Odnosi: Kljub invalidnosti ostanite neomajni

»Na vrnitev domov kar pozabite. To bi bilo, kot če bi se hote zaprli v ječo, ključe pa izročili staršem«, bralki odgovarja Milena Miklavčič.

Objavljeno
16. september 2013 19.49
regent/ZDRAVSTVO
Milena Miklavčič, Nedelo
Milena Miklavčič, Nedelo
Že dolgo se spravljam k pisanju, pa ni bilo prave priložnosti. Sem invalidka, s pomočjo dobrih ljudi in staršev sem si pred desetimi leti kupila stanovanje, v katerem živim. A ne sama. Imam pomoč na domu, vsega, žal, ne zmorem postoriti, ker občasno nisem najbolj mobilna. Pred petimi leti mi je bil v veliko pomoč fant in takrat sem se vanj zaljubila. Za moja čustva ni vedel. Po težki življenjski preizkušnji, ko ni imel strehe nad glavo, me je pred približno tremi leti poklical in prosil, ali lahko prespi pri meni. Potem je kar ostal, našel si je tudi službo, prosti čas pa preživljava skupaj. Tudi intimno sva se zbližala, lepo nama je. Problem pa so domači, njegovi in moji, ki najinemu prijateljstvu odločno nasprotujejo. Moji trdijo, da me izkorišča, da živi na moj račun in podobno. Njegovi pa, da sem hujša kot mlinski kamen. Moji so mi predlagali, da bi stanovanje prodala in si doma uredila kotiček zase. Že misel, da bi to naredila, mi je tuja. Tukaj imam njega, prijatelje, ukvarjam se s športom, hodim na tekmovanja, na sprehode. Doma pa bi bila ujetnica med štirimi stenami.

 

Mirjana

Draga Mirjana, starši si kdaj pa kdaj življenjske poti, ki bi bile za naše otroke najboljše in najprimernejše, slikamo po svoje. Če sem odkrita, tudi na splošno zelo radi drugim solimo pamet, včasih s povsem neživljenjskimi nasveti. Družba, katere del smo, bolj malo naredi za to, da bi nas naučila ukrepanja v mejnih razmerah. Pomislite na Američane, ki ne morejo, če lahko verjamemo vsemu, kar »priplava« čez Atlantik, niti s prstom migniti, ne da bi za nasvet povprašali svojega psihoanalitika. Na stotine se jih – tudi pri nas – zateka v različne sekte, duhovna združenja, tja torej, kjer se bo zmeraj našel kdo, ki bo blagohotno usmerjal njihove misli, dejanja in odločitve. Zdi se, da je vedno manj takšnih, ki bi ob težavah, ki pač pridejo, vzeli usodo v svoje roke in ob uporabi zdrave kmečke pameti odločno zgrabili bika za roge.

Kot že veste, vas ne bom prijela za rokico in odpeljala čez nevarno brv na drugo stran, skupaj z vami bom le omenila nekatera polena, ki so se vam zakotalila pod noge.

Zdi se mi, da kakšnega recepta niti ne pričakujete, saj iz pisma, ki ste mi ga napisali, veje veliko energije, ki dokazuje, da se kar tako ne boste nikomur pustili, da bi pometal z vami. Že to, ko rečete, da ste se dolgo spravljali k pisanju, pomeni, da ste vmes tudi sami iskali rešitve, kar me navdaja z zadovoljstvom.

Ne vem sicer, kakšna je vaša invalidnost, a kot je bilo mogoče razbrati, voziček uporabljate predvsem za izhode iz stanovanja. Prometna nesreča, ki vam je spremenila življenje, pa ni odgnala trme, prav tako vam je uspelo ohraniti pozitivno energijo, dobro voljo in zaupanje vase. Športni uspehi, ki jih dosegate, vas vsak dan sproti božajo in utrjujejo vašo samozavest. V desetih letih, kar vam je uspelo, da ste se izmaknili pretirani skrbi in negi domačih, ste se docela osamosvojili. Ne morete si predstavljati, s kakšnim veseljem prebiram odstavke, v katerih opisujete, kako ste menjali žarnice, pleskali stanovanje. Res, da ste pri opisovanju uporabili veliko humorja in tudi nekaj anekdot, vseeno sem razumela, kaj ste želeli reči: da zmorete vse, česar se lotite.

Tudi ljubezni se niste branili in prav je tako. Bile so še druge, a ta, ki zadnja leta zaseda vaše srce, je – tako pravite – najboljša od vseh. Tudi njemu so se zgodile trpke izkušnje, kar je vaju še bolj povezalo.

Naj vas ne moti, če ljudje ne razumejo zveze med zdravim moškim in žensko, ki jo imajo za invalidko. Pač – takšni so: na čustva gledajo zgolj površno, misleč, da lahko pripadajo le zdravim. Kakšna zmota! Dva človeka med seboj veže še marsikaj drugega kot to, kar je videti zgolj s prostim očesom.

Z vašo odraslostjo v vseh pomenih besede se ne morejo sprijazniti niti domači. Vaši v vas še zmeraj vidijo nebogljeno dekle, ki so ji nekaj težkih let krepko pomagali, da si je po nesreči opomoglo. Ne smete jim preveč zameriti, če ne dojamejo, da so tisti časi nepreklicno mimo, da ste se medtem osamosvojili in da živite polno življenje. Takšno, kot je treba. Strah, ki so ga občutili, se jim je globoko zajedel v kosti in močno dvomim, da se ga bodo kdaj znebili. Po drugi strani pa se bojijo, da bi vas ta moški ranil, zapustil, prizadel. Morda bi bilo dobro, da jim kdaj poveste, da ste tudi na to, da se razideta, pripravljeni? Pojasnite jim, da ni bil prvi moški po nesreči, je pa, vsekakor, za zdaj edini, ki si zasluži, da z njim delite še kaj drugega, ne le posteljo. Starši bodo sčasoma doumeli tudi to, da je vaša želja po otroku nekaj človeškega. Želja, ki jo morajo spoštovati in narediti vse, da vam jo pomagajo uresničiti.

Enako velja za fantove starše. Naj vama pustijo dihati. Ne razumem, zakaj jim sinovo zadovoljstvo prav nič ne pomeni. Mar pozabljajo, čez kakšne prepade ga je zapeljalo neko drugo dekle, ki je bilo – vsaj v telesnem pomenu besede – popolno?

Medsebojni odnosi, draga Mirjana, so v bistvu sila preprosti. Pogosto jih, žal, z najrazličnejšimi predsodki zapletemo sami. A največkrat zadošča, če se s tistimi, ki nas ne razumejo najbolje, pogovorimo, hkrati pa odločno in vztrajno stojimo za svojimi besedami. Veste, če bodo oboji starši začutili, da sta neomajna, potem bo njihov »napad« izgubil smisel. Naj se navadijo, da niste več ednina, ampak dvojina.

Pa da ne pozabim: na to, da bi se vrnili domov, kar pozabite. Vrnitev bi bila nekaj podobnega, kot če bi se hote zaprli v ječo, ključe pa izročili staršem.