Odnosi: Je bila selitev k njemu napaka?

Bližam se šestdesetemu letu, imam dve odrasli hčerki, vrsto let sem vdova. Ko mi je umrl mož, je hudo zbolela še hčerka, tako da sem morala prevzeti skrb tudi za obe vnukinji. Čeprav smo bili navajeni, da živimo skromno, je bilo težko, a je šlo. Pred petimi leti sem spoznala vdovca, začela sva se družiti, a sva se srečevala pri meni, nikoli pri njem. Lani sta vnukinji začeli obiskovati srednjo šolo, mojih obveznosti ni bilo več toliko, zato je gospod izkoristil prilož­nost in me začel vabiti, naj se preselim k njemu. Ko se le ne bi! Znašla sem se v povsem drugem svetu, ki mu preprosto nisem kos. Čeprav so njegovi otroci že vsi preskrbljeni, jih še zmeraj finančno podpira. Ko so ugotovili, da dobro kuham, so začeli vsak vikend redno prihajati na obiske. Da sem jim stregla, je bilo samo po sebi umevno. Upala sem, da bo skupno življenje drugačno, da bova z gospodom kam šla, si privoščila kakšen oddih v dvoje, a nič od tega. Na začetku sem, logično, privolila, da poravnavam polovico stroškov, žal pa so ti zame, prav zaradi obiskov, postali previsoki. Delovni vikendi me tudi zelo utrudijo, za vnukinji, ki sta zelo navezani name – nisem le njuna babica, temveč tudi »nadomestna mama« – imam komaj kaj časa. Resno razmišljam, da bi se vrnila domov, saj gospod noče niti slišati, ko ga prosim, naj se raje posveča meni, kot da že v petek na široko odpira vrata svojim otrokom in njihovim partnerjem, da jim potem skupaj streževa, kolikor le moreva.

Elizabeta

Milena svetuje:

Draga Elizabeta, sobivanje med mladimi in starimi je nikoli končana zgodba že od pradavnih časov. Medsebojni odnosi so pogosto zelo zapleteni, zanje je težko najti splošno pravilo, ki bi se ga lahko držali.

Tudi vi ste imeli po moževi smrti na voljo več poti. Nekaterim prijateljicam ste se zdeli trapasti, ker ste dali sebe na drugi tir in se raje posvetili hčerkama, pozneje tudi vnukinjama, saj je njuna mama – vaša starejša hči – hudo zbolela. Kljub nepričakovanim dolžnostim in težki situaciji ste ostali prizemljeni, niste se vdali v usodo, ves čas ste bili poosebljeno upanje in volja do življenja. Otrok niste razvajali, učili ste jih samostojnosti – tudi bolno hčer –, vsaka od vas je prevzela svoj del obveznosti v skupnem gospodinjstvu. Na kraj pameti vam ni padlo, da bi dovoljevali, da bi katera poskušala živeti na račun druge.

Če bi poslušali druge, bi tudi prijatelju, ki je pred petimi leti vstopil v vaše življenje, zaloputnili vrata pred nosom. Pa je bil vse do lani nekakšna jagoda na torti, saj je prijazno poskrbel za vaše srce, hkrati pa je bil vnet ljubimec, kar je lepo in zelo prav.

Njegovo ožjo družino ste spoznavali med ne preveč pogostimi srečanji. Čeprav so se vam zdeli prijetni, ste sami pri sebi ugotavljali, da si z njihovo pokojno mamo verjetno niste bili niti malo podobni. Odnosi med vami, prijateljem in njegovo ožjo družino (v katero spada, poleg otrok, tudi sestra prijateljeve pokojne žene s svojimi), pa so se spremenili domala čez noč, kmalu za tem, ko ste se preselili v novi dom. Najprej vas je prizadelo, ko je, preden ste sploh prišli, z vami začel barantati pri financah. Niti pomislili niste, da bi ga izkoriščali, a na natančen, zelo pikolovski popis vseh stroškov, ki se bodo poslej delili na pol, niste bili pripravljeni.

Prav tako vam je – sicer z izgovorom, da so to želje otrok – prepovedal, da bi predmete, ki so ostali po pokojni ženi, kakorkoli premikali. Iz dneva v dan bolj ste se počutili, da vas je najel le za služkinjo z edino nalogo, da strežete njemu in sorodstvu.

Prav tako ste šele po selitvi začeli ugotavljati, da je njegova dobrota, ki vam je bila prej silno draga, prej slabost kot vrlina. Snahe in tudi njegova svakinja so mirno praznile hladilno skrinjo za svoje potrebe, sinovi so si izposojali denar, zaradi česar se je dogajalo, da ste morali kdaj pa kdaj tekoče stroške poravnati sami. Ob prisotnosti otrok si vam ni upal izkazovati než­nosti, češ da ne bi prizadel njihovih čustev do pokojne matere. Sodu je izbila dno birma, ko vas, menda zato, ker niste verni, niso povabili na slavje. Vedno bolj se sprašujete, kam je izginil moški, ki ste ga spoznali pred petimi leti, in kaj pravzaprav še počnete pod njegovo streho.

Kaj storiti na vašem mestu? Glede na to, da se z gospodom o težavah več kot toliko niste pogovarjali, vam zelo nežno, a vztrajno polagam na srce: čim prej z besedo na dan! Dlje ko boste odlašali, slabše bo. Povejte mu, da pogrešate moškega, ki ste ga nekoč poznali. Prav tako vztrajajte, da ne boste več igrali služkinje.

Če boste spregovorili odločno, jedrnato, brez očitkov, bo morda dojel, kaj mu želite povedati. Ni pa nujno – saj je velika verjetnost, da se je družina na podoben način, kot se zdaj obnaša do vas, nekoč, ko je bila vaša predhod­nica še živa, obnašala do nje. Z njim vred! Če je bilo tako, bo težko razumel vaše nezadovoljstvo!

Morda pa se bo zgodil čudež in bo – ker so moški v njegovih letih včasih za spoznanje bolj praktični kot čustveni – dal na mizo vse pluse in minuse, ki bi nastali z vašim odhodom, in ni vrag, da se ne bo prav odločil.

Če vajin pogovor ne bo rodil sadov, vam ne preostane drugega, kot da pospravite svoje stvari in se vrnete domov.

Zakaj? Zato, ker je poleg ljubezni v vsakem odnosu nujno potrebno tudi medsebojno spoštovanje. Če tega ni, tudi ljubezen prej ali slej pobere jesenska slana.

***

V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena)