo in zadnjo besedo, zato vas je zabolelo in šokiralo obenem, ko sta se vam zdaj že bivša fanta postavila po robu. Nekoč mi je nekdo dejal, da imajo moški, ki naletijo na gospodovalno žensko, dve možnosti: da ji uidejo na varno ali pa se vdajo v usodo. Vaša dva sta izbrala prvo možnost, oče pa, kot kaže, zanjo ni imel dovolj poguma. Mimogrede, zanimivo bi bilo tudi slišati, zakaj ženo naslavlja z mami.

Vaša mama spada med tiste precej gospodovalne ženske, ki so prepričane, da če ni po njihovo, se lahko podre svet. Takšnemu obnašanju se je vaš oče moral prilagoditi, drugače bi ga medsebojni odnos požrl. Odraščali ste v prepričanju, da je mama tista, ki daje navodila (vi ste zapisali povelja), oče pa jih mora poslušati in izpolnjevati. Takšni vzorci so vam zlezli pod kožo, in ko ste si našli prvega fanta, ste spontano nadaljevali družinsko tradicijo.

Danes, ko vrtate po spominu, ugotavljate, da sta oba vaša part­nerja včasih negodovala, a ju sploh niste slišali. Samo po sebi se vam je zdelo umevno, da bosta prej ali slej – tako kot vaš oče – stopila korak nazaj. Prav tako niste opazili, da sta trpela, da so – zlasti prvega – njegovi prijatelji pogosto zafrkavali, naj ne bo takšna copata. Da bi bila mera polna, sta bila onadva tista, ki sta se priselila v vaše stanovanje, ki je bilo v vaši hiši, v lasti vaših staršev. Ste že kdaj prešteli, kolikokrat sta slišala, da sta pritepenca, ki nimata pravice do ničesar? Niti do odločanja o tem, kakšne barve bo stena, ob kateri sta imela delovno mizo? Samo predstav­ljate si lahko, kako neskončno vas je moral imeti rad prvi, da je vztrajal polnih deset let!

V pismu me sprašujete, zakaj je vaš oče tak, zelo ponižen in ubogljiv. Ne vem, res ne vem. Morda je bil že od doma navajen moške poslušnosti, morda je imel vašo mamo preveč rad in se ji je raje podrejal, kot da bi odšel, morda sta mu hčerki pomenili vse na svetu, pa je ostal zaradi vaju? Zakaj ga ne vprašate na štiri oči, ko bosta sama? Naše življenje je eno samo učenje, da najdemo prave odgovore na vprašanja, ki nas glodajo, moramo nenehno brskati po lastni duši, se pogovarjati sami s seboj, znotraj družine in tudi zunaj nje.

Vaša sestra nima težav, ki bi bile podobne vašim. Dovolj zgodaj je odšla od doma, se zaposlila, si ustvarila družino. Vi pa še zmeraj niste nehali sesati pri materinih prsih, ne nazadnje mama že skoraj štirideset let skrbi za vaše takšno in drugačno udobje. A tudi za lagodnosti, ki nam jih omogoča življenje, moramo prej ali slej plačati ceno.

Kaj storiti na vašem mestu? Za začetek zadošča že to, da ste se prebudili iz dolgega sna in da se zavedate svojih napak. Morda bi lahko poiskali tudi razloge, zakaj ste se s takšno vnemo posvečali duhovnosti? Kaj pa če ste se že ves čas zavedali, da delate marsikaj narobe, pa ste potrebovali metlo, s katero ste težave pometali pod preprogo?

Takole bom rekla, morda malce manj božajoče, kot ste doma navajeni, a nič hudega: pri štiridesetih letih je že čas, da ženska spozna, da moški ni kužek, niti predpražnik, še manj luštna vaza, ki jo postavimo v omaro. Življenje v dvoje je sestavljeno iz nenehne komunikacije, pogovarjanja, soočenj različnih mnenj, popuščanja, prilagajanja, odpuščanja. Zgodi se, da moramo včasih tudi kaj potrpeti, se čemu odreči, kakšno stvar vreči čez ramo, stisniti zobe in prešteti do deset, preden zinemo. Partnerja moramo doživljati v pravem pomenu te besede. Drži, da je v odnosu na prvem mestu ljubezen, tudi telesna privlačnost, a če ni vsega drugega, malo prej naštetega, potem se hitro lahko zgodi, da zveza kljub začetnemu blišču razpade. Vzemite si malo časa, družite se, a ne v brezplodnem čvekanju, kot ste bili navajeni. Poskušajte se pogovarjati, postavljate vprašanja, učite se iz njih! Naredite nekaj zase, pustite ezoteriko vsaj začasno pri miru, raje se prizemljite in žensko družbo enako mislečih zamenjajte z okoljem, kjer bodo prevladali takšni, o katerih radi rečemo, da v sebi še ohranjajo kanček zdrave kmečke pameti.