Tiskane izdaje
Piše vam fant, po srcu še mlad, po letih pa star že 33 let, brez obveznosti. V naši ulici ima samo eden dekle. Pa še za tega bi bilo bolje, če bi bil samski. Zadnjič smo bili skupaj, ves čas je imela v rokah telefon, čekirala facebook in nas ignorirala, ker se ji je menda njen dragi premalo posvečal. Naslednji dan je hodil za njo kot polit cucek, ker mu ponoči ni dala - za kazen. Ko debatiramo s kolegi, zakaj so samski, pravijo, da zato, ker punce dozorijo šele po 35. letu, takrat pa so zanje že prestare. V njihovi družbi se lahko pogovarjaš le o tem, kje kupiti obleke, kam iti na pedikuro, o nemogočih ta starih, o življenju, ki je brez veze in dolgočasno, o kilogramih in mogoče o tem, kaj je katera dobila za rojstni dan, to pa je tudi vse. Ne znajo videti drugega kot sebe. Ko odidejo od mene, je v sobi svinjak, pričakujejo, da bom ves čas jaz kuhal in stregel ter jih razvajal. Za vsako figo, če kaj ni prav, kličejo na pomoč prijateljico ali mamo. Hočejo imeti psa, otroka pa ne. Če poleti ne gredo na morje, so še pol leta slabe volje. Zadnjič je ena nadrla fotra, ker mi ni mogel posoditi avta. Čeprav ga še nikoli ni videla, mu je rekla, da je kreten. V posteljo lezejo z najljubšo plišasto igračko, nosijo pa »puš ap« modrce. Preklinjajo, če rečem, da lahko kdaj dajo za pivo, a ko je treba odšteti 500 evrov za depilacijo - to pa zlahka! Bolje, da sem sam. Sem že stokrat rekel.
Marko
Dragi Marko, hvala vam za pismo, ki ste ga sicer napisali v jezi, menda vas je spravilo v bes, ker punce nenehno kritizirajo fante. Nič zato. Včasih je dobro in celo zdravilno, če se izkašljamo. Moja ramena so vajena vsega hudega, tako da - Marko gor ali dol - ne bo se poznalo.
Osebno mi je zelo žal, da živimo v takšnih časih, da se - namesto da bi se pogovarjali in sklepali kompromise - raje obtožujemo. Namreč: zelo podobni pismi sta napisali tudi Rebeka iz Kranja in Avguštinka. Močno se zavedam, da smo z razvojem tehnike tako osiromašili medsebojne odnose, da postajajo vedno bolj prazni. Žal mi je tudi, da je v svetu, ki na vseh področjih - tudi na najbolj intimnih - uzakonja potrošniška pravila, vedno manj je pristnih priložnosti za fante in dekleta, za njihovo iskreno, temeljito in srčno spoznavanje ter poznejše sobivanje. Zveze so, kot mi dajo vedeti tisti, ki se obračajo name - pa jih ni malo - bolj kot ne kratkotrajne in površne, zaradi bridkih izkušenj se marsikdo v naslednji zvezi boji pokazati čustva, noče se več prilagajati, popuščati, veliko teže tudi zaupa.
Pogosto se dogaja, da pri ljubezni s srečnim koncem manjkajo tri ključne stvari: denar, avto in stanovanje. Starejši ko so fantje, pa najbrž dekleta tudi, teže se je odlepiti od samega sebe, principov in ne nazadnje prijateljske družbe, v kateri se počutijo varne. Mladi zaradi finančnih težav podaljšujejo študijska leta, nakar ne dobijo službe, zato v resni zvezi ne vidijo smisla, in mimogrede se zgodi, da takrat, ko pa pride pravi čas, ugotovijo, da dobrih ali kar idealnih partnerjev ni lahko dobiti. Če med iskanjem naletijo na takšnega, ki povzroči bolečino in razočaranje, okoli sebe zgradijo zid in nikomur ne dovolijo, da bi ga preplezal.
Ne tako redko mladi iščejo idealnega partnerja tudi po zunanjem videzu, in to takrat, ko bi jim že morale biti pomembnejše druge lastnosti. Ne bom pozabila žalostnega pisma, ki ga je napisal Miha. Vrstniki, pa tudi domači, so se krepko norčevali iz njega, ker se je zaljubil v dekle, ki je imelo nekaj kilogramov preveč. Ni mu kazalo drugega, kot da se preselita, če sta hotela ohraniti zvezo.
Žal se prepogosto tudi zgodi, da si o partnerju, ko ga najdemo, izoblikujemo zelo idealizirano sliko, a ko nas realnost prepriča, da ni vse tako popolno, se puška hitro znajde v koruzi. Redkokdo - spol sploh ni pomemben - je tudi »nepopisan list«. V zrelejša leta, tudi v čas iskanja partnerja, prinašajo travme iz otroštva in zgodnje mladosti. Boleče se zavedam, da so danes redke družine, kjer vladajo pristna ljubezen, spoštovanje, odkritost, in če hočete - tudi zvestoba med starši. Mladi so že v ranem otroštvu priča različnim tragedijam. Mislite, da se da pozabiti, če eden od staršev zapusti družino in se za lastne otroke ne zmeni več? Marsikje razdor povzročajo alkohol in različne prikrite oblike družinskega nasilja. Kljub temu da družine na zunaj kažejo neomadeževano podobo, se v njih dogajajo boleče stvari, ki otrokom tako ranijo dušo, da ostane rana še dolgo odprta in neozdravljena.
Prav tako se, žal, dogaja, da mladi zamenjujejo vrstni red pri medsebojnem spoznavanju. Začetno privlačnost, lahko tudi spolno, zamenjujejo z »ljubeznijo do groba«, in preden sploh rečejo bobu bob, se v postelji poznajo do obisti, o tem, kakšen je kdo po duši, pa se jim niti ne sanja.
Veste, dragi Marko, veliko bolj bi bila vesela, če bi se tako fantje kot dekleta začeli zavedati, da se z jamranjem in obtoževanjem nikamor ne pride. Dosti bolj koristno bi bilo, če bi manj iskali, kaj drugi dela narobe, in se več pogovarjali, spoznavali, se veselili skupnih ciljev, pogledov na svet, hobijev ... Ko ste skupaj, pozabite na telefone, naj ostanejo doma - v zadnjem predalu! Dobim ošpice, ko vidim, da se mlada dva objemata, medtem pa veselo tapkata po mobilniku! Bodite prvi, ki boste povezovalni in boste brez pikrih pripomb začeli navezovati stike drugače - z iskrenimi pogovori. Boste videli, dekleta vam bodo hvaležna in nič več se jim ne boste izogibali!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič – o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena)
